Avtor: Veronika Sorokin
V poplavi vseh mogočih diet (brezglutenska, vegetarijanska, presna, veganska, laktovegetarijanska itn.), ki so preplavile razviti del sveta, se upravičeno zamislimo, ko ugotovimo, da v nekaterih primerih vendarle ne gre le za prehranjevalno muho enodnevnico, ampak za dosmrtno disciplino, ki vsekakor terja celega človeka.
Kot je povedal spec. gastroenterolog Darko Siuka, dr. med., s Kliničnega oddelka za gastroenterologijo v okviru strokovnega posveta o malabsorpcijskih sindromih, ki ga je organiziral UKC Ljubljana v sodelovanju s Fundacijo dr. J. Cholewa, je celiakija stara toliko kot kmetijstvo. Kljub dejstvu, da gresta z glutensko občutljivostjo z roko v roki, saj je za njuno zdravljenje potrebna brezglutenska dieta, pa je razločevanje med njima pomembno.
Ohlapna meja med celiakijo in glutensko občutljivostjo
Celiakija je kronična avtoimunska sistemska bolezen s protitelesi, ki jo pri genetsko dovzetnih posameznikih vseh starosti povzroči izpostavljenost glutenskim faktorjem. Primarni proces se začne v sluznici tankega črevesa in se kaže s patologijo majhnih krvnih žil v prebavilih ter sliko malabsorpcije kot z vnetnimi črevesnimi boleznimi. Bolniki s celiakijo potrebujejo dosledno brezglutensko dieto brez pšenice, pire, rži, ječmena in ovsa ter redno sledenje, ki preprečuje resnejše posledice in zaplete bolezni. Ustrezna dieta zmanjša pojavnost simptomov, izboljša kakovost življenja in prehranski status.
Neceliakijska glutenska občutljivost je diagnoza izključevanja in jo postavijo pri tistih, ki jim sicer izključijo celiakijo in alergijo na pšenico, čeprav imajo podobne simptome, ki izzvenijo po uvedbi brezglutenske diete. Za njeno nadaljnjo obravnavo, ko simptomov ni več, načelno zadošča nizkoglutenska oz. prilagojena dieta. Kot pojasnjuje dr. Darko Siuka, jo je zaradi pomanjkanja biooznačevalcev zelo težko diagnosticirati, le na podlagi klinične slike pa je razlikovanje med celiakijo in glutensko občutljivostjo nemogoče. Postavljanje diagnoze zaradi dosledne in nenehne kontrole ter izločevalne diete navadno traja zelo dolgo. Prav zato je, kot je še poudaril, obravnava bolnikov z neželenimi učinki glutena velik izziv tudi v prihodnje.
Večje tveganje za pojav celiakije
Tveganje za razvoj bolezni je navzoče pri različnih populacijskih skupinah, saj je genska značilnost populacij nadvse raznolika. Pogosteje se pojavlja pri bolnikih v sorodstvu prvega in drugega kolena, pri sladkorni bolezni tipa 1, bolezni ščitnice, Downovem sindromu in pri posameznikih z različnimi avtoimunskimi motnjami (bolezni ledvic in jeter) ter pri selektivni pomanjkljivosti protiteles.
Pojavne oblike celiakije
Glede na simptomatiko številnih organskih sistemov razlikujemo več vrst celiakije, katerih skupni imenovalec je malabsorpcijski sindrom. Pri klasični celiakiji se zaradi bolezensko spremenjene sluznice tankega črevesa in posledične nedohranjenosti pojavljajo driska, hujšanje, slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa, vitamina B 12 in folne kisline, telesna šibkost, utrujenost, bolečine v trebuhu itn. Neklasična celiakija se kaže s prebavnimi težavami, ki niso posledica malabsorpcije (zaprtje, trebušna bolečina) ali s številnimi zunajčrevesnimi simptomi: neplodnost, osteoporoza, motena usklajenost mišičnih gibov, motnje menstrualnega cikla itn. Poznamo še potencialno celiakijo, značilno za asimptomatske posameznike, ki imajo pozitivne serološke teste za celiakijo in gensko determiniranost ob sicer normalni sluznici tankega črevesa. Pri njih obstaja večje tveganje za razvoj simptomatske celiakije – dokazane in opredeljene oblike bolezni, ki se kaže z različnimi simptomi in znaki (tudi zunajčrevesnimi), ki jih pri obolelemu s celiakijo povzroča uživanje glutena.
Medicinska obravnava celiakije
Dr. Darko Siuka pojasnjuje, da celiakija nastopi točkovno in s posebnimi tehnikami je te točke mogoče odkriti. Stroko pri tem zanima stopnja vilusne atrofije, ki je ključno merilo za določanje okvare sluznice dvanajstnika. V večini primerov se najprej opravijo serološki testi, vendar je treba vedeti, da ti za dokončno potrditev celiakije ne zadoščajo. Dodatna težava, ki jo je izpostavil dr. Siuka, je dejstvo, da si pacienti pogosto zaradi dolgih čakalnih dob za testiranja preventivno že sami uvedejo brezglutensko dieto. Zaradi tega so glutenski testi nezanesljivi, saj pokažejo lažne rezultate.
Tudi pri makroskopsko normalnem videzu sluznice je, kot poudarja, potrebna histopatološka analiza, pri kateri iz sluznice dvanajstnika odvzamejo večje število vzorcev tkiva: vsaj štiri vzorce v distalnem delu, dva vzorca bulbusa dvanajstnika in vzorce sluznice želodca.
Med drugimi preiskovalnimi metodami omenja še kapsulno endoskopijo, presejalne teste in genetsko testiranje, ki veljajo za zelo drage preiskave. Zadnjega se rutinsko ne poslužujejo, ampak ga uporabljajo v dvomljivih primerih, ob sumu na serološko negativno celiakijo, sumu na neklasične oblike obolenja in ob vnovičnem preverjanju diagnoze.
Kaj torej jesti
Samo stroga dieta brez občasnih »pregreh« vodi do izboljšanja bolezenskih sprememb. Verjeti ali ne, vendar bolniku lahko škoduje že grižljaj navadnega kruha. Izogibati se je treba vseh izdelkov z vsebnostjo glutena (vse vrste navadnega kruha, peciva, testenine) in jih nadomestiti z brezglutenskimi. Njihov izvor, sestava in način priprave morajo biti preverjeni, izdelki na prodajnih policah pa označeni s posebnim znakom, tj. prečrtanim žitnim klasom. Svetuje se tudi uživanje naravne hrane, bogate z železom, vitaminom B 12 in s folno kislino, še zlasti, če je bilo ugotovljeno pomanjkanje omenjenih sestavin.
Kot je pojasnil dr. Darko Siuka, je še bolj kot gluten, ki je citotoksičen, za bolnike s celiakijo problematičen aglutinin, ki je v žitih v predelu kalčka. Obenem je opozoril še na pogostost fermentivnih delcev v žitnih zrnih, ki se v prehrani bolnikov s celiakijo prav tako odsvetujejo. Edina primerna dieta so torej vsa naravna brezglutenska žita (koruza, ajda, proso, riž itn.). Pri tem je pametno upoštevati napotek, da mora biti posameznik še posebej pozoren na brezglutensko moko. Ta je namreč lahko kontaminirana z glutenom, če se v istem mlinu meljejo žita, ki vsebujejo gluten.
Nove smernice za zdravljenje celiakije
Poleg stroge dosmrtne brezglutenske diete se v zadnjem času vse bolj preverjajo nove možnosti zdravljenja, med katerimi dr. Siuka izpostavlja zlasti imunomodulatorno terapijo. Izvajati jo je treba dvakrat tedensko in pogosto je že v zelo kratkem času opaziti velik preobrat v klinični sliki. Vsekakor bi si, kot je poudaril, pri zdravljenju celiakije upravičeno želeli več rednega sodelovanja med specialistom dietetikom in bolnikom. Ker teh strokovnjakov v Sloveniji za zdaj primanjkuje, je priporočljivo vključevanje v društvo bolnikov s celiakijo, v katerem lahko posameznik pridobi potrebno znanje in izkušnje.
