Odrasli, pozor: Otroci opazijo najmanjše podrobnosti

Vsi mladiči se učijo z opazovanjem sveta okoli sebe in s posnemanjem vedenja odraslih, ki ga najpogosteje vadijo med igro. Človeški niso nobena izjema. Ampak kako dobro otroci v resnici opazujejo? So pri tem res bolj uspešni od izkušenejših odraslih? Kaže, da je temu tako. Torej, odrasli, pozor: otroci vas gledajo in opazijo tudi najmanjše podrobnosti.


Otroci predvsem uporabljajo tako imenovano razširjeno pozornost. Foto: Bogstock

Odrasli so tisti, ki skrbijo za otroke in jim pomagajo na poti v samostojnost. Veljajo za pametnejše, izkušenejše, sposobne sprejemanja odločitev in boljše opazovalce okolice. Otroci jim sledijo ter si pridobijo znanje in izkušnje, ki jih bodo uspešno vodile skozi življenje. Nalogo odlično opravljajo: so vrhunski opazovalci, ki zaznajo tudi najmanjše podrobnosti.

Otroci vidijo tudi tisto, kar odraslim uide. To jim omogoča hitrejše učenje.

Za razliko od odraslih, ki so pozorni predvsem na to, kar »piše v navodilih«, ostalo pa – ker se jim zdi nepomembno, ignorirajo, otroci vidijo vse. Kar jim omogoča, da se v določenih situacijah znajdejo bolje in učijo hitreje.

Odraslost prinese pravila in selekcijo informacij

Odrasli so resnično dobri pri osredotočanju na stvari, za katere se jim vnaprej pove, da so pomembne. Če se pravila spremenijo, se znajdejo v škripcih. Za razliko od njih otroci, stari vsega 4 leta, s tem nimajo težav, pojasnjuje prof. dr. Vladimir Sloutsky iz Ohio State University. Skupaj z ekipo je izvedel izjemno zanimiv poskus, ki je prinesel presenetljiva spoznanja. Odrasli in otroci svet opazujejo drugače, prevladujoče mnenje, da so odrasli pri tem bolj uspešni, pa ne drži.

Odrasli so odlični pri osredotočanju na stvari, za katere vnaprej vedo, da so pomembne.

Otroci se novim pogojem hitro prilagodijo

Sloutsky in ekipa so se domislili poskusa, ki je potrdil izjemne sposobnosti opazovanja pri otrocih. Vanj (izsledki bodo objavljeni v prihajajoči številki revije Developmental Psychology), so vključili 34 odraslih in 36 štiriletnikov. Vsem so dali enako nalogo: na podlagi predhodnih informacij so morali ugotoviti, kdo je domišljijsko bitje na fotografiji.

Ko so spremenili pravila, so se odrasli nepričakovano znašli v težavah.

Med izvajanjem poskusa so spremenili pravila. Informacije, ki so bile na začetku nepomembne, so nenadoma postale ključne za uspešno dokončanje naloge: pravilno prepoznavanje bitja na fotografiji.

Selektivna pozornost vs razširjena pozornost

Na presenečenje raziskovalcev so se otroci izkazali precej bolje kot odrasli. »Odrasli so se težko prilagodili novim pogojem, saj niso osvojili informacij, za katere so mislili, da ne bodo pomembne. Z njimi se jim preprosto ni ljubilo ukvarjati. Za razliko od njih so se otroci v novih okoliščinah odlično znašli,« pojasnjuje Sloutsky.

Razširjena pozornost otrokom omogoča zajemanje več informacij in hitrejše učenje.

Prepričan je tudi, da se mnogi starši tega »talenta« otrok za opazovanje zavedajo in vedo, da otroškim očem pravzaprav – nič ne uide. Tudi tisto, za kar bi bilo bolje, da ne bi opazili in si zapomnili. Gre za naravni proces razvoja možganov, pravi. »Otroci predvsem uporabljajo tako imenovano razširjeno pozornost. Omogoča jim, da zberejo veliko informacij, ki jim pomagajo, da se naučijo več. Pri odraslih prevladuje selektivna pozornost. Osredotočijo se na informacije, za katere menijo, da so najpomembnejše.«

Nerazvita prefrontalna skorja

Sloutsky postreže tudi z vzrokom: nerazvitostjo prefrontalne skorje, ki otrokom onemogoča usmerjanje pozornosti na način, kot ga imamo odrasli. Hkrati jim pomaga pri bolj uspešnemu obvladovanju okolice. Razširjena pozornost je koristna predvsem pri učenju novega, ko je pomembno videti vse, kar se dogaja. Izpostavlja, da je tudi odrasli nimamo težav z razširjeno pozornostjo, ko jo potrebujemo. Vendar je za naše optimalno delovanje v vsakdanjem odraslem življenju potrebna predvsem selektivna pozornost.

Ključno lastnost spregledali, ker se jim ni zdela pomembna.

Sedem prepoznavnih lastnosti in ena skrita

Raziskovalci so obema skupinama, otrokom in odraslim, predstavili dve domišljijski bitji. Poimenovali so ju Flurps in Jalets. Vsako je imelo sedem prepoznavnih lastnosti. Naloga obeh skupin je bila, da ju pravilno poimenujejo, ko ju vidijo. Torej: ali je bitje na fotografiji Flurps in Jalets. Ena lastnost seje pri obeh vedno razlikovala: eden je na primer imel modri rep, drugi oranžnega. Poleg tega so tako odraslim kot otrokom povedali, da ima večina Jaletov rožnato anteno.

Sprememba pravil popolnoma zmedla odrasle, otroci brez težav sprejeli nove pogoje.

Obe bitji sta imeli tudi lastnost, ki je raziskovalci v navodilih sploh niso omenili. Skupinama predvajali različne »izpeljanke« obeh domišljijskih bitij in jih prosili, naj jih pravilno poimenujejo. Sredi poskusa so spremenili pravila tako, da je lastnost, ki je v navodilih niso omenjali, postala prevladujoča za pravilno razvrstitev.

Naučena nepazljivost »pokopala« odrasle

Odrasli so postali zmedeni, otroci pa so se novim pravilom brez težav prilagodili. Hitro so spoznali, katera je nova zmagovita kombinacija, in znanje s pridom uporabili. »Odrasli so si potem, ko prevladujoče lastnosti iz navodil niso več veljale (iz fotografij so jih izbrisali), poskušali pomagati z verjetnostjo. Spomnili so se, da jim je bilo rečeno, da ima večina Jaletov rožnato anteno in so se odločali na podlagi tega. Imeli so velike težave zaradi naučene nepazljivosti: na določeno lastnost niso bili pozorni, ker so verjeli, da to ne bo pomembno,« je pojasnil dr. Nathaniel Blanco iz Ohio State University.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj