Pravico imamo, da nas ne boli

Strah pred bolečino je eno od najpogostejših čustev, ki jih doživljajo bolniki. Boleče preiskave in posegi se kljub temu, da je pravica, da nas ne boli, zapisana v Zakonu o pacientovih pravicah, še vedno dogajajo.

Preprečevanje in lajšanje trpljenja je hkrati tudi zaveza zdravnika, ki je dolžan ukreniti vse potrebno, da kar najbolj lajša fizične in psihične bolečine pacienta. Foto: Bigstock

Nepotrebna bolečina vodi do tega, da se posegom izgibamo in posledično po nepotrebnem ogrožamo svoje zdravje. Splošno znano je tudi, da zasebne ambulante s sredstvi za lajšanje bolečine ne varčujejo. Ali torej lahko vztrajamo, da nas pri zdravniku ne boli (več)? Imamo pravico  zahtevati analgetike tudi takrat, ko nam jih tisti, ki poseg izvajajo, ne ponudijo? Kakšne so duševne posledice bolečine in ali zaradi nje lahko izgorimo, se osebnostno spremenimo?

Zakon o pacientovih pravicah nalaga, da se brez odlašanja ukrene vse potrebno za odpravo ali največjo možno ublažitev bolečin in drugega trpljenja, povezanega z boleznijo. Pacient ima pravico, da se pri njegovi zdravstveni oskrbi po strokvnih standardih preprečijo nepotrebne bolečine in drugo trpljenje, povezano z medicinskim posegom. Preprečevanje in lajšanje trpljenja je hkrati tudi zaveza zdravnika, ki je dolžan ukreniti vse potrebno, da kar najbolj lajša fizične in psihične bolečine pacienta. Omogočiti je potrebno tudi paliativno oskrbo, pojasnjuje varuhinja pacientovih pravic Milena Pečovnik. “Sama še nisem imela niti enega primera, ko bi pacient zahteval moje zastopanje zaradi takšne kršitve. Menim, da je potrebno vse ljudi obveščati o njihovih pravicah ter tudi dolžnostih na tem področju. Če bodo pravice poznali, bodo lažje zahtevali njihovo dosledno spoštovanje”.

Dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih, strokovna vodja Inštituta za razvoj človeških virov v Ljubljani. Foto: osebni arhiv

Kaj se dogaja v možganih, ko občutimo bolečino, in zakaj nekatere bolečine občutimo popoloma drugače kot druge? Kako je z doživljanjem psihične in telesne bolečine in ali se zaradi nje spremeni naše čustvovanje, delo, vedenje? Odgovore smo poiskali pri dr. Andreji Pšeničny, univ. dipl. psih, strokovni vodji Inštituta za razvoj človeških virov v Ljubljani. Bolečina pomeni signal, da je ogroženo naše preživetje, zato se možgani preko limbičnega sistema odzovejo tako, da pripravijo naše telo na “boj ali beg”: poveča se srčni utrip, pretok krvi in vsi drugi stresni odzivi, pojasni na začetku.  

Kaj v možganih povzroči akutna bolečina?  

“Najprej se okupira proces pozornosti, stopnja, do katere se to zgodi, pa je odvisna od več dejavnikov: intenzivnosti bolečine, ali gre za novo ali nepredvidljivo bolečino, pa tudi od tega, koliko se sploh zavedamo informacij, ki nam jih sporoča  telo in ocenjujejmo bolečino kot nevarno. Tipična aktuna bolečina je porodna bolečina. Ženska je večinoma ne doživlja kot ogrožujočo, zato so odzivi nanjo lahko zelo drugačni kot pri drugih bolečinah, četudi je strah pred bolečino ponavadi vseeno prisoten. Koliko pozornosti bo bolečina zavzela, je odvisno je tudi od tega, koliko smo nagnjeni h katastrofičnemu razmišljanju, koliko smo v tistem trenutku čustveno vznemirjeni, kako percipiramo okolje (kot varno ali nevarno), in seveda od tega, kakšen čustven pomen ima bolečina. Čustven pomen bolečine pri porodu na primer je zelo drugačen kot čustven pomen bolečine pri poškodbi. Bolečina sproži tud proces učenja, ki je odvisen od tega, koliko zaznamo bolečino kot nevarno. Bolj, kot bomo bolečino zaznali kot nevarno, hitreje se nam bo to vtisnilo v spomin. Na primer, če se bomo dotaknili vroče plošče na štedilniku, se bomo hitro naučili, da se tega ne počne.  Odziv na bolečino je edno tudi čustven. Sproži se strah, neugodje, izogibanje, potreba, da pobegnemo … Čustven odziv je odvisen od tega, koliko smo na splošno nagnjeni k negativnemu  čustvovanju, koliko smo sicer anksiozni ali tesnobni, pa tudi od tega, koliko smo (pre)občutljivi na informacije o potencialnih boleznih in zaskrbljeni za svoje zdravje  ter nagnjeni k temu, da se prestrašimo tudi ob manj nevarnih telesnih znakih. Vse to lahko pripelje tudi do vedenjskih sprememb; ponavadi se skušamo izvoru bolečine izogibati. Pri odzivu na akutno bolečino lahko vlečemo paralelo z odvzivom na akutni stres.”

Psihološki odzivi na akutno in kronično bolečino se razlikujejo. Ko akutna bolečina mine, se telo vrne v normalno stanje. Pri kronični bolečini se to ne zgodi.

Kaj pa se dogaja pri kronični bolečini?  

“Pri kronični bolečini je vpliv delovanja na možgane drugačen. Za razliko od akutne bolečine se telo se pri njej ne povrne v normalno delovanje, zato lahko pride do vse večjih sprememb v čustvenem stanju in delovanju ter celo do vpliva na identiteto. S kronično bolečino je pogosto povezano doživljanje depresivnosti, anksioznost, nihanja razpoloženja, spremenjena percepcija in kognicija, lahko pride do čustvene nestabilosti. Ker pred kronično bolečino ni mogoče pobegniti, lahko bolniki  tudi, kadar ni prisotna, doživljajo tesnobo  in strah pred tem, da se bo vrnila. To lahko zelo vpliva na kakovost  življenja. Zelo močna je tudi povezava med kronično bolečino in depresijo. Umik iz socialnih stikov, ki je del depresivnega odzivanja, naj bi po eni strani telesu zagotavljal bolj mirno okolje, ki je potrebno za okrevanje oziroma umik od stresorjev ter potencialnih groženj iz okolja. Ker pa je pri kronični bolečini grožnja notranja, umik ne prinese olajšanja, zato to lahko vodi v občutek nemoči. Drugi razlog za to, da se lahko pojavijo simptomi, podobni deresiji, je občutek izgube nadzora: ker ne moremo obvladati nečesa, kar v nas sproža konstantno neugodje, se lahko razvije celo  prilagoditvena motnja.”

Bolj, kot je nekdo nagnjen k negativnemu čustvovanju, večja je verjetnost, da akutno bolečino doživlja z več strahu.

Ali lahko zaradi kronične bolečine postanemo »preobčutljivi«? Lahko zaradi nje izgorimo?

“Kronična bolečina lahko vpliva tako na našo identiteto kot na učinkovitost in občutek lastne vrednosti. Ker določenih stvari ne zmoremo več dobro (ali celo sploh ne) opravljati, se lahko spremeni tudi lastna predstava o tem, kaj zmoremo. Zlasti v okolju, ki je zelo storilnostno naravnano, mi pa smo izvrženi iz tega procesa, to močno zamaje doživljenje samega sebe. Kronična bolečina lahko pripelje tudi do tega, da se poveča občutljivost na druge znake telesne ogroženosti. Zaradi neprestane aktivacije sistema » boj ali beg« sčasoma razvijemo preobčutljivost za kakršenkoli signal in ker je celotni sistem preveč vzdražen, se posledično toleranca na bolečino zmanjša. Kronična bolečina negativno vpliva tudi na kognitvne sposobnosti: koncentracijo, spomin, fokus mišljenja.. in lahko pripelje do sprememb delovanja v delih možganov, ki kognitivne funkcije v prefrontalnem korteksu nadzorujejo.”  

Omenili ste povečanje občutljivosti na druge znake telesne ogroženosti in zmanjšanje tolerance na bolečino. Lahko v ta konteskt umestiva tudi zelo aktualno odvisnost od sredstev za lajšanje bolečine?

“Pri vzpostavljanju odvisnosti od sredstev za lajšanje bolečine je vpletenih več dejavnikov. V želji znebiti se kronično neugodnega stanja in ker je tudi zelo težko obdržati nadzor, če nas konstantno nekaj boli, poskušajo ljudje uporabiti tisto, kar jim je pri roki, in si samoiniciativno večati odmerke predpisanih zdravil. Vzpostavi se začarani krog: četudi je bolečina že minila, so možgani prepojeni z zdravili in potem že odtegnitev teh zdravil sproži nove bolečine. Človek s kroničnimi bolečinami ima večje tveganje za vzpostavitev odvisnosti tudi zato, ker izgubi motivacijo, da bi se še boril. Kar je razumljivo, saj kronična bolečina strahotno izčrpa človeka, tako telesno kot psihično, in prvo, kar odpove, so višji kognitivni procesi, kot je nadzor nad našim ravnanjem – kjer možgani za svoje ustrezno delovanje porabijo največ energije.”

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj