Spolnost vpliva na izid zdravljenja in okrevanje

Čeprav se zdi, da je za nasvete o spolnosti dovolj nekaj klikov, je do kakovostnih informacij priti težje, kot si predstavljamo.

Cilj terapije je doseči zadovoljivo spolnost za oba. Ugotoviti je treba vse spolne dejavnike, tako spodujevalne kot zaviralne. Odkrito je potrebno vprašati, ali si želijo sprememb in kakšnih ter postaviti realen cilj. Foto: Bigstock

Še posebej težave v spolnosti so tema, o katerih se odkrito v javnosti skoraj ne govori. Pa bi se moralo, pravi moja tokratna sogovornica, zdravnica internistka Frosina Krstanoska, dr. med., iz Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Vodi tudi zasebno ambulanto za spolno medicino in svetovanje v Zdravstvenem domu Velenje. »Obravnava pri spolnem terapevtu je celostna in usmerjena v konkretni problem. Pomoč same od sebe poiščajo predvsem osebe, ki so bolj osveščene. Najpogosteje pa bolnika k meni napoti ginekolog, urolog ali drug specialist, ki težavi, s katero se le-ta sooča, ne pride do konca. Spolnost je pomembna tudi pri zdravljenju in okrevanju, kar pa je na splošno zelo slabo prepoznano. Tudi zdravniki sami se vprašanjem o spolnosti pogosto izognejo,» uvodoma izpostavi.  

Frosina Krstanoska, dr. med, specialistka internistka iz Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Vodi tudi zasebno ambulanto za spolno medicino in svetovanje v Zdravstvenem domu v Velenju (kontakt za naročanje: 031 278 793). Foto: osebni arhiv

Kako poteka obravnava v ambulanti za spolno medicino?

»Nikakor ni dovolj, da nekomu predpišeš na primer viagro ali ga napotiš k endokrinologu. Osnova obravnave v ambulanti za spolno medicino je bio-psiho-socialni pristop, ki omogoča celostno obravnavo. Zaželeno je, da prideta oba partnerja; spolni problem je namreč problem para. Cilj terapije je doseči zadovoljivo spolnost za oba. Ugotoviti je treba vse spolne dejavnike, tako spodujevalne kot zaviralne. Odkrito je potrebno vprašati, ali si želijo sprememb in kakšnih ter postaviti realen cilj. Včasih je potrebna napotitev k drugemu specialistu (endokrinologu, ginekologu…) – če gre za problem, rešljiv iz njihove strani. V ambulanti  se dela na partnerskem sodelovanju, s katerim se izboljša komunikacija, zmanjšajo konflikti in ponovno vzpostavi občutek intimnosti. Tretjina ljudi s težavami v spolnosti poišče strokovno pomoč, tretjina se o tem ne želi niti pogovarjati, pri tretjini pa težave lahko rešijo drugi zdravniki (družinski zdravniki, ginekologi, urologi, endokrinologi…).«

V Sloveniji je »na napotnico« le ambulanta za iskanje spolne identitete v Ljubljani. To bi bilo potrebno spremeniti in vsem ljudem, ki imajo težave, omogočiti obravnavo pri spolnem terapevtu iz naslova osnovnega zdravstvenega zavarovanja.  

Načrtovanje spolnosti – da ali ne?

»Za uspešno spolnost je potrebno, da je le-ta načrtovana, in da se partnerja prilagajata drug drugemu. Konflikte je potrebno razrešiti z odprtim pogovorom. Če temu ni tako in partnerja ne najdeta časa ter se zatekata k nekim drugim dejavnostim, se težava le še poglobi. Med terapijo govorimo o morebitnih spolnih zlorabah v otroštvu, pa o tem, kako so potekala njihova prejšnja seksualna doživetja, vključno z masturbacijo, prvim spolnim odnosom, ali se je o spolnosti govorilo v družini… in šele vsa ta »zgodovina« vodi do problema, ki je tukaj in zdaj. Spolna psihoterapija para je klasičen pristop v seksologiji, gre pa za vaje za ponovno vzpostavitev fokusa in intimnosti ter zmanjšanje tesnobe. Partnerja (na)učim, da sta pozorna na čustva tudi v času, ko se izvaja sama spolna dejavnost. Vprašam ju, kako izgleda njun idealni spolni scenarij, včasih predlagam tudi kakšno spolno eksperimentiranje…«

V spolni medicini je »dovoljeno« svetovati odprt zakon. Ampak ne vem, če bi paru, ki pride v mojo ambulanto, kaj takega sploh predlagala. Ker mislim, da smo še zelo daleč od tega, da bi bila takšna praksa pri nas družbeno sprejemljiva.

Ali vašo pomoč pogosteje poiščejo ženske ali moški?

»Večina bolnikov v moji ambulanti je moških. Med njimi so tudi tisti po operaciji karcinoma prostate. Med pogostejšimi motnjami so še težave v doseganju orgazma in pomanjkanje spolne želje. To so tri prevladujoče indikacije v moški populaciji. Tisti, ki v ambulanto pridejo na lastno pobudo (in jih ne napoti drug zdravnik), so večinoma mlajši. Sami opazijo, da je so psihološke težave tiste, zaradi katerih imajo probleme. Pogosto gre za strah pred nastopom: ko se zgodi, da ni erekcije, nastopi strah, da se bo to ponovilo… Pomembno je tudi, da pomoč poiščejo čim prej. Mogoče je pomagati, vendar mora biti oseba dovolj zrela, da prepozna problem, in dovolj pogumna, da poišče pomoč.«

Katere so najpogostejše napake, ki jih delajo ljudje s težavami v spolnosti?

»Da brskajo po spletu in kupujejo kvazi preparate sumljive kakovosti – za katere ni jasno, kaj je v njih in lahko vsebujejo celo nevarne snovi. Delovanje teh sredstev ni preverjeno in ne samo, da nimajo učinka, ampak lahko celo škodujejo. Pri bolnikih po srčnem infarktu je pogosto prisoten strah pred spolnostjo – ker se bojijo, da se bo infarkt ponovil. Naloga terapevta je, da v tem primeru bolniku razloži, kako se ponovo vključiti v spolnost na varen način. V literaturi so opisani primeri, ko se bolniki popolnoma odpovedo spolnosti ali pa vzamejo viagro takrat, ko je ne bi smeli (ko še imajo srčno bolečino). Tretja pogosta napaka pa je, da se ljudje poslužujejo kvazi spolnih nasvetov iz revij, ki vsakomur obljubljajo vse – namesto, da bi se obrnili na zdravnika.«

V Sloveniji nas je spolnih terapevtov manj kot 10. Aktivni smo v Združenju za spolno medicino Slovenije, ki mu je bila leta 2019 zaupana organizacija Evropskega kongresa spolne medicine – kar je bilo za tako majhno združenje veliko priznanje.

Operacija karcinoma prostate je poseg, ki spolnost zelo zamaje. Kako pomagate tem bolnikom?

»Po operaciji karcinoma prostate erekcija ni tako uspešna oziroma je včasih celo nemogoča. Bolnika je potrebno naučiti, kako svoje telo na novo sprejeti in se znova počutiti živo. Če je prisotna depresija ali tesnoba, je potrebna pomoč psihiatra. Ker že sama depresija lahko povzroči spolne težave. Moški po operaciji karcinoma prostate mora iti skozi proces, ki se imenuje spolna rehabilitacija. V tim, ki dela z njim, so vključeni spolni terapevt, kirurg in onkolog. Gre za to, da mora vzdrževati erekcijo takrat, ko gre urinski kateter ven – tudi z zdravili, z namenom ponovne vzpostavitve erektilne funkcije. Potrebno je preprečiti fibrozo penisa. Je pa težava, da so zdravila za vzdrževanje erekcije plačljiva – čeprav so za bolnika ključnega pomena. Edino prostagladini v obliki injekcij, ki se dajejo v penis, so za bolnika brezplačni. V poštev pridejo po operaciji hormonsko odvisnega raka prostate. Včasih pa se zgodi, da nič od naštetega ne pomaga in je bolnika treba usmeriti v to, da sprejme druge oblike spolnega občevanja (ki ne vključujejo vaginalne penetracije). Možna je tudi vstavitev proteze v penis, za kar se običajno odločijo mlajši bolniki. Zaradi izgube spolnega življenja, kot ga je živel prej, gre bolnik skozi proces žalovanja, pri katerem je včasih potrebno uporabljati »klasične« kognitivne tehnike, ki pomagajo pri spoprijemanju s tesnobo in stresom… To so težka vprašanja in zelo osebna zadeva, ki človeka močno prizadane.«

Kaj pa spolnost na starost  – res zamre?

»Znani ameriški seksolog je dejal, da lahko samo domnevamo, kaj se dogaja za zaprtimi vrati spalnic. Če sta partnerja zdrava, je spolnost prisotna tudi v pozni starosti. Veliko faktorjev vpliva na to: ali oseba še ima partnerja, kakšno je socialno okolje, v katerem živi… Vemo, da izguba moža ali žene v veliki meri zatre spolnost. Tudi ni nujno, da se spolnost pri 80-tih izvaja na način, ko se je v mladosti.«

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj