Živeti z osebo z demenco

Avtor: Jana Pilpach, diplomirana delovna terapevtka in mag. s področja duševnega zdravja v skupnosti, zaposlena v Psihiatrični kliniki

Pogosto slišimo, da demenca ne prizadene samo osebe z demenco, ampak zaznamuje in spremeni življenje tudi ljudem, ki skrbijo za to osebo. Skrb za svojca predstavlja psihično, fizično in socialno obremenitev.

Ker je narava bolezni takšna, da obolelega spremeni v socialnem funkcioniranju, dojemanju okolice in ne nazadnje tudi dojemanju najbližjih, pogosto prihaja do težkih trenutkov, ki jih svojci kljub znanju o poteku bolezni težko sprejemajo. 

Zgodi se, da oboleli odklanja pomoč svojcev in jih obtožuje, da mu kradejo. Včasih se zaradi njih počuti življenjsko ogrožen.

Svojci jih imajo radi in jim želijo pomagati po najboljših močeh, odziv osebe z demenco pa jih spravlja v še večjo stisko.

Obremenitev svojcev bi lahko razdelili na dva dela. Prvi je predvsem fizične narave. Svojci menijo, da je ta del lažji in manj zahteven. Poskrbeti je treba za vzdrževanje osebne higiene, redno prehranjevanje, varnost in za socialno vključenost.

Drugi del je čustveni in ga opisujejo kot težjega. Svojega obolelega poznajo vse življenje. Prav tako poznajo vse njegove lastnosti, kako se odziva na določene dražljaje … V bolezni pa odzivi obolelega niso enaki kot prej. To svojce preseneti in vznemiri. Obolela oseba se s poglabljanjem bolezni popolnoma spremeni.

Najpogostejši občutki, ki jih svojci opisujejo, so: jeza, občutek krivde, občutek sramu, nemoč in strah. Te občutke svojci težko sprejmejo, kar ima za posledico nepravilno odzivanje v dani situaciji. Posledice dolgotrajne skrbi za osebo z demenco se lahko kažejo na različne načine. Svojcem se lahko poslabša zdravstveno stanje, več je bolniških odsotnosti z dela, pojavijo se znaki splošne izčrpanosti, zato nekateri drastično spremenijo svoje navade. Opustijo socialne stike, prostega časa ni več, saj morajo skrbeti za obolelo osebo. Posledično se njihovo počutje odraža tudi na osebi z demenco in njunem odnosu. Podpora svojcem je potrebna tudi zaradi njihovega lastnega zdravja. 

Zgodba svojke 

»Živim v isti hiši s svojo teto M. Vse življenje mi je bila kot mama, ker sem svojo izgubila pri treh letih. Teta me je vzgajala; imela sem lepo otroštvo. Pred nekaj leti se je začela spreminjati; zbolela je za demenco. Na začetku sem k njej prihajala vsak dan in ji prinašala hrano. Čez nekaj časa sem ugotovila, da ne pospravlja stanovanja in umazano posodo samo nalaga. Pri njej sem ostajala dlje časa, da sem pospravila po stanovanju. Opažala sem vse bolj apatičen odnos do mene. Ni se pogovarjala z menoj, s težavo me je spustila v stanovanje, nadzirala je vsak moj korak. Obtoževala me je, da sem ji ukradla poletne majice. Bilo mi je zelo hudo. Moj prvi odziv je bil jeza. S povišanim tonom sem ji želela dopovedati, da skrbim zanjo in da se na račun tega marsičemu odpovem. 

Vrstila so se nihanja v njenem razpoloženju. Enkrat me je spustila v stanovanje in se pogovarjala z menoj, drugič me je na vratih odslovila. Kadar me ni bilo doma, je pogosto posedala na dvorišču in se pogovarjala s sosedi. Kmalu so se razširile govorice, da s teto grdo ravnam, da ji kuham pomije … Ne znam opisati občutkov. Sosedje so se zgražali in me obsojali. Če sem le mogla, sem se opravičevala z objektivno razlago, po drugi strani pa sem bila jezna na teto. Vedela sem, da se trudim in da sem zaradi situacije popolnoma spremenila svoje dolgoletne rutine. Zaradi jeze in nemoči sem razmišljala, da bi skrb zanjo prepustila drugi osebi ali pa bi jo namestila v dom, vendar sem kljub povečanemu obsegu skrbi zanjo vztrajala. 

Moje funkcioniranje v službi se je spremenilo. Opazila sem pomanjkanje zbranosti in slabše razpoloženje. Tudi delovna energija je upadala in učinek dela ni bil več zadovoljiv. Resno razmišljanje o tetini namestitvi v dom je spremljal občutek krivde, zaradi katerega sem se neprestano ukvarjala z mislijo, da sem slaba skrbnica, ker ji njenega dobro opravljenega dela mame ne zmorem vračati s hvaležnostjo in skrbjo zanjo.

Po več letih sem se odločila za domsko oskrbo. Zdaj imava prijeten in topel odnos. Sprejela me je za svojo zaveznico.«

_______________________________________________________

Vaje za ohranjanje spomina in zbranosti

Raziskave so pokazale, da lahko možgane primerjamo z mišicami. Več kot uporabljamo mišice, bolj so čvrste, močne in služijo namenu. Prav tako je z možgani. Več miselnih aktivnosti izvajamo, v boljši kondiciji so možgani.

Zato je treba osebe z demenco spodbujati k miselnim aktivnostim. Vaje morajo biti namenjene odraslim ljudem, saj bi otroška vsebina pri obolelem lahko povzročila stisko ali nelagodje. Paziti je treba na primerno težavnostno stopnjo in smiselnost vaj. 

Da se svojec prepriča o ustreznosti vaje, je najboljši način, da skupaj z obolelim rešujeta naloge. 

Vaje, ki so prikazane, so namenjene:

–        boljši organizaciji,

–        natančnejšemu opazovanju,

–        oči se lažje osredotočajo,

–        boljši zbranosti. 

Gibalno-kognitivne vaje 

Že ime vaj pove, da gre za kombinacijo gibalnih in miselnih aktivnosti. Naše gibanje in delovanje misli sta močno povezana. Nekatere vrste gibanja potrebujejo malo miselnega nadzora, druge veliko. Manj nadzora pri gibanju pomeni, da se lahko miselna aktivnost preusmeri še kam drugam (npr. hoja in pogovor hkrati). Gibalne in miselne sposobnosti z leti upadajo, še opazneje pri osebah z demenco. Prihaja do padcev, največkrat zaradi zmanjšanja gibalnih sposobnosti, presoje in povezave telesa z umom. 

Telesna aktivnost je pri osebah z demenco prav tako pomembna kot miselna aktivnost. Na začetku je dovolj spodbujanje k hoji, in sicer po podlagah, ki zahtevajo lovljenje ravnotežja. Preproste vaje za razgibano telo se lahko pozneje dopolnjujejo tudi z raznimi miselnimi vajami. S telesno aktivnostjo ne moremo ustaviti procesa staranja, z ustrezno vadbo pa lahko omilimo tudi upad kognitivnih sposobnosti.

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj