Najpogostejši vzroki oteženega dihanja skozi nos so infekcije, nastale zaradi prehlada, gripe, vnetja sinusov ali alergij. Na vodilnem mestu je tudi izpostavljenost iritantom iz okolja, kot so: razne vrste kemikalij, centralno gretje ali prezračevalne naprave, cigaretni dim, parfumi, hitre spremembe temperature itn.
Funkcije nosa
Ena izmed najpomembnejših nalog nosu je priprava zraka, da ta dospe v spodnje dihalne poti in pljuča v za organizem čim bolj optimalnem stanju. V nosu se zrak segreje do telesne temperature (temp. 37 °C), se navlaži, nos pa deluje tudi kot filter vdihanega zraka, ker ustavlja alergene, bakterije, viruse, drobce prahu in tako zaščiti spodnje dele dihalnih poti.
Imunski sistem nosu je zelo razvit in predstavlja zaščito pred antigeni iz okolja. Znotraj epitelija nosne sluznice se nahajajo imunoglobulin (IgA), lizozim, interferon y in drugi nosilci nespecifičnega imunskega sistema. Delovanje imunskega sistema nosne sluznice in paranazalnih sinusov je pomembna v patogenezi alergijskega rinitisa.
Izogibajte se dolgotrajni uporabi kapljic in pršil za nos (največ 5 dni), pri izbiri kapljic pa upoštevajte nasvet farmacevta.
Deformacija nosnega septuma (nosne pregrade)
Deformacija nosnega septuma (nosne pregrade) je ena najpogostejših težav. Gre za pregrado, ki je sestavljena iz hrustanca in kosti ter deli nosno votlino na dve enaki polovici. Pri deformaciji septuma je ena polovica volumsko večja od druge. Posledično se zaradi nepravilnega pretoka zraka poveča volumen spodnje nosne školjke na strani dominantne nosne votline. Deformiranost notranjega dela nosu povzroča pogosto otekanje nosne sluznice, edem in obstrukcijo izhodnih sinusnih kanalov, kar pripelje do nastanka sinusitisa. Uporaba kapljic za nos ali nosnih pršil je le začasna in kratkotrajna rešitev, redna uporaba pa lahko trajno poškoduje nosno sluznico. V teh primerih je kirurški poseg, tj. operacija septuma (septoplastika), edina učinkovita rešitev.
Hipertrofija (nabreklost) spodnjih nosnih školjk
Hipertrofija (nabreklost) spodnjih nosnih školjk nastane predvsem zaradi zadebelitve nosne sluznice in hrustančnega ogrodja kot posledice deformacije septuma, alergijske reakcije ali vnetja sluznice zaradi zlorabe kapljic za nos. Ta stanja zdravimo s pršili za nos, z nosno higieno ali pa se odločimo za kirurški poseg. Redukcija nosne sluznice se lahko izvede z elektrokoagulacijo, laserjem ali z radiofrekvenčno mukotomijo.
Če imate zamašen nos več kot pet dni, nemudoma obiščite ORL-specialista.
Perforacija septuma
Perforacija septuma je ‘luknja v nosni pregradi’, ki nastane kot posledica travme, hematoma, kirurškega posega ali zlorabe kokaina (s »snifanjem kokaina«). Sčasoma se poveča, nosni koren pa posede (t. i. sedlast nos). Pri tem je indicirano le kirurško zdravljenje, prognoza pa je odvisna od velikosti perforacije.
Kolaps nosne valvule
Kolaps nosne valvule označuje oslabelost najožjega dela nosne votline, ki je še posebej pomembna pri vdihavanju. Lahko gre za prirojeno oslabelost hrustanca nosnega vrha, izrastke ali preveč odstranjenega hrustanca med rinoplastiko. Indicirano je kirurško zdravljenje (nadgradnja hrustanca).
V skupino neoplazem prištevamo
V skupino neoplazem prištevamo: benigne in maligne tumorje, nosne polipe in adenoidne vegetacije. Polipi nastanejo zaradi kroničnega vnetja sinusov ali alergij, rastejo iz sinusov ali njihovih naravnih odprtin in se pogosto ponavljajo. Potreben je kirurški poseg. Adenoidne vegatacije se najpogosteje pojavljajo pri otrocih, povzročajo pa jih ponavljajoče se obstrukcije nosu, bronhitis, obstrukcije spodnjih dihalnih poti, sekretorni otitis (povečane žrelnice) in upad sluha. Indicirano je izključno kirurško zdravljenje.
Bolezni nosne sluznice so lahko: virusna ali bakterijska vnetja, alergijski, vazomotorni, medikamentozni in atrofični rinitis.
Akutni rinitis
Akutni rinitis je običajen prehlad, ki ga izzovejo različni virusi in bakterije. Pri bakterijskih infekcijah je nujno zdravljenje z antibiotiki (lokalno ali sistemsko), vendar je treba predhodno opraviti antibiogram – bakteriološki pregled brisa nosu. Če rinitis povzroči virus, jemanje antibiotika ni indicirano. Priporočajo se vazokonstriktorne kapljice za nos (3–5 dni), higiena nosu in prehrana, bogata z vitamini, ki bodo gotovo umirili simptome.
Kronični rinitis
Najpogostejši sprožilci kroničnega rinitisa so: kajenje, onesnaženost zraka in alergije. Nastane pa lahko tudi zaradi infekcij, kot so: sifilis, tuberkuloza, rinosklerom, rinosporidioza, gobavost, lišmanioze, blastomikoze in histoplazmoze. Zadnje prizadenejo mehka tkiva, hrustanec in kosti. Simptomi kroničnega rinitisa so zamašene nosne poti in izcedek iz nosu. Pri rinitisu, ki je posledica infekcije, se običajno pojavijo pogoste krvavitve iz nosu in gnojni izcedek. Povzročitelja infekcije se ugotavlja z biopsijo (z odvzemom koščka tkiva za mikroskopsko analizo) ali odvzemom vzorca brisa iz nosu, ki se ga pošlje na bakteriološko analizo. Zdravljenje je indicirano glede na potrjen vzrok.
Za higieno nosu (izpiranje) za daljše obdobje uporabljajte izključno fiziološko raztopino.
Vazomotorni rinitis
Vazomotorni rinitis je podoben alergijskemu rinitisu, vendar ni znano, ali je bil pacient v svojem življenju občutljiv na katerega koli izmed inhalatornih (ali nutricijskih) alergenov. Težave so prisotne skozi vse leto.
Etiološki dejavniki za nastanek vazomotornega rinitisa so lahko: dedni dejavniki, konstitucija (ljudje, ki imajo vagotonijo), kemijski dejavniki (zloraba lokalnih vazokonstriktornih preparatov, antihipertenzivov, adrenergičnih blokatorjev, betablokatorjev), zdravila proti bolečinam (nesteroidna) ali hormoni (oralni kontraceptivi in hormonska terapija); psihološki in emocionalni dejavniki zaradi distonije nevrovegetativnga sistema, infekcije, tj. predhodne pogoste virusne ali bakterijske infekcije, resekcija simpatikusa …
V klinični sliki prevladujejo: nosna obstrukcija, ki je hujša prek noči in pri prebujanju, izcedka iz nosu je manj in je bolj voden, kihanje je manj izraženo kot pri alergijskem rinitisu, kongestija (zapora nosu), srbenje notranjosti nosa, iztekanje sluzi po zadnji steni žrela, pojav kašlja in glavobola. Indicirano je medikamentozno ali kirurško zdravljenje, odvisno od vzroka.
Alergijski rinitis
Alergijski rinitis je simptomatsko vnetje nosne sluznice, ki se pojavi v stiku z alergenom iz okolja. Pri nekaterih ljudeh se pojavi le v določenih obdobjih leta, spomladi ali jeseni (sezonski alergijski rinitis ali seneni nahod). Specifična imunoterapija (SIT) je ena najučinkovitejših terapij, indicirano pa je tudi cepljenje proti alergiji (hiposenzibilizacija). Alergijski rinitis sodi med dejavnike tveganja za razvoj astme (kar 40 % obolelih za alergijskim rinitisom pozneje zboli za astmo).
Izogibajte se doma narejenim pripravkom za izpiranje nosu.
Posledica prepogoste in neodgovorne rabe kapljic za nos je kronično obolenje nosne sluznice ali t. i. medikamentozni rinitis. Obstaja kar nekaj načinov zdravljenja, vendar je treba predhodno popolnoma opustiti uporabo kapljic iz skupine dekongestivov. Pri sanaciji vnetja nosne sluznice, ki je posledica prekomerne uporabe omenjenih sredstev, se svetuje nosna higiena, tj. izpiranje nosu s fiziološko raztopino.
Atrofični rinitis
Atrofični rinitis je kronična oblika vnetja nosne sluznice, ki se tanjša (atrofira), nastajajo kraste, pojavi se tudi neprijeten vonj. Celice nosne sluznice degenerirajo v celice, podobne kožnim. Oseba izgubi občutek vonja (anosmija), pojavijo se lahko ponavljajoče se močne krvavitve iz nosu. Svetuje se redno spremljanje pri specialistu ORL.
Vzroki zamašenega nosu so lahko tudi tujki v nosu (pri otrocih – koščki igrač, fižol, cvetni popek …), hematom septuma kot posledica travme, absces septuma kot posledica nezdravljenega hematoma itn.
Posledice zamašenega nosu:
- glavobol, parestezije obraza,
- izguba voha,
- vnetje sinusov,
- upad sluha in zvonjenje v ušesih,
- vnetje spodnjih dihalnih poti,
- pogostejši astmatični napadi,
- smrčanje, motnje spanja,
- upad zbranosti, kronična utrujenost.
Diagnoza: za ugotavljanje mogočih deformacij nosne pregrade, spusta nosnega vrha, rasti polipov v nosu ali travmatskih fraktur nosnih kosti se najprej opravi splošni pregled zunanjosti nosa, potem pa se z rinoskopskim ali s fiberenoskopskim pregledom notranjosti nosa ugotavlja vzroke in modalitete zoženja nosnih votlin, stanje nosne sluznice, videz izcedka iz nosu. Kot dodatne diagnostične metode se priporočajo citološke in bakteriološke analize nosne sluznice, alergološka testiranja, CT-, MR-sinusov in biopsija.
Terapija: le natančna ugotovitev vzroka nosne obstrukcije ORL-specialista omogoča uspešno zdravljenje in preprečevanje posledic osnovne bolezni.
