Kako se malčki odločijo, kdaj se splača vztrajati?

Poskusiti nekaj novega in pri tem vztrajati, dokler veščina ni osvojena, je za malčke zahtevna naloga. Na presenečenje znanstvenikov se je ne lotijo brezglavo. Odločijo se na podlagi prejšnjih izkušenj iz prve roke in socialnih izkušenj.

Malčki in dojenčki ne poskušajo stvari naključno in tudi slepo ne posnemajo tistega, kar vidijo pri odraslih. Foto: Bigstock

Vztrajnost je pomembna pri učenju in je povezana z uspehom v šoli ter čustvenim počutjem. Nova študija vztrajnosti kaže, da že 18-mesečni dojenčki racionalno sklepajo o tem, koliko truda bo potrebnega za reševanjem novih nalog in ali pričakovane koristi odtehtajo vloženo delo.

Gre za dinamični proces, pri katerem si pomagajo z izkušnjami iz prve roke kot tudi socialnimi veščinami. V odločanje o tem, ali bodo sploh poskusili ter kdaj in kako, vključijo informacije iz svojih in tujih izkušenj.

Čeprav ne znajo govoriti, uspešno presojajo

Čeprav so še daleč od tega, da bi govorili v popolnih stavkih, 18-mesečniki dobro vedo, kdaj se splača poskusiti nekaj novega in ali je pri tem smiselno vztrajati, kaže najnovejša raziskava. Skupaj so jo izvedli raziskovalci Univerze Arizona, Univerze Washington in Univerze Toronto, ugotovitve pa objavili v reviji Nature Human Behaviour, ki je izšla 20 januarja 2020.

Lastne in tuje izkušnje

Malčki in dojenčki ne poskušajo stvari naključno in tudi slepo ne posnemajo tistega, kar vidijo pri odraslih. Namesto tega združujejo informacije iz lastnih izkušenj in izkušenj drugih ter se šele na podlagi tega odločijo, ali bodo vztrajali pri določeni aktivnosti ali ne. Gre za dinamično in racionalno odločanje, pravijo raziskovalci.

Trud je metabolično drag

“Vztrajnost je pomembna veščina, ki vpliva tako na učenje kot na čustva,” pojasnjuje Kelsey Lucca, docentka psihologije na Univerzi Arizona. “Vendar pa vedno ni dobro vztrajati. Trud je omejen vir, napor pa je metabolično drag: zanj potrebujete čas in energijo. Kar resnično spodbuja učenje, je racionalna presoja, kdaj nekaj poskusiti in kako, da bo izplen odtehtal trud.” Naloga, ki so ji (na presenečenje znanstvenikov) kos že otroci, ki so komaj shodili.

Vlečenje vrvi s tremi izidi

Raziskovalci so zasnovali poskus, v katerem so 18-mesečnim dojenčkom zagotovili tako socialne informacije kot izkušnje iz prve roke pri reševanju težave. Vanj so vključili 96 otrok, ki so na začetku poskusa sedeli v naročju mame ali očeta za mizo. Tik izven njihovega dosega je bila prozorna škatla z igračami. Na škatli je bila pritrjena vrv.

Demonstrator na drugi strani mize je otrokom pokazal tri načine, kako uporabiti vrv, da bodo dosegli škatlo z igračami. Pri prvi demonstraciji je šlo brez težav, zgolj z vlečenjem vrvi. Pri drugi se je moral demonstrator moral bistveno bolj potruditi in vztrajati pri nalogi. Uspel je v petem poskusu vlečenja vrvi. Pri tretji mu škatle ni uspelo približati in je odnehal po petem poskusu.

Vztrajnost padla s številom poskusov

Potem je bila vrsta na otrocih. Ob vsakem poskusu, da premaknejo škatlo, je raziskovalna skupina izmerila, koliko časa so porabili za vlečenje vrvi in kako močno so potegnili. Otroci, ki so prej gledali demonstratorja, ki ni premaknil škatle ali pa je to storil z lahkoto, so za vsak nadaljnji poskus porabili manj časa. Tisti, pri katerih se je demonstrator boril in vztrajal, so podobno ravnali tudi sami: vsakič so se enako potrudili in vztrajali.

Malčki sposobni prefinjenega odločanja

“Naše ugotovitve dokazujejo, da so malčki zmožni ustvariti seznam prednosti in slabosti, ki ga uporabijo pri odločanju. Če presodijo, da trud presega koristi, pri nalogi ne bodo vztrajali,” zaključuje Jessica Sommerville, profesorica psihologije na univerzi v Torontu.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj