
Izogibanje oziroma umikanje pred morebitno nevarnostjo, ki ga vzpodbudi vonj, je v strokovnih krogih dolgo veljalo za podzavesten kognitivni proces, na katerega nimamo vpliva. Nova raziskava s Karolinska Institutet pa je kot prva to domnevo postavila tudi na preizkušnjo.
Olfaktorni oziroma vohalni živec predstavlja samo 5 % celotnih človeških možganov, a vendar nam omogoča zaznavanje nekaj milijonov različnih vonjav. Velik del teh vonjav je povezan z nevarnostjo za naše zdravje in preživetje. Vonjalni signali so hitri – možgane dosežejo že v 100 do 150 milisekundah po tem, ko so bili inhalirani skozi nos.
Preživetje vseh živih organizmom je odvisno od njihove sposobnosti izogibanja se nevarnostim in iskanju nagrad. Ljudem to v prvi vrsti vsekakor omogoča olfaktorno čutilo, ki je izrednega pomena za zaznavanje in posledično odzivanja na morebitne škodljive stimulacije.
Kako izmeriti potek prenosa informacij
Znanstvenikom je dolgo časa skrbi povzročala misterija, kateri živčni mehanizmi so prisotni v procesu pretvarjanja neprijetnih vonjav v skrajno umikajoč oziroma izogibajoč se način obnašanja. Raziskovanje jim je oteževalo pomanjkanje kakovostnih in hkrati neinvazivnih meritvenih metod, s katerimi bi bilo možno ugotoviti, kako poteka prenos informacij od samih vohalnih receptorjev v nosu, do olfaktornega bulbusa in vse do pomembnih delov našega živčnega sistema, ki nam omogočajo zaznavanje in spominjanje nevarnih situacij in substanc.
Tako so raziskovalci s Karolinska Institutet razvili novo metodo, ki jim je sploh prvič omogočila merjenje signalov od olfaktornega bulbusa, ki obdela vonjave in jih nato pretvori v električni dražljaj, do dela možganov, ki je zadolžen za gibanje.
Rezultati raziskovalcev slonijo na treh eksperimentih, v katerih so testiranci ocenjevali njihovo izkušnjo povezano s šestimi različnimi vonjavami. Med elektro-fiziološko aktivnostjo olfaktornega bulbusa, ki se je odzival na vsako vonjavo, so raziskovalci opravljali meritve. Ugotovili so, da se je bulbus odzival hitreje na negativne vonjave in da je neposreden signal do motoričnega korteksa posredoval v pičlih 300 milisekundah. Ta signal pa povzroči, da se človek podzavestno nagne nazaj in vstran od vira specifičnega vonja.
Rezultati raziskave kažejo, da je ravno vonjalno čutilo tisto, ki nam kot prvo izmed vseh omogoča zaznavanje nevarnosti v naši bližini. Ta sposobnost je tudi bolj podzavestna, kot so odzivi na nevarnosti, ki nam jih sporočajo naša vidna in slušna čutila.
Vir: Karolinska Institutet. (2021, October, 14), Sense of smell is our most rapid warning system.