So prehranska dopolnila torej v resnici nujnost za boljše zdravje ali samo nepotreben strošek in kako med desetinami ponudniki izbrati tiste res kakovostne? Za pogovor na to temo sem prosila farmacevta prof. dr. Sama Krefta s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. Na Katedri za farmacevtsko biologijo raziskuje rastlinske učinkovine in je odličen poznavalec prehranskih dopolnil.
V ZDA so raziskali, ali prehranska dopolnila koristijo tudi zdravstveni blagajni (predvsem v smislu nižjih stroškov zdravljenja in zdravstvene preventive). Ugotovili so, da bi sistematično predpisovanje nekaterih prehranskih dopolnil v desetih letih prineslo 150 milijard evrov prihranka. Analizirali so molekule z znanstveno dokazanim delovanjem in kot učinkovine z največjimi finančnimi koristmi opredelili: maščobne kisline omega 3, folno kislino, koencim Q10, kalcij, magnezij, vitamin D, vitamina B6 in B12, lutein, zaeksantin. Potrdili so tudi izjemne koristi rastlinskih sterolov, prehranskih vlaknin in polifenolov. Vir: Supplements to Savings: The 2022 CRN Health Care Cost Savings Report. https://www.crnusa.org/Supplement-Savings
To, kako dobro svoje telo preskrbimo s potrebnimi hranili, prepreči veliko bolezni, vključno z obema najpogstejšima jemalcema življenj v razvitem svetu: boleznimi srca in ožilja ter rakom. Statistika kaže, da v EU po prehranskih dopolnilih posega tri četrtine odraslih. Najbolje prodajani so multivitamini, vitamin D, maščobne kisline omega 3, koencim Q10 in pripravki s koleganom. Čeprav so starejši od 60 let še vedno največji uporabniki prehranskih dopolnil, prodaja močno narašča tudi v starostni skupini od 30 do 45 let. Tudi države same veliko vlagajo v raziskave naravnih učinkovin (ki se običajno odražajo v prehranskem dopolnilu in ne v rastlinskem zdravilu), predvsem na področju preventive in/ali podpornega zdravljenja pri boleznih srca in ožilja, raka ter s starostjo povezanih degenerativnih obolenj.
V stroki bolj kot o naravnih ali sinteznih zdravilih govorimo o zdravilih naravnega izvora in kemijsko definiranih zdravilih
Pogovor sva začela s polifenoli. Gre za sekundarne metabolite, ki jih izdelujejo rastline, predvsem z namenom lastne zaščite (lahko si jih predstavljamo kot neke vrste vrste »imunski sistem« pri rastlinah), kemijsko pa so molekule z več fenolnimi obroči. V naravi so prisotni v dejansko vseh rastlinah pa tudi v nekaterih vrstah insektov. Med najbolj znane polifenole spadajo: antociani, izoflavoni, katehini, resveratrol, kurkumin. »Ko preučujemo rastlinske polifenole, ti običajno nastopajo v kombinaciji. Eipigalokatehin galat na primer je polifenol iz zelenega čaja. Nekaj študij je narejenih samo z njim, večinoma pa so študije narejene kar z zelenim čajem, ki ima poleg epigalokatehin galata še druge fenole. Na splošno, ne samo pri polifenolih, je kombinacija lahko učinkovitejša kot posamezna snov. Eden glavnih mehanizmov delovanja polifenolov je njihovo antioksidativno delovanje, za katero je bolje, da ni preveč ciljno usmerjeno in da gre za kombinacijo različnih antioksidantov, ki »polovijo« različne proste radikale,« na začetku razloži sogovornik.
Omenili ste, da se pogosto ne raziskuje enega samega polifenola, ampak njihovo kombinacijo. So ugodni učinki resveratrola potem posledica sinergije še z drugimi koristnimi snovmi?
»Pri resveratrolu se običajno raziskuje samo njegova molekula. Vsaj študije so običajno tako zastavljene. Kako pa so izpeljane, pa je težko vedeti. Če beremo objave, na primer, da so preiskovanci dobivali 200 miligramov resveratrola dnevno, po navadi v tistem članku ni podatka, koliko je bilo še drugih snovi v pripravku in katere so to bile, iz česar bi lahko sklepali, ali so prispevale k učinkom. V študijah se običajno raziskuje 100-odstotno čist resveratrol. V praksi pa se lahko dogaja, da v prehranskem dopolnilu ostanejo še kakšne druge snovi, ki pa so tako in tako še dodatno koristne.«
Medtem ko je pri prehranskih dopolnilih rastlinskega izvora rok trajanja določen z varnostjo (da se na primer v njih ne pojavi plesen ipd). Kaj se dogaja z deklarirano učinkovino v kasuli, prašku, spreju, sirupu… pa ne preverja nihče.
Ali potrošniki sploh vemo dovolj o delovanju resveratrola?
»Po eni strani je glede na koristne učinke resveratrol v javnosti premalo poznan. Po drugi strani pa je tudi skoraj preveč raziskana molekula, glede na to, da gre za eno samo snov. Pri nas na Fakulteti za farmacijo na primer raziskujemo izvleček iz vej bele jelke in ugotavljamo, da ima zelo podobne učinke kot resveratrol.«
Lahko kaj več poveste o tem?
»Izvleček iz vej bele jelke je polifenol. Deluje kot antioksidant in ima še druge učinke, ki niso nujno povezani z antioksidativnim delovanjem, na primer upočasni napredovanje sladkorne bolezni. Prav tako deluje protivnetno. Vseh mehanizmov delovanja v podrobnostih še ne poznamo, enako, kot tudi pri resveratrolu ne.«
Kako sploh izbrati proizvajalca prehranskega dopolnila? Na kaj naj bomo pozorni in ali je prehranska dopolnila smiselno uživati samo v preventivne namene?
»Dve težki vprašanji. Bom začel z zadnjim. Gotovo je priporočljivo preventivno jemanje, ampak ali naj jih zdaj uživamo kar vsi vsevprek? Menim, da pri odločitvi velja upoštevati dva dejavnika. Nekdo, ki stalno dobiva na primer premalo polifenolov, lahko to korigira s prehranskim dopolnilom. Bolje je sicer povečati njihov vnos s prehrano (uživanje več zelenjave), ampak če to ne gre, so prehranska dopolnila rešitev. Drugi dejavnik pa je, da ko ima nekdo že začetne stopnje bolezni in z uživanjem prehranskega dopolnila lahko upočasni napredovanje bolezni. Kar se tiče izbire proizvajalca in izdelka, ki je vreden zaupanja, pa je najboljši nasvet, ki ga lahko dam, preverjanje in ugled proizvajalca. Če ima nekdo na primer neke pretirane trditve na embalaži, je to znak za previdnost. Na prehranska dopolnila namreč ni dovoljeno pisati terapevtskih trditev. Če proizvajalec to počne, krši zakonodajo in mogoče lahko domnevamo, da bo tudi pri sestavi kršil pravila. Drugo pa je, kje se izdelek prodaja. Tisti, ki se prodajajo v lekarnah, gredo še čez eno dodatno selekcijo. Lekarne sicer ne morejo narediti kemijskih analiz, saj svojih laboratorijev nimajo tako opremljenih. Lahko pa od proizvajalcev zahtevajo dodatno dokumentacijo, podatke o vrsti izvlečka, načinu ekstrakcije itn. To je neki dodatni filter.«
Polifenoli so sekundarni metaboliti, ki jih izdelujejo rastline, predvsem z namenom lastne zaščite, lahko si jih predstavljamo kot neke vrste vrste »imunski sistem« pri rastlinah.
Zakonodaja na področju prehranskih dopolnil – ali je ustrezna ali bi jo veljalo zaostriti?
»Prostor za izboljšave seveda je, vendar če bi zakonodajo zelo zaostrili in bi zahteve za prehranska dopolnila postale podobne, kot so za zdravila, ne bi imelo smisla imeti dveh različnih tipov izdelkov. Bolje bi bilo potrošnike izobraziti, da so prehranska dopolnila tista, pri katerih je prek ustanov poskrbljeno za varnost, kakovost pa morajo oceniti sami, na primer na podlagi preverjanja proizvajalca, lastnih izkušenj … Če hočejo imeti izdelek, ki ga bo država strogo preverjala, naj izberejo zdravilo. Pri veliko zdravilnih rastlinah imamo obe možnosti. Ameriški slamnik na primer je na trgu kot prehransko dopolnilo in tudi kot zdravilo. Postopek registracije zdravila je sicer veliko dražji in kompleksnejši kot postopek notifikacije prehranskega dopolnila. Z največ stroški je povezano izpolnjevanja zakonskih zahtev: da se izvedejo analize zaporednih serij, da se ugotovi stabilnost, da se validira analizno metodo in proizvodnjo …«
Prehranska dopolnila spadajo pod živila. Uravnava jih živilska zakonodaja, ki je najbolj usmerjena v varnost (kako ta tveganja zmanjševati). Kakovost je bolj ali manj prepuščena proizvajalcu in ni nekih zakonodajnih pravil, ki bi zagotavljala kakovost produkta kot takega.
Odsvetovanje prehranskih dopolnil v medicinski stroki, češ, če se uravnoteženo prehranjujejo, jih ne potrebujemo …
»Načelno vsa potrebna hranila lahko zaužijemo s hrano, vendar v praksi največkrat to ni tako. Na primer vitamina B12 v rastlinski hrani ni, zato ga morajo vegani uživati kot prehransko dopolnilo. Hkrati se izkazuje, da ga imajo pogosto premalo tudi tisti, ki uživajo meso. Tretjina Slovencev ima na primer premajhen prehranski vnos vitamina B12. Lahko bi šli študirat, kako izboljšati njihovo prehrano, kratkoročno pa si lahko pomagamo s prehranskim dopolnilom. Podobna je zgodba z vitaminom D in maščobnimi kislinami omega 3. Za prehranska dopolnila, ki so vitamini in minerali, bi na splošno rekel, da ne smemo imeti zadržkov. Pri rastlinskih izvlečkih pa je vprašanje, s katerim namenom jih jemljemo. Če je namen zdravljenje, je bolje, da vzamemo zdravilo s tem rastlinskim izvlečkom. Vsebuje enako zdravilno učinkovino in ima preverjeno kakovost.«
Za rastlinsko zdravilo pa so potrebne ne samo obširne študije učinkovitosti, ampak tudi študije zagotavljanja kakovosti in stabilnosti. Pri zdravilih rastlinskega izvora je na primer rok trajanja določen tako, da tudi, ko preteče, zdravilo še vedno vsebuje dovolj zdravilnih učinkovin, medtem ko je pri prehranskih dopolnilih rastlinskega izvora rok trajanja določen z varnostjo (da se na primer v njih ne pojavi plesen itn.). Kaj se dogaja z deklarirano učinkovino v kapsuli, prašku, spreju, v sirupu …, pa ne preverja nihče. Pri prehranskem dopolnilu gre za zaupanje proizvajalcu, pri zdravilih pa je proizvajalec dolžen po regulativi zagotoviti kakovost, varnost, učinkovitost, kar se preverja v postopku dovoljenja za promet in pozneje z rednimi inšpekcijami.
Kakšne pa so razlike med naravnimi in sinteznimi zdravili?
»V stroki bolj kot o naravnih ali sinteznih zdravilih govorimo o zdravilih naravnega izvora in kemijsko definiranih zdravilih. Kemijsko definirana zdravila so tista, v katerih je učinkovina ena sama kemijsko definirana molekula, za katero točno vemo, kaj je in kako deluje. Na primer atropin: čeprav se ga pridobiva iz volčje češnje, šteje med kemijsko definirana zdravila. Omogoča ponovljive rezultate, natančno odmerjanje in nimamo kombinacije z neko drugo učinkovino. Zdravila rastlinskega izvora pa so tista, za katera poleg tega, da so pridobljena iz rastlin, velja tudi, da so kompleksne zmesi. To je lahko težava. Čeprav dva izdelka vsebujeta na primer enako količino izvlečka šentjanževke, se med seboj lahko razlikujeta. S standardizacijo se sicer količina posameznih zdravilnih snovi poskuša uravnati in zagotoviti ponovljivost med serijami. Prednost rastlinskih zdravil je, da omogočijo sinergistični učinek več snovi. Dogaja se celo, da neko zdravilno rastlino uporabljamo, ne da bi natančno vedeli, katera snov v njej je zaslužna za učinke.«
