Avtor: M. K.
»V tebi se prebudijo podobna strast in podobni občutki kot v resničnem življenju. Ko je igre konec, morajo ti občutki izpuhteti, v resničnem življenju pa se lahko nadaljujejo,« o osebnih prizorih v igri pripoveduje Domen Valič.
Domen je gledališki igralec, ki pa je širši javnosti najbolj poznan iz serije Usodno vino, v kateri upodablja lik Erika Habjana. 32-letni karizmatični fant sicer pravi, da je naloga vseh nas, da izboljšujemo sebe do takšne mere, da se premaknejo meje tistega, kar delamo in v čemer smo dobri. Iskreno pove, da je včasih malce počasen, zasanjan in zelo igriv …
Foto: Aljoša Rebolj
Kdo je Domen Valič?
Po daljšem, malce zasanjanem razmisleku pove: »Sebe vidim kot odprto, optimistično in rahlo plašno osebo. Plašno predvsem takrat, ko spoznam kakšno novo osebo ali se srečujem s povsem neznano in z novo situacijo. Nisem impulzivna oseba. Dobro razmislim, preden se odzovem. Včasih celo predolgo tehtam, kaj bi bilo v določeni situaciji prav narediti. Mogoče me zaradi tega oseba na drugi strani oceni kot rahlo neodločnega ali bi celo lahko mislila, da nimam svojega stališča in mnenja. Vendar je pozneje, ko se odzovem, velikokrat presenečena, kako izrazim svoje stališče. Sem tudi izjemno potrpežljiv. Mogoče celo preveč. Potrebujem zares veliko časa, da razmislim in v sebi kontempliram, kaj je narobe oz. prav. Mogoče bi moral biti bolj egoističen. Mislim pa, da je lažje komunicirati in se povezovati z ljudmi, če izbereš premišljeno komunikacijo in če premišljeno odzivaš – ne glede na to, ali ima oseba prav ali ne. Svoj ego je včasih dobro postaviti na stranski tir in narediti kompromis. Sicer pa tudi kot otrok nikoli nisem bil naporen in konflikten. S starši nikoli nisem imel pubertetniških konfrontacij. Sem tudi zelo igriv, zasanjan, včasih malo svojstven, iskren pa tudi počasen (smeh).«
Tisoč in ena noč. Foto: Peter Giodani
Kakšno je bilo vaše življenje od otroštva pa vse do danes?
»Že od otroštva naprej sem bil zelo povezan s svojim starejšim bratom Vidom. Kar je zanimalo njega, je zanimalo tudi mene. Želel sem se učiti in delati iste stvari kot on. Skupaj sva igrala klavir, plesala, trenirala košarko itn. Pozneje sem se sam našel v plesu. Treniral sem standardne in latinskoameriške plese. Najprej je bil ples le moja obšolska dejavnost, a sva bila s soplesalko izjemno uspešna in sem se s plesom začel ukvarjati zelo intenzivno in profesionalno. Medtem sem se vpisal tudi na pedagoško fakulteto in sem jo pozneje pustil, saj sem se odločil, da želim postati igralec. Tako sem pri 21 letih končal ples, pustil pedagoško fakulteto in se vpisal na sprejemne izpite za vstop na AGRFT ter bil sprejet. Potem sem uspešno končal tudi študij na akademiji (leta 2008) in se zaposlil v gledališču. Imel sem srečo, da sem bil še tista generacija učencev, ki so nas po končani akademiji takoj zaposlili v mestnem gledališču.«
Usoda ali naključje?
»Po mojem usoda.«
Foto: Barbara Čeferin
Bi rekli, da je gledališče danes za vas najbolj domač prostor za umetniško ustvarjanje?
»Lahko bi rekel, da ja, vendar mora imeti ustvarjanje namen, smisel.«
Ali menite, da je priimek Valič določil in »zapečatil« vašo življenjsko usodo?
»Sploh ne. Že kot najstnik bi se lahko odločil za drugačno življenje in šel v drugo smer. Lahko bi bil npr. upornik in bi tako postal povsem drug Domen Valič, kot sem. Mogoče je priimek zapečatil mojo usodo le v tej smeri, da sem bil že zelo zgodaj zaradi staršev in družine v stiku z igro in gledališčem. Verjetno je vse to posredno res pripomoglo, da sem si igralski poklic izbral kot sredstvo kreativnega izražanja in ustvarjanja. Hm, če bi bil del družine slikarjev in kiparjev, bi morda postal slikar. Na to vprašanje bi mogoče natančneje odgovoril psiholog.«
Kje sta še vaša ljubezen in naklonjenost, če postaviva igralski poklic na stran?
»Zelo rad imam naravo in živali. Že kot otrok sem veliko časa preživel v naravi, na podeželju, med kmetijami pri starih starših, kjer sem bil veliko v stiku z živalmi. Na splošno pa me vse, kar je povezano z naravo, zelo navdihuje. Vonj trave, dotikanje dreves, lesa in zelo lepa pomladna jutra. Tudi v hlev sem rad zavil (smeh). Ko sem bil otrok, sem si pravzaprav želel postati kmet. Živali in narava pa me še danes zelo pomirjajo.«
Foto: Asiana Jurca Avci
Katere kvalitete ima po vašem mnenju dober umetniški ustvarjalec – igralec?
»Menim, da mora biti pomirjen sam s seboj. S tem dobi svobodo in tako lahko pokaže, kdo je, ter se ne obremenjuje sam s seboj. Mora biti pomirjen tudi s svojimi minusi oz. sprijaznjen s seboj v dobrem in slabem. Seveda pa so tu še tehnične stvari in izkušnje, ki so tudi pomembne. Pa seveda iskrenost – da je iskren sam s seboj.«
Osebni intimni prizori v igri: je njihovo igranje zahtevno? Kako jih doživljate vi?
»Res je, nekateri intimni prizori so kljub izkušnjam še vedno rahlo neprijetni. V tebi se prebudijo podobna strast in podobni občutki kot v resničnem življenju. Ko je igre konec, morajo ti občutki izpuhteti, v resničnem življenju pa se lahko nadaljujejo. Med igro se je treba naučiti preklapljati vse občutke, ki se prebudijo pri teh prizorih, saj so omejeni na čas. Ko se intimni prizor konča, se začne drugi prizor, in včasih se je kljub temu težko umiriti, saj ti razbija srce, si vznemirjen … Zanimivo pa je, da prizori, ki so za gledalca najbolj osebni, za igralca v resnici najbolj neosebni oz. so osebni samo v tistem danem trenutku ali do konca snemalnega dne. Ni najlažje stopiti v intimno sceno. Če moraš z neko osebo odigrati partnerski oz. kakršen koli intimen odnos, je dobro, da se pred tem z njo vsaj malo povežeš – jo objameš, se je dotakneš, da se začutita …«
Kako je bilo sodelovati na odru s starejšim bratom Vidom? Izziv malce drugačne narave?
»Seveda. Gre za zelo osebno nastopanje. Čustvena komponenta je zelo močno izražena. V takšni interakciji lahko na površje pridejo osebne stvari. Z Vidom sva si tudi precej različna. Drug drugemu sva zelo dobra učitelja ravno zaradi različnosti. Pa vendar je najin odnos zelo prijateljski in prijeten, kar je bilo opaziti tudi na odru.«
Se vam je kdaj slovenski prostor zazdel premajhen za vaše ustvarjanje?
»Slovenija je takšna, kot je – lepa in posebna. Nikoli se nisem počutil utesnjenega. Res pa je, da so nekatere stvari, ki si jih še želim delati, vezane na prostor zunaj Slovenije, vendar se zaradi tega ne počutim utesnjenega tu. Ves svet je pravzaprav prostor, v katerem lahko ustvarjaš in delaš, če tako želiš. Gre samo za to, da najdeš svoje mesto pod soncem in da izbereš področje, ki ti je najbolj všeč.«
Vas je kdaj vleklo v ZDA, Hollywood?
»V preteklosti sem nekaj časa razmišljal tudi o tem, a sem bil pozneje dvakrat v Los Angelesu na potovanju in ugotovil, da mi njihov način življenja ne ustreza. V ZDA tako nisem našel nekega trdnega sidra zase pa tudi kakovost življenja je pri nas precej boljša. No, če bi se pojavila kakšna ponudba, bi jo sicer najverjetneje sprejel. Sicer pa osebno nimam nobenega posebnega interesa ali namena odpotovati v ZDA.«
Kako vidite povezavo med kulturo in zdravjem?
»Mislim, da tukaj lahko govoriva bolj o povezavi med kulturo in notranjim duševnim zdravjem, ki pa se odraža v dobrem počutju. Umetniško ustvarjanje je na neki način očiščevanje notranjosti, kar lahko prinese zdravje. Sicer pa samo poglejte,če ste slabe volje in se odpravite na kak koncert ali gledališko predstavo, se boste po tem gotovo bolje počutili …«
