Trenutno vas gledamo v monokomediji Večno samska v produkciji Špas teatra, ki je nagrajena s priznanjem »ŠPASKO POPULARNOSTI 2022«. Zakaj ste se odločili narediti predstavo o temi, ki v družbi še vedno vzbuja nelagodje?
»Nagrajena je bila predstava in tudi jaz kot igralka. To je nagrada, ki jo podelijo gledalci, kar je zame največje priznanje, saj je to dodatna potrditev, da jim je predstava res všeč. Moram reči, da so odzivi na predstavo zelo pozitivni, kar občutim kot veliko radost in srečo. Res mi veliko pomeni, da lahko s svojim delom, v tem primeru tudi s svojo izpovedjo, v ljudeh vzbudim nekaj dobrega, radostnega in lepega.
O samskosti sem se odločila spregovoriti, zato ker se po mojem mnenju o tej temi v družbi zelo malo govori. Drži se jo negativen predznak in ljudje še vedno neradi glasno povedo, da so samski. Ko sem ustvarjala predstavo Večno samska, sem prebrala ogromno strokovnih raziskav in člankov na to temo. Zanimalo me je, zakaj je to še vedno tabu. Dejstvo je, da je to za večino ljudi nekaj zelo bolečega; veliko jih samskost doživlja kot velik osebni neuspeh, tudi zato, ker družba pričakuje, da si bo vsak posameznik ustvaril ljubečo dvojino in posledično srečno družino. A vsi vemo, da v življenju ni vse vedno tako gladko.
Razlogi za samskost so različni. Za samski stan se prostovoljno odloči le devet odstotkov ljudi, vsi preostali pa še vedno obupano ali polni upanja iščejo tistega pravega ali pravo. Predvsem ženske, za katerimi je propadla veza in ne najdejo primernega partnerja, se velikokrat sprašujejo: »Kaj je narobe z menoj?« Torej je s samskostjo povezanih cel kup težkih misli in občutkov, zato se mi je zdelo pomembno na to temo pogledati s humornega zornega kota. Humor nam vedno da neko zdravo distanco in olajšanje, velikokrat tudi rešitev problema. Seveda pa predstava nikakor ni namenjena le samskim. Po odzivih sodeč, v njej še posebej uživajo pari, ki iz gledališča odhajajo bolj zaljubljeni in zadovoljni, kot so prišli. To se mi zdi prima.«
Malokdo ve, da ste se pri treh letih začeli ukvarjati z baletom. Zakaj ravno balet?
»Ja, starši so me vpisali k izraznemu plesu že pri rosnih letih, a ne zato, ker bi bila tako blazno talentiran otrok, ampak zato, ker sem imela ploska stopala. Bila sem štorast otrok. Po desetem letu starosti pa je ples prerastel v veliko ljubezen, predvsem v srednji šoli, v kateri sem aktivno plesala. V tem obdobju sem hodila na različne tečaje, delala plesne predstave, se ukvarjala s koreografijo.
Pri treh letih je bil ples predvsem rekreacija, kar je zelo dobro, saj kot otrok pridobiš koordinacijo telesa, disciplino in samozavest. V srednji šoli sem bila prepričana, da bo ples postal moj poklic. V Sloveniji v obdobju mojega odraščanja ni bilo veliko plesnih šol, sploh ne za profesionalne plesalce, in sem si že ogledovala plesne akademije v tujini. Vse pa se je obrnilo na glavo v četrtem letniku srednje šole, ko mi je moj razrednik, profesor francoščine Slavko Deržek, dodelil glavno vlogo v francoski predstavi (izvedena je bila v francoščini) La leḉon francoskega dramatika Eugena Ionesca. S to predstavo se mi je odprl povsem drug svet. Spremenil je moje dotedanje načrte. Ugotovila sem, da me zanimajo različni načini izražanja in ples je samo eden izmed njih. Kljub vsemu je ples ostal moja prva ljubezen in sem zelo vesela, kadar ga lahko vključim v svoje projekte. In tako so tudi v komediji Večno samska prav spektakularne plesne točke, nad katerimi so gledalci navdušeni.«
Leta 1997 ste diplomirali na AGRFT. Med 10 najperspektivnejših umetnikov z vsega sveta ste bili izbrani na festivalu 5th Berlinale Talent Campus 2006. Kaj vam je to priznanje pomenilo pred šestnajstimi leti, ko še niste bili tako prepoznani na domačih odrih?
»Ja, res je. Odločila sem se, da se preizkusim na sprejemnih izpitih, in sem jih na svoje veliko presenečenje tudi opravila, saj sem bila takrat še zelo neizkušena.
Priznanje Berlinala mi je sicer ogromno pomenilo, ker so na festivalu zbrani igralci z vsega sveta. Povabljeni smo bili v sklopu berlinskega filmskega festivala, na katerem smo bili prisotni na predavanjih, srečevali smo se z različnimi tujimi režiserji in predvsem s producenti ter z znanimi igralci. To je bilo zame izjemno doživetje. Doma mi ta izkušnja ni prinesla ničesar, a če bi šla takrat v tujino, bi bila to gotovo dobra iztočnica, vendar se za to nisem odločila. V prvi vrsti zato, ker je bila takrat moja hči stara sedem let in mi je bilo starševstvo veliko pomembnejše.
Res je tudi, da si mladi dan danes težko predstavljajo, da še nedaleč nazaj svet ni bil tako povezan prek interneta. Ni bilo te možnosti, da se kadar koli slišiš ali vidiš z domačimi prek najrazličnejših aplikacij. Poleg tega sem do takrat že precej ustvarila doma in nisem čutila želje, da bi vse skupaj pustila za seboj.«
Sinhronizirali ste tudi več televizijskih in radijskih oglasov, risank pa tudi celovečernih risanih filmov. Pri tem igra največjo vlogo vaš glas. Kako se pripravljate na posamezen lik?
»Sinhronizacija je pri nas del igralskega poklica. V tujini je povsem druga zgodba. Najprej te vprašajo, ali si filmski, televizijski ali gledališki igralec. V Sloveniji delamo vsi vse. Moraš biti široko usmerjen, da od svojega dela lahko živiš, sploh, če si samozaposlen v kulturi, tako kot sem jaz. A sama pri sebi si rečem, da imam srečo, ker lahko ustvarjam na različnih področjih.
Zanimivo je delati sinhronizacije risank in animiranih filmov. Toda žal za pripravo posameznega lika ni zelo veliko časa. Pri nas namreč like poustvarjamo, svojo interpretacijo moramo prilagoditi že narejenemu animiranemu liku, kar je v nasprotju z originalom, ko animirajo lik na igralčevo interpretacijo. Vsekakor je to delo vznemirljivo in zabavno, ampak velike romantike pri tem ni.
Spomnim se smešne prigode, ko sem nekoč klicala kolegico in se je na telefon oglasil njen sinček. Ko je slišal moj glas, je ves presenečen rekel: »Mami, zajček Feliks kliče!« To je bila v tistem času zelo gledana risanka na televiziji in jaz sem bila ta Feliks, tako da glas gotovo lahko naredi čarovnijo.«
Vaša hči študira medicino v Beogradu. Ni šla po vaših stopinjah, ampak v popolnoma drugo smer. Kako to, da se je odločila za tako težek študij in navsezadnje za zelo odgovorno delo? Je bil mogoče vzrok za to tudi vaša osebna izkušnja?
»Otroci umetnikov imajo realno predstavo, kakšno je v resnici življenje umetnika. Ko je bila Nina še deklica, so ji prijateljice vedno govorile, kakšno srečo ima, ker je njena mami igralka. Nini pa se to ni zdelo nič posebnega, ker sem bila zanjo čisto običajna mama. Zavedala se je, da je v igralstvu veliko odrekanja, in ve, da ni tako bleščeče, kot se mogoče zdi navzven.
Nina je umetniška dušica, saj je tudi sama hodila k baletu, v glasbeno šolo, na tečaje risanja. Že od majhnega so jo vsi spraševali, ali bo tudi ona igralka, kot je njena mami. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je bila stara deset let in zares že naveličana istih vprašanj, ko je izstrelila: »Ali vi sploh veste, kako moraš biti nor, da hočeš biti slovenski igralec?« (smeh)
Čeprav jo umetnost privlači ter veliko ve o filmu, slikarstvu in o arhitekturi, jo je medicina že od nekdaj zanimala. Obiskuje mednarodni študij; veliko željo ima namreč delati v mednarodni humanitarni nevladni organizaciji Zdravniki brez meja. Po duši je velika humanitarka.
Vesela sem, da sledi svojim ciljem. Zdi se mi prav, da kot starš otroka podpiraš v njegovih željah in da pustiš, da izbere svojo pot. Svoj poklic opravljamo skoraj tretjino svojega življenja, in če v njem ne uživamo, je to lahko zelo travmatično.«
Na vrhuncu življenjske in poklicne poti ste se spoprijeli z zelo težko diagnozo. Nam lahko zaupate, kaj se vam je v trenutku, ko ste izvedeli, da ste zboleli za rakom, v mislih odvijalo? Kako ste se spopadali s svojimi takratnimi občutki?
»Za diagnozo raka dojke sem izvedela na svoj rojstni dan. Dobrovoljna in optimistična kot sem, sem ob prihodu na rezultate punkcije zdravnico prosila, da naj mi za darilo ob rojstnem dnevu reče, da sem zdrava. Pogledala me je in tiho rekla: »Zelo mi je žal, ampak tega vam ne morem reči.« Spomnim se samo, kako me je v trenutku oblil mrzel pot vse od vrha glave in se širil po celotnem hrbtu. In nato sem se sesedla na bližnji stol. Samo sedela sem, v daljavi pa sem slišala glas zdravnice; tisti trenutek me je skrbelo le, ali bo stol moker od mojega potu. Na koncu mi je rekla: »Tina, nič ne skrbite, za vse se najde rešitev.«
Zavedala sem se šele, ko sem prišla k medicinski sestri, ki mi je dajala nadaljnje napotke, in takrat sem si rekla: »Tina, zberi se, to boš premagala. Našla boš najboljšo pot.« To je bila moja odločitev in vodilo skozi proces zdravljenja. Prvotna diagnoza je bila, da se odstrani najprej eno dojko in potem še drugo ter preostale ženske organe. Kljub res prijazni in strokovni razlagi medicinskega osebja se meni ni zdelo vse skupaj tako »krasno«, kot so mi razlagali. Prepričana sem bila, da mora obstajati še druga rešitev kot samo odstraniti organe in vnašati kemijo v telo. No, če bi ugotovila, da je to edina rešitev, bi šla po predlagani poti. Nikakor ni šlo za mojo prevzetnost ali vsesplošen apel, da se je bolje izogniti klasični medicini. Bolezni so različne, tako kot smo si različni ljudje. In včasih sta operativni poseg in kemoterapija res edini mogoči poti.
Pri raziskovanju sem ugotovila, da je zame najboljša kombinacija alternativnih pristopov in klasične medicine. Prepričana sem, da sem tako prišla do najbolj optimalnih in dolgoročnih rešitev. Tumor se mi je po dveh mesecih velikih sprememb in discipline zmanjšal za pol in je bil na koncu potreben le minimalen kirurški poseg. Res pa je, da sem se globoko posvetila sebi – svoji notranjosti, duhovnosti pa tudi prehrani in zdravljenju fizičnega telesa. Skratka, zdravljenje od zunaj navznoter in od znotraj navzven. Celostno. Težko je na kratko povedati, kako in kaj, saj bi lahko izzvenelo preveč poenostavljeno. Veliko vlogo na poti do ozdravitve je imela ajurvedska medicina. Dr. Ivica Flis mi je med drugim svetovala glede prehranskih dodatkov, ki na naraven način uravnavajo hormone. Vse o transcendentalni meditaciji sem se naučila v centru Atma v Ljubljani, pomagale so tudi terapije bioenergije in še veliko malenkosti. Več o tem sem napisala leta 2020 v objavah na mojem FB- in Instagram profilu, na katerih lahko še vedno najdete več objav z naslovom Nasveti iz moje zgodbe in povezave na obširnejše intervjuje o mojem obdobju zdravljenja.
Bistveno pa je, da se zavedamo, da smo sami odgovorni za svoje zdravje in da se za marsikaj najde rešitev. Jaz sem spoznala, da vedno, ko mi življenje postavi pred večje preizkušnje, najdem v sebi moč, s katero presenetim še samo sebe.«
Kako bi po osmih letih težke preizkušnje označili to obdobje in kaj ste se iz tega naučili, mogoče tudi pri sebi spremenili?
»Ugotovila sem, da mi ni treba iti prek svojih zmožnosti, in ko začutim, da ne grem v pravo smer, si rečem: ‘Tina, zdaj se pa ustavi, umiri se in poišči drugo rešitev.’«
Po bolezni sem se precej spremenila. Ni kliše, ko pravijo, da težke življenjske preizkušnje spremenijo človeka na bolje, če seveda poišče rešitev in pri sebi naredi korenite spremembe.
Kot sem že omenila, sebe dojemam kot dobrovoljno in optimistično osebo od nekdaj. Res pa je, da sem nekje globoko v sebi najbolj zanemarjala samo sebe in svoja čustva. Tako kot večina žensk. Veliko spoznanje, ki sem ga ob bolezni doživela, je, da se ne sekiram več vnaprej, ker mi to res ni v pomoč. To ne pomeni, da ne razmišljam o prihodnosti. Le ne delam si več v glavi vrtincev misli, kaj bo, kako bo, kaj pa, če ne bo … Preprosto se trudim čim boljše živeti in delati v tem trenutku. Poskušam se ne obremenjevati s preteklostjo in prihodnostjo. Preteklosti namreč ne moremo spremeniti, iz nje se lahko samo kaj naučimo. Prihodnost, saj vidite, kako je – čez noč se lahko vse spremeni. Zato se mi zdi edino smiselno, da se trudim biti najboljša različica sebe. Zase in za druge. Tukaj in zdaj.«
za marsikaj najde rešitev.” Foto: osebni arhiv
Kako pa sicer ob vseh aktivnostih poskrbite za dobro počutje in zdravo telo?
»Od nekdaj sem velik gurman in strašansko rada jem. Na srečo pa obožujem zelenjavo, ki predstavlja zelo velik del mojega jedilnika. Nisem vegetarijanka, ampak res se mi zdi pomembno, da v telo vnašamo več zelenjave, sadja, žitaric, oreščkov kot pa kruha, pic, sladkarij in mesa. Pridejo sicer obdobja, ko se mi kaj »zalušta«, in takrat pojem vse in se prav nič ne obremenjujem, ampak uživam v hrani.
Pri rekreaciji sem zvesta zmerni vadbi in hitri hoji v naravi. Pred boleznijo sem vedno iskala različne izgovore. Zdaj, če imam vsaj petnajst minut časa, se odpravim na hiter sprehod.
Za nego kože na obrazu več kot desetletje prisegam na teenlifting. To je elektrostimulacija obraznih mišic, lahko bi rekli fitnes za obraz. Razvila ga je zdravnica Sanja Malbaša Gošović iz Zagreba. Všeč mi je, ker ni operativnih posegov in vnosa kemije v telo. Zame je to optimalni način, da vzdržujem in krepim obrazne mišice, ki ostajajo čvrste, obraz pa ohranja svojo obliko in napet, svež videz. Nikoli nisem imela želje, da bi pri petdesetih letih dajala videz petindvajsetletnice, seveda pa si želim izgledati optimalno dobro za svoja leta. In pri tem je teenlifting zame nepogrešljiv.«
Vrniva se še malo k vaši predstavi Večno samska. Z njo ste uspešno polnili dvorane tudi v težkem epidemiološkem obdobju. Ali se vam zdi, da so se ljudje v tem družbeno zahtevnem času spremenili?
»Med epidemijo je bilo manj gledalcev; morali so nositi maske, in to obdobje je bilo res zahtevno za nas, ustvarjalce, in za občinstvo. Bili smo preplašeni in vsak pri sebi je razmišljal, ali bi šel na predstavo oziroma prireditev, ker se je bal okužbe. A ljudje smo socialna bitja in si želimo tudi v tako zahtevnem času sprostitve ter smeha. Vesela sem bila, da so ljudje kljub vsemu prišli in se zabavali.
Zdaj so gledalci sicer bolj sproščeni, a vsi ustvarjalci ugotavljamo, da so se ljudje kar malo odvadili obiskovati gledališča. Zdi se, kot da sta ga malo nadomestila poležavanje na domačem kavču in gledanje televizije. A ne smemo pozabiti, da je gledališče tudi družabni dogodek, čas, ko se srečamo z drugimi, poklepetamo, pokomentiramo, ko izvajalce gledamo v živo. In kaj je bolj nalezljivega in zdravilnega kot smeh polne dvorane ljudi? Ko greš s predstave, ki te je navdušila, je to čudovit občutek, ki traja. Veliko bolje kot zaspano poležavanje ob televizorju.«
S soigralcem v predstavi oziroma še bolje soplesalcem Arnejem Ivkovičem sta se izvrstno ujela. Scenarij sta napisali skupaj s Tanjo Kocman. Kako je nastajala predstava? Verjetno ne gre samo za profesionalno sodelovanje, ampak tudi prijateljski odnos.
»Sedem let sem bila samska in čutila sem, da padam v globoko žalost. Sama pri sebi sem si rekla, da to ni v redu in da moram iz tega nekaj narediti. Pogovarjala sem se z ljudmi in ugotovila, da je samskost presenetljivo velik problem. Odločila sem se, da predstavo naredim zase in predvsem za gledalce. Ker takrat še nisem imela distance do svojih pripetljajev pri iskanju partnerja, sem vedela, da potrebujem sogovornico. Tanja, ki je tudi moja draga prijateljica, je bila več kot prava za to. Bila je v enaki življenjski situaciji, in bolj kot sva se o tem pogovarjali, bolj sva se smejali najinim sicer tragičnim dogodivščinam. In tako je nastala predstava. Vsi dogodki v predstavi so resnični in moji. Tanja pa je zašilila vse skupaj s svojimi super duhovitimi domislicami, kot na primer to, ‘da se samski včasih počutimo kot zadnji kos pečenke pri nedeljskem kosilu, ki ga nihče noče napičiti’.« (smeh)
Se mogoče pripravlja že kakšen nov projekt?
»Že od aprila igram v novi predstavi Čudež v produkciji Narodnega doma Maribor, soigralca pa sta Jaša Jamnik in Primož Vrhovec. Besedilo znanega avstrijskega pisatelja Daniela Glattauerja je velika uspešnica po vsej Evropi. Zgodba govori o zakonskemu paru, ki je poročen že sedemnajst let in tik pred propadom zakona obišče psihoterapevta. Že zaradi vsebine smo vedeli, da bo predstava odlična, sanjalo pa se nam ni, da se bodo ljudje tako smejali. Za naprej imam kar nekaj projektov, ki so v nastajanju. Razmišljam tudi o nadaljevanju predstave Večno samska 2.«
Končno smo se izvili iz primeža epidemije covida-19, a se že spoprijemamo z vojno na evropskih tleh, pred nami sta energetska kriza in višanje cen prehrane. Kako se vi spopadate s temi zahtevnimi časi in kaj si želite za našo skupno prihodnost?
»Mogoče se bo slišalo nenavadno, ampak na to poskušam gledati neosebno. Če na stvari nimaš vpliva in pustiš, da se te pregloboko dotaknejo, te to lahko potegne v bolečino, obup in skrb. Seveda je skrb vzbujajoča situacija, a največ, kar lahko naredim, je, da delam, kolikor se le da, dobro in da verjamem v to, da se bodo stvari izšle, torej, da optimistično zrem v prihodnost.
Ne zdi se mi prav, da nas vsakodnevno bombardirajo s slabimi novicami, ki so (pre)napihnjene. Veliko ljudi žal verjame vse. Nekateri so preplašeni že vnaprej ter si s tem kratijo trenutke sreče in veselja.
Za vse nas si želim, da bi bilo manj splošnega konstantnega kritiziranja, pljuvanja vse povprek in jadikovanja, kako je vse črno in narobe. Nikoli ni vse slabo. Treba se je znati osredotočiti na lepe stvari in na vse tisto, kar lahko izboljšamo. Pomisliti, kaj lahko naredimo dobrega zase in za druge. Privoščiti ljudem srečo, veselje in uspeh. No, pa da bi si ljudje privoščili kakšen obisk gledališča in si tako polepšali večer.«
