Mojca Miholič, dr. med., spec. druž. med.,strokovna vodja Zdravstvenega doma za študente Univerze v Ljubljani, opozarja na proaktivno zaščito mladih: »Skozi spolno življenje posameznika se več kot polovica oseb vsaj enkrat v življenju okuži z enim ali dvema tipoma HPV. Človeški imunski sistem večino teh okužb obvlada in so prehodne ter minejo brez posledic v letu ali dveh. Ob tem naravna protitelesa, ki jih organizem med okužbo ustvari, ne ščitijo posameznika pred ponovno okužbo za isti tip HPV in je torej možna ponovna okužba z istim (ali drugim) tipom virusa. Žal pa je v 10 % virusna okužba lahko dolgotrajna in traja dlje časa, ter kot taka lahko poveča tveganje za nastanek predrakavih in rakavih obolenj, posebno če gre za okužbo z visokorizičnimi tipi HPV (približno pri 1 % okuženih).«

Pravilnik smo prenovili ob izjemnem prizadevanju stroke in z vsebino smo pediatri zelo zadovoljni. Problem pa je v tem, da pravilinik tudi še po več kot enem letu ni zaživel – in očitno tudi še nekaj časa ne bo. NIJZ je glede upravljanja preventivnih programov za otroke in mladostnike, ki jih izvajamo pediatri in šolski zdravniki na primarni ravni, popolnoma zatajil. NIJZ sistematično ne analizira preventivnih dejavnosti in tudi sistematično ne koordinira dejavnosti, ki se izvajajo za otroke in mladostnike na primarni ravni. NIJZ je kar se tiče upravljanja preventivnih programov za otroke in mladostnike, ki jih izvajamo pediatri in šolski zdravniki na primarni ravni, popolnoma zatajil. Preventivnih dejavnosti sistematično ne analizira in tudi ne koordinira dejavnosti, ki se izvajajo za otroke in mladostnike na primarni ravni. Nov pravilnik je bil potreben zato, da lahko prenovimo smernice in dobimo pravne podlage za to, da se bodo rezultati našega dela sistematično zbirali na NIJZ in tudi sistematično prikazovali.

Za sindrom razdražljivega črevesa je ključni kriterij bolečina, ki zadnje 3 mesece traja vsaj en dan v tednu in se je prvič pojavila pred najmanj pol leta. Spremenjeno je odvajanje blata, pogostnost stolice ali oblike blata. Za potrditev diagnoze je predvsem pomembna dobra anamneza in klinični pregled z analizo krvne slike. Invazivne preiskave niso potrebne, jih pa bolnikom tudi ne smemo odrekati. Endoskopske preiskave opravimo, če so alarmni simptomi: kri na blatu, hujšanje, slabokrvnost, nočno odvajanje blata, rak v družini, pojav prvih simptomov po 50. letu starosti

Nestabilnost gležnja je lahko v določenih (sicer redkih) primerih celo prirojena in ni vezana na poškodbo ter jo imenujemo funkcionalna nestabilnost gležnja. Zaradi pretirane elastičnosti vezi je vezana na slabše delovanje posebnih senzorjev v gležnju, ki skrbijo za stabilnost gležnja in jih imenujemo proprioreceptorji. Pri športnikih, ki se ukvarjajo z rizičnimi športi, kjer je tveganje za zvin gležnja veliko, lahko pojavnost kronične nestabilnosti poraste tudi na 15 odstotkov.