David Zupančič – ko zdravnik postane vplivnež

Širša javnost vas je spoznala med epidemijo, ko ste na Instagramu poročali o vsem, kar se je takrat dogajalo na zaprtih prostorih klinike. Kaj ste v tistem trenutku želeli z obveščanjem javnosti doseči?

»S svojim udejstvovanjem na Instagramu sem želel doseči dve glavni zadevi. Prva je bila ponuditi neki nasprotni pol teoretikom zarote, proti cepilcem in nasprotnikom znanosti, ki so na socialnih omrežjih zelo glasni. Njihovi komentarji in zapisi se po internetu širijo bliskovito kot požar in imajo na ogromno ljudi močen vpliv. Instagram je odličen način komunikacije, kar sem si želel, saj je celotna vsebina v moji režiji. Če sem povabljen v oddajo na televiziji ali dam intervju za revijo, se pogovor spusti v »eter« tak, kot želi urednik. Na socialnih omrežjih pa objavim vsebino takšno, kot si sam želim  ̶  brez cenzure. Ljudje so me spraševali, kje sem črpal energijo še za objavljanje, da nisem izgorel. Ravno v tem je poanta; sam sem si razporejal čas. Včasih nisem nič objavil tudi po par dni, čeprav so me vzpodbujali z vseh strani.

In druga motivacija za moje udejstvovanje na socialnih omrežjih  ̶  začutil sem, kako močno si ljudje želijo razumeti celotno situacijo. V obdobju epidemije koronavirusa je bilo veliko komunikacije na strani stroke in politike. Predvsem od zadnjih smo slišali zelo veliko grajanja in vzgajanja državljanov (to morate narediti, tega ne smete, kako si to dovolite in podobno). Pogrešal pa sem human pristop pojasnjevanja situacije: kaj je smisel nošenja zaščitne maske, zakaj svetujemo covidni test, preden se obišče zaprt javni prostor, zakaj se priporoča cepljenje. Ljudje morajo zaupati v oblast in ustanove. Nastopati moraš, kot da si v službi ljudi, in ne tako, kot da si njihov šef. Ljudje morajo razumeti, zakaj so kar naenkrat zaprti bari, gledališča, zakaj je ekonomija začasno obstala. Dati jim moraš jasno vedeti, da ne gre za kaznovanje, ampak za skrb za javno dobro. Navsezadnje je to poseg v telo in intimo posameznika (cepljenje, jemanje brisov, obveznost nošenja mask). Ko javnost res razume, da so vsi ukrepi usmerjeni v reševanje trenutne situacije in skupno dobro, bo tudi upora bistveno manj.«

Kako na vaš status medicinskega vplivneža gledajo vaši pacienti in zdravniški kolegi?

»Odzivi, ki jih dobivam, so zelo lepi in podporni od sodelavcev in tudi prijateljev. Gotovo gre moje angažiranje na socialnih omrežjih tudi komu v nos, saj se jim zdi nezdružljiva funkcija zdravnika in »spletnega vplivneža«. Ravno od zunanjih ljudi sem dobil veliko komentarjev, da je moj nastop na ta način bistveno spremenil načelo dostopnosti zdravnika. Približal sem zdravnika ljudem kot navadnega človeka s svojimi osebnimi stiskami, razočaranji, kdaj celo obupanosti in po drugi strani tudi kot osebo s smislom za humor. Ta dostopnost je zdravnike vrnila nazaj v kožo navadnih smrtnikov in bližje ljudem. V medijih lahko sicer zdravnike opazimo bolj ali manj le v člankih o sindikatu, stavkah in o napakah. Navzven izpademo zadržani posamezniki, ki smo zaprti v svojih bolnišnicah in delamo samo za denar.

Ta vtis je napačen. Zato želim pokazati svoje življenje in zdravniško službo na drugačen način. Zavedam se, da ne morem biti vsem všeč, in se s tem ne obremenjujem. Svoje življenje vplivneža in zaposlenega UKC sicer strogo ločim. Zato me kar pretrese, ko me kak bolnik spozna s spleta, čeprav je to dejansko izključno na pozitiven način. Pred kratkim me je celo bolnica na viziti prosila, če se lahko fotografira z menoj. Prijazna mamica na pediatričnem oddelku je svoji hčerki rekla, da naj se fotografira z menoj, ker me (mamica) spremlja na Instagramu. Veseli me, da me moji kolegi zdravniki podpirajo in spremljajo na mojem podkastu Umetnost lenarjenja. Ponosen sem, da me kot relevanten medij z velikim dosegom prepoznajo večje ustanove; sodeloval sem že s Pediatrično kliniko in z zavodom Slovenija transplant. Prek podkasta sem ozaveščal o otroškem raku, zbirali smo sredstva za hematološki oddelek Pediatrične klinike. Dobival sem krasne povratne informacije, tudi svojih nekdanjih profesorjev z Medicinske fakultete, ki so prebrali mojo knjigo Življenje v sivi coni. Knjiga je še toliko pomembnejša, ker se jo v medicinskih krogih dojema kot časti vreden medij (v nasprotju z družabnimi omrežji ali blogi objav).«

Kaj je bil povod, da ste se odločili napisati knjigo?

»Spomnim se svojega prvega bolnika v ambulanti s covidom-19, ko je prišla ekipa oblečena v skafandrih; zaklenili smo vrata in takoj uvedli preostale ukrepe. Takrat sem pomislil, da je to res filmski prizor. Takoj sem začel razmišljati, ali bi začel pisati blog, ampak že od otroštva sem si želel napisati knjigo. 

Tako sem začel. Napisal sem prvi dve poglavji, Umetnost lenarjenja in Prvič pozitivno. Sprva z napisanim res nisem bil zadovoljen. Pisanje knjige sem odložil za štiri mesece, potem pa spet našel motivacijo in v kratkem času napisal več poglavij ter spisano poslal očetu v branje. Bil je navdušen, kar mi je dalo elan za naprej. Dodatno me je spodbudila knjiga Tole bo bolelo avtorja Adama Kaya, saj sem videl, kako zelo berljiv je ta slog pisanja. 

Najbolj mi je steklo pisanje februarja in marca 2022, ko je koronavirus pri nas že začel zgubljati na moči in ni bilo več toliko primerov na intenzivnem oddelku. Med najtežjimi obremenitvami sem sicer poskusil pisati, vendar nisem mogel še doma razmišljati o tem virusu, ki mi je že tako grenil vsak dan v službi. Opazil sem, da sem v tem najhujšem času epidemije pisal iz jeze in gneva, zato sem ta poglavja pozneje odstranil. Odločil sem se, da bo moja knjiga knjiga upanja in zmage. Ko so se razmere v službi umirile, sem se tudi sam umiril; besede so kar vrele iz mene in pisal sem nepretrgoma vsak večer.«

Kako se sami spoprijemate z življenjskimi izzivi in poskrbite za kondicijo?

»Kar se tiče izzivov, jaz prisegam na odnose. Če si sposoben sproti razčistiti konflikte in graditi produktivne ter iskrene odnose z družino, s sodelavci, prijatelji, boš gotovo imel manj stresa. 

Vsak izmed nas ta trenutek lahko pomisli za nazaj, na svoje najbolj stresne trenutke v zadnjem mesecu, in hitro ugotovi, da so v večini povezani s sočlovekom. Sam ne gojim zamer, ne opravljam, nisem zadrt in jezen (na tem sem delal 12 let, ker sem bil prej kar precej vzkipljiv), in to si štejem v veliko osebno zmago. V knjigi, ki jo zdaj pišem, je velik del posvečen znanosti dobrih odnosov. Vsak večer posvetim od 8 do 10 minut meditaciji. Čutim, kako se med tem spremenim, sploh v trenutkih, ko sem slabe volje in tečen. Za fizično kondicijo sem v preteklosti in pred epidemijo intenzivno treniral jujitsu. Danes tečem, hodim v fitnes in zelo rad plavam. V srednji šoli pa sem treniral sabljanje. Žal danes zaradi pomanjkanja časa in drugih aktivnosti veliko manj treniram, kot bi si želel. Že to, da grem v službo s kolesom, za kar porabim dobrih 20 minut v eno stran, se mi zdi super.«

Pripravlja se težko pričakovana zdravstvena reforma. Kaj bo prinesla tako za paciente kot za zdravnike, in koliko let po vašem mnenju že zamujamo z njo?

»Za zelo kompleksno zadevo gre in težko izpostavim samo eno. Da bodo bolniki obravnavani bolje in hitreje je nujno razbremeniti zdravstveni kader. Medicinskih sester in zdravnikov je vedno manj, potreb pa vedno več, saj se slovensko prebivalstvo stara. Javni zdravstveni sistem moramo za negovalni in zdravniški kader narediti bolj vabljiv, tako iz vidika delovnih pogojev kakor tudi osebnega dohodka.

Ko bodo zadeve urejene na tem področju, je druga pomembna točka  ̶  specializacije. Vprašati se je treba, na katerem segmentu moramo pridobiti največ zdravnikov. Če se za družinsko medicino ne prijavi nihče, se pa jih za radiologijo dvajset, žal ne moremo rešiti situacije s preprostim dvigom števila mest za družinsko medicino na objavljenih razpisih.

Tretja zelo pomembna zadeva, ki bi jo rad izpostavil, je preprečevanje odhod kadrov v tujino in privatni sektor. Po mojem mnenju tega ne narediš z omejevanjem, temveč z nagrajevanjem in z urejenimi razmerami.

To vse pa bi bilo nujno urediti že desetletja nazaj. Danes smo na točki, ko se tega že vsi veselimo in komaj čakamo spremembe. Kaj lahko v realnosti pričakujemo od reforme, ta trenutek ne znam odgovoriti, saj ne vemo, koliko od načrtovanega bo izvedljivega.

Za bolnike si predvsem želim, da bodo na urgenci obravnavani v času ene do dveh ur. Želim si, da ob prihodu v službo ne bi našel dvajsetih ljudi hospitaliziranih na hodniku urgence. Treba je urediti odtok iz urgenc, narediti več prostora za sprejeme in za obravnavo starejših bolnikov, ki potrebujejo samo nego. Predvsem pa moramo bolnikom vrniti dostojanstvo. 

Rad bi še izpostavil pomembnost ambulant družinske medicine. Slovensko zdravstvo namreč bazira na družinski medicini. Sistem je postavljen tako, da k specialistu prideš preko napotitve družinskega zdravnika. Vprašanje je, ali bomo družinsko medicino uredili, ali pa jo bomo pustili dokončno propasti, ker je ta trenutek na tem področju res velika kriza. To področje bi moralo biti prioritetno, saj če urediš družinsko medicino, se bo posledično zmanjšal pritisk na terciarni sektor in tudi gneča na urgencah. Vprašati se je treba, kaj lahko ponudimo študentom medicine, da bo družinska medicina za njih zanimiva (dodatek k plači, stanovanja in podobno). Pogoji dela bi morali biti bolj urejeni. Jaz bi z veseljem sprejel, da ima specializant družinske medicine večjo plačo kot jo imam sam. Večina ljudi sicer meni, da pri ohranjanju kadra ne gre samo za denar, s tem se seveda strinjam. Človek postane zdravnik zaradi notranje motivacije po pomoči sočloveku. Vendar ne vidim druge rešitve, kako ta trenutek na hitro pridobiti potreben kader. Če lahko zdravnik dela manj, ob tem pa dobi več (kot je primer dela v privatnem sektorju) potem bo ob grozljivih izmenah v urgentnih ambulantah kliničnega centra velikokrat vseeno izbral zasebno ambulanto.

Drug problem zdravnikov družinske medicine pa je preobremenjenost z administracijo. V ZDA imajo v ta namen zaposleno dodatno osebo-administratorja, ki poleg zdravnika in medicinske sestre tudi pregleda bolnika. Sam izpelje določene postopke (ima kompetence za to), zdravnik jih pregleda in potrdi. Na ta način zelo razbremeni zdravnika.«

Kakšne so razmere na kliniki po epidemiji SARS-CoV-2?

»Še vedno so primeri okužbe s covid 19, vendar so sprejemi na intenzivno enoto zaradi covidne pljučnice zelo redki in v večini primerov gre vedno za osebe s pridruženo motnjo v imunskem odzivu. Virus nima več takšne moči kot jo je imel med epidemijo, je pa veliko primerov v kombinaciji z gripo. Prav tako se pojavlja pri bolnikih po transplantaciji srca, saj jemljejo zdravila za zaviranje delovanja imunskega sistema. Enotni sporazum z Evropskimi državami, da SARS-CoV-2 ni več izolacijska bolezen, temveč je enakovredna gripi, bo težave omilil. To za nas (medicinsko osebje) pomeni, nič več skafandrov ali dvojnih vrat in tudi izboljšanje razmer glede organizacije dela.«

Zdi se, da smo izgubili zaupanje v javno zdravstvo. Kako ga povrniti?

»Prav to sem skušal doseči s knjigo; želel sem prikazati naš zdravstveni sistem v drugi luči. Povabiti bralca v naš svet – objektivno, brez olajšav pa tudi brez gneva. Recimo to, da so bolniki občasno hospitalizirani na hodniku, je v resnici odraz empatije in delujočega socialnega zdravstva. Pomeni, da ne glede na to, s kakšnim primanjkljajem kapacitet in kadra se spoprijemamo, ne bo zdravnik nikogar, ki potrebuje pomoč, poslal domov s pojasnilom »žal smo polni«. Mi polni v resnici ne moremo biti – kapacitete se umetno širi na račun zgaranega kadra. 

Največ, kar lahko naredi vsak posamezni zdravnik, je skrb za lasten, korekten odnos do bolnika. Prav vsak zdravnik lahko škoduje stroki, saj si človek tudi veliko bolj zapomni ošabnega, neprijaznega, nesramnega zdravnika kot tistega prijaznega. Po mojem mnenju res narediš največ s pozitivnim in spoštljivim odnosom, čeprav si mogoče tisti trenutek utrujen in izgorel. Vsi zdravniki bi se morali zavedati, da bolniki nimajo prirojenega zaupanja v nas; to si je treba pridobiti oziroma povrniti. 

Zelo veliko vlogo pa imajo pri oblikovanju mnenja ali zaupanja v javno zdravstvo tudi mediji. Moj generalni vtis sicer je, da so mediji na strani stroke; lep dokaz je čas epidemije, ko so se res izogibali razširjanju različnih teorij zarote. Se pa vseeno v zadnjem času bolj ali manj piše le o sindikatu ter zdrsih in napakah zdravnikov. To gotovo stopnjuje nejevoljo splošnega prebivalstva.«

Kako bi primerjali naš zdravstveni sistem s sistemom v tujini? 

»Zelo primerljiv sistem z našim je v Avstriji, Švici in v Nemčiji. Gre za države, ki veliko več sredstev namenjajo zdravstvenemu sistemu kot Slovenija. Nikoli pa ni slika črno-bela; če bi kot zdravnik šel delat v Avstrijo, ne bom takoj manj obremenjen, bolje plačan ali cenjen. Sosedova trava vendarle ni vedno le krasna in zelena. Veliko prednosti vidim v našem sistemu, saj je še vedno precej solidarnosti, bolnik pa dobi celostno obravnavo in za to se moramo še naprej boriti. Veliko se lahko naučimo od omenjenih držav, po drugi strani pa tudi oni od nas. Tukaj bi še izpostavil povsem drugi svet. Kot mladi zdravnik sem s kolegi nekaj mesecev delal v Zambiji, kjer sta zaupanje in hvaležnost do zdravnika neprecenljiva. To je dokaz, kako hitro ljudje pozabimo na slabo  ̶  za ošpice se pri nas marsikateri od staršev upira, ne bi rad cepil svojih otrok, saj smo kolektivno pozabili, kako grozna bolezen je lahko to. V Zambiji so vsi presrečni, ker se lahko cepijo, saj še kako dobro vedo, kaj bolezen za njih pomeni.

Prednost v drugih državah vidim v tem, da so javni zdravstveni zavodi vodeni kot podjetje, tj. v smislu, da nadrejeni lahko tudi kaznuje in nagrajuje. V našem javnem zdravstvenemu sistemu smo vsi enakovredni. Nekdo se lahko še tako trudi, drugi pa samo išče bližnjice, a ga ne moreš kar tako sankcionirati, kaj šele odpustiti. Delavci smo namreč v našem javnem sistemu še vedno zelo zaščiteni.

Motivacija posameznika je tako izključno osebna motivacija, ker si želiš dobro delati. Če bi imel nadrejeni več moči in pravic, bi lahko delavca odpustil in obenem tistega, ki dobro dela, nagradil. Seveda govorim o primeru, ko je nadrejeni pošten in sposoben. Koncesionarji in zasebni sistemi imajo tako organizirano delo, zaradi tega so odnosi boljši, prostori so obnovljeni ali novi in bolniki so veliko bolj zadovoljni z njihovimi storitvami. Slovenija ima namreč generalni problem, da želi v vsem povprečnost. Če izstopaš v nečem, ne glede na katerem področju, se ljudje zgražajo – lep primer je zgražanje ljudi nad ceno menija naše najboljše kuharice Ane Roš. Zakaj le, če je najboljša kuharica na svetu?

Na naši kliniki ni nikoli dolgčas. Spomladi se situacija sicer malce umiri, nato pridejo klopne bolezni in mišja mrzlica.«

Prof. dr. Marjeta Zorc je v intervjuju za našo revijo dejala: »V družbi je treba prebuditi skrb za lastno zdravje.« Se strinjate z njo in kako bi kot zdravnik infektolog ljudi prepričali, da je zdravje res največja vrednota?

»Pravega pomena zdravja se prepogosto zavedamo prepozno. Če popraskamo avto, smo čez tri dni že pri ličarju, da ga popravi. To verjetno izhaja iz dejstva, da smo zanj odštevali evre in točno vemo, koliko nas je stal. Vrednosti lastnega zdravja pa dostikrat žal ne poznamo, dokler ga ne izgubimo. Čeprav nas v okolici ledvic špika že dalj časa, ali se nam zagnoji noht, si mislimo, da ni treba razmišljati o tem, saj se bo že samo uredilo. In večje pozornosti temu ne namenjamo. Res pa je tudi, da je danes težko (hitro) pridemo do osebnega zdravnika, če ga sploh imamo.

Vsak izmed nas bi se moral zavedati, da je zdravje vse kar imamo. Marsikomu veliko pomenijo kariera, avto, hiša, a nič od tega ne boš moral imeti ali uživati v tej dobrini, če ne boš zdrav. Kajti vse kar imamo je naše telo. Življenje sicer ni vedno pošteno, saj tudi zdravi ljudje zelo težko zbolijo, ali jih doleti huda nesreča. Ampak vseeno lahko zase naredimo res, res veliko. V resnici ne vidim razloga, zakaj bi sploh še kdo na svetu želel kaditi, ali pa se branil športa. 

Ne rečem, da se ne dovolj poudarja pomen zdravja, saj veliko na tem delajo nevladne organizacije, tudi NIJZ. Veliko teh promocij pa ljudje vseeno žal jemljejo s cinizmom. Ni pa vse slabo. Predvsem področje duševnega zdravja se mi zdi bistveno bolj destigmatizirano. Veliko bolj se o tem mladi pogovarjajo in objavljajo na socialnih omrežjih. Še vedno pogosto slišim, da starejši izgorelost ne jemljejo resno oziroma jo opravičujejo s tem, da so včasih še bolj trdo delali. Tudi pri njih bi moralo priti v zavest, da je v današnjem času to nekaj normalnega in morajo dati pozornost na spremembe v telesu.

Po drugi strani pa se zdi, da smo Slovenci glede na obveščanje po medijih (čakalne dobe) stalno pri zdravniku. To ni nujno pravilen vtis. V principu gre po mojih izkušnjah za dva zelo različna tipa človeka, eni so tisti, ki res radi zelo hitro obiščejo zdravnika in jih zelo skrbi za zdravje. Včasih je pogovor z zdravnikom ljudem predstavljal celo  socialni moment, še v obdobju, ko je bil dostop do zdravnika lažji. Spomnim se, da se je moja babica prav veselila teh obiskov, saj je šla k zdravniku tudi na klepet. Drugi tip človeka pa je tisti, ki rajši čim dlje čaka, preden obišče zdravnika ali urgence – žal včasih tudi predolgo.«

V osnovi pravite, da je naš zdravstveni sistem dober. Zakaj se potem vsi skupaj (zdravniki in pacienti) soočamo s tako velikim nezadovoljstvom in težavami?

»Moramo se zavedati da, četudi je nekaj v osnovi dobro zastavljeno, pride lahko do težav. In seveda moramo strmeti k izboljšanju. Res pa je, da se trenutno v zdravstvu soočamo s takšno krizo kot je še ni bilo. Težave so že bile pred epidemijo, sedanje pomanjkanje zdravnikov pa je to stanje samo še poslabšalo. Osnovni koncept še sicer deluje, kdorkoli bo prišel na urgenco, bo oskrbljen, pa četudi znotraj 15 ur. To je osnova, ampak moramo strmeti k izboljšavam, saj rabimo kader in nove prostore. Težave so in to velike, ključno pa je, da ostanemo na isti strani tako zdravniki kot bolniki. Če je za bolnika slaba situacija, trpi tudi zdravnik. Bolniki so v čakalnici urgentnega bloka in za smrt tega čakajočega bolnika bo kriv zdravnik, ker ga ni prepoznal kot nujen primer.

V preteklosti se je na tem področju res naredilo premalo, trpimo tudi za posledicami ZUJF-a, kjer se je omejevalo zaposlovanje zdravnikov. Nasploh se zdi, da je v naši politiki večen problem perspektive. Le redko se razmišlja vnaprej, politika se osredotoča samo na trenutno stanje. Čez 20 let bo več starejših bolnikov, še bolj bodo zasedeni domovi za starejše. Na načrtovanje zdravstva v prihodnosti bi morali gledati plansko. Manjka vizije in res močno upam, da se bodo zadeve premaknile naprej. Velik korak bomo naredili, če se bo začela urejati družinska medicina, a šele čez pet let se bo navzven poznalo vse tisto, kar se bo ta trenutek naredilo.«