Demenca je povezana s številnimi predsodki, bolniki z njo pa s strani številnih javnih ustanov obravnavani na način, ki si ga ne zaslužijo in ki je ponižujoč tako do njih kot do njihovih svojcev. Srce parajoče zgodbe polnijo forume in spletne strani. Skrite kamere svojcev dokazujejo, da osebje inštitucij bolnike zaklepa in veže na posteljo, jih pusti neumite, jim plenice zamenja dvakrat na dan ter jih celo pusti stradati ali se fizično znaša nad njimi. Enako se jim dogaja v domačem okolju, ko njihova pokojnina postane dodatni vir za družinski proračun, sami pa ostajajo prepuščeni sami sebi.
Zgodba o demenci, kot je še ni bilo
Pa je mogoča tudi drugačna zgodba o demenci? Zgodba, v kateri se ljudi z demenco ne zaklepa, ne polni s pomirjevali, ne odmika od življenja, kot ga živijo zdravi? Smo zmožni na svet bolnikov z demenco pogledati tako, kot ga vidijo oni, in se vživeti v vanje? Zgodba tržiškega doma za starostnike kaže, da je to mogoče. Da je sicer potrebno veliko truda, vztrajnosti, potrpežljivost in osveščanja okolja, vendar – kjer je volja, tam je pot.
Kako sprejeti demenco?
Demenca ni samo bolezen. Je napoved skorajšnjega konca življenja in nekaj, s čimer se težko soočimo, čeprav čaka vsakega od nas.
»Ljudje smo v resnici zelo obremenjeni z lastno umrljivostjo. Tisti, ki so v srednjih letih na primer imeli kakšen paničen napad, dobro vedo, da za te stoji strah pred neuspehom, propadom, ki pa je v končni fazi strah pred umrljivostjo. Institucionalna oskrba je meni na prvi pogled zato predstavljala skrivanje opomnikov na lastno umrljivost v neke zaprte prostore, kjer več niso vidni splošni družbi. Razmišljal sem, kaj bi se zgodilo, če bi te stare obraze odkrili in jih v bližnjem planu pokazali na velikem platnu, kjer ne moremo odvrniti pogleda in smo se primorani soočiti s tem kar vidimo in čutimo,« pojasnjuje režiser filma Ne pozabi name Sanjin Švajger.
Iz kratkega art filma nastal dokumentarec
Film sem načeloma primarno zastavil kot avtorski/umetniški projekt, namenjen za filmske festivale. Mišljen je bil kot kratek, največ 10 minut dolg art film in smo zato imeli samo 4 snemalne dni, pravi Sanjin Švajger, in nadaljuje:
» Ko sem v montaži pregledoval material, sem uvidel, da so obsežni intervjuji in zgodbe prispevali veliko več materiala. Tako je namesto kratkega filma nastal dokumentarec. Pri oblikovanju strukture zgodbe mi je bil zelo pomembno tudi dejstvo, da se o domovih načeloma poroča takrat, ko je nekaj narobe. Torej je medijska (re)prezentacija institucionalne oskrbe izjemno negativna. Film je brez odklonskega dekodiranja, s čimer želim povedati, da je izjemno pozitiven, že na meji promocije. Ubira produkcijske konvencije, ki so primerne za nekonfliktno deseminacijo po medijih. Ustvarjanje medijskega diskurza o demenci je bil primaren faktor pri montaži.«
Nastala je čudovita zgodba, ki bi si jo morali ogledati vsi.
