Kako si pomagati, ko se zdi, da smo ostali popolnoma sami? Ključno je, pravijo strokovnjaki, ohraniti smisel življenja in veselje do spoznavanja novega.
Osamljenost kvarno vpliva na telesno in duševno zdravje
Čeprav je počutiti se osamljeno del človeške narave, pa ljudje za kakovostno življenje ne glede na starost okrog sebe potrebujemo druge ljudi. Raziskave potrjujejo, da kronična osamljenost pospešuje demenco, slabi imunski sistem, vodi v bolezni srca in ožilja. Tveganje za smrt se zaradi kronične osamljenosti poveča za neverjetnih 26 odstotkov, ne glede na starost, pri kateri se pojavi. Kronično osamljeni so lahko tudi mladi in celo otroci. Pri slednjih je še posebej pomembno, da se jim osamljenost ne dogaja. Interakcija z drugimi in stiki z vrstniki so namreč pomemben del odraščanja in učenja socialnih veščin.
Biti sam ni enako biti osamljen
Kronična osamljenost prizadene ljudi vseh starosti (čeprav je najpogostejša starejšimi od 65 let), obeh spolov in vseh socialnih slojev. Kronično osamljenost lahko opišemo kot nasprotje med socialnim življenjem, ki ga imamo, in med tistim, ki bi si ga želeli (ali smo ga v preteklosti imeli). Pomembno je razlikovati med samoto in osamljenostjo. Nekdo, ki je sam, ni nujno osamljen. Veliko vlogo pri kronični osamljenosti igra dednost – vpletena je v 50 odstotkov primerov.
Osamljenost vodi v destruktivne oblike vedenja
Kronična osamljenost je, sodeč po najnovejših raziskavah, eden od velikih rizičnih dejavnikov za zdravje. Povzroča depresijo, demenco, upad imunskega sistema, bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen tipa 2… Z roko v roki gre z destruktivnimi oblikami vedenja – kajenjem, alkoholizmom, zlorabo drog in debelostjo. Osamljeni ljudje se zelo pogosto nezavedno tolažijo s hrano. Tolaženje s hrano je v kombinaciji z ne-gibanjem, škodljivimi razvadami in izgubo smisla življenja »avtocesta« v prezgodnjo smrt. Tveganje za demenco se pri kronično osamljenih ljudeh (ne glede na starost) poveča za neverjetnih 64 odstotkov. Vemo tudi, da je povprečno preživetje ljudi z demenco po potrjeni diagnozi približno 10 let.
Kako si lahko pomagamo sami?
Najbolj pomembno je priznati si, da se »to« dogaja. Naslednji korak je znova stopiti med ljudi, pri čemer so lahko v veliko oporo družina in prijatelji, ne glede na to, da z njimi leta ni bilo stikov. Socialna omrežja so tozadevno zelo prikladna. Dobrodošle so tudi nove aktivnosti. V vsakem obdobju življenja se lahko posvetimo stvarem, ki so nas mikale v otroštvu. Dandanes je možnosti resnično veliko, mnoge aktivnosti so brezplačne ali stanejo miminalno. Lahko je dovolj že nekaj telefonskih klicev in par obiskov, pa človek, ki trpi zaradi kronične osamljenosti, postane prerojen.
Viri:
Shamlou R, et al. Relationship of Loneliness and Social Isolation With Self-Care Ability Among Older Adults. J Psychosoc Nurs Ment Health Serv. Jan 2021. doi: 10.3928/02793695-20201210-04. PMID: 33382436.
Rodriguez M, Bellet BW, McNally RJ. Reframing Time Spent Alone: Reappraisal Buffers the Emotional Effects of Isolation. Cognit Ther Res. 2020;44. doi:10.1007/s10608-020-10128-x
Cacioppo S, et al. Loneliness: clinical import and interventions. Perspect Psychol Sci. 2015;10. doi:10.1177/1745691615570616
Wilson RS, et al. Loneliness and risk of Alzheimer disease. Arch Gen Psychiatry. Feb 2007. doi: 10.1001/archpsyc.64.2.234. PMID: 17283291.
