Bolezni je sicer več vrst in poleg gibal lahko prizadenejo celotno telo, tudi kožo, mišice, čutila, živčevje, druga tkiva in notranje organe. Med seboj se razlikujejo tudi po simptomih, znakih, spremembah, poteku, diagnosticiranju in po zdravljenju bolezni. Nekatere so pogostejše pri ženskah, druge pri moških, pojavijo pa se v vseh življenjskih obdobjih, tudi pri majhnih otrocih. Za uspešno zdravljenje sta najpomembnejša čimprejšnje diagnosticiranje bolezni in ustrezno zdravljenje. Pri skoraj vseh vrstah obolenj pa so prisotne bolečine, ki poleg drugih simptomov in znakov opozarjajo, da je v telesu nekaj narobe.
Veliko različnih oblik revme
Več kot sto oblik revmatičnih bolezni uvrščamo v pet velikih skupin: vnetni revmatizem, degenerativni revmatizem, zunajsklepni revmatizem, s kristali povzročena sklepna vnetja in sistemske bolezni vezivnega tkiva.
V skupino vnetnega revmatizma sodijo revmatoidni artritis, najpogostejša revmatična bolezen odraslih, pri kateri so prizadeti predvsem sklepi, juvenilni idiopatični kronični artritis pri otrocih in spondiloartritisi, ki prizadenejo hrbtenična vretenca in periferne sklepe. Najpogostejša bolezen iz skupine spondiloartritisov je ankilozirajoči spondilitis. V omenjeno skupino se uvrščajo še psoriatični artritis, reaktivni artritis po raznih okužbah dihal, sečil in črevesja ter spondiloartritis pri vnetnih črevesnih boleznih.
Degenerativni revmatizem
Pri tej skupini gre za osteoartrozo sklepov in hrbtenice, prvenstveno za spremembe na sklepnem hrustancu, posledično pa tudi na drugih sklepnih delih. To je predvsem bolezen starejših, ki jo povzročajo številni dejavniki.
Zunajsklepni revmatizem
Vnetno ali drugače so prizadeti zunajsklepni deli oziroma mehka obsklepna tkiva, kot so: kite, vezi, nasadišča kit in mišic na kost, sluzne vrečke in kitne ovojnice. Sem spadajo tendinitisi (vnetje kite), entezitisi (vnetje kitnih nasadišč), burzitisi (vnetje sluzne vrečke), tenosinovitisi (vnetje kitne ovojnice), sindrom fibromialgije in druge bolezni.
S kristali povzročena sklepna vnetja
Ta nastanejo zaradi odlaganja različnih kristalov v sklepe. Najpogostejši je protin (urični artritis, bolj znan kot putika), ko se v sklep zaradi različnih razlogov odlagajo kristali sečne kisline.
Revmatiki se najpogosteje srečujejo z bolečinami in kar 80 odstotkov jih meni, da je bolezen obvladana, ko bolečina mine, vendar odsotnost bolečine še ne pomeni, da bolezen ni aktivna in ne napreduje, zato je pri zdravljenju treba upoštevati predvsem merljive parametre.
Sistemske bolezni vezivnega tkiva
Te lahko prizadenejo celotno telo: kožo, sluznice, mišice, živce, osrednje živčevje, organe in tkiva. Najpogostejša oblika bolezni iz te skupine je sistemski Lupus eritematozus. Če bolezen prizadene različno velike žile, tkiva in organe, gre za sistemske vaskulitise. Te bolezni so redkejše od drugih revmatičnih bolezni, so pa lahko smrtno nevarne.
Številni vzroki in različni simptomi
Vzroki za nastanek revmatičnih bolezni še niso povsem pojasnjeni, saj na njihov nastanek vplivajo številni dejavniki. Pogosto so povezani z genetsko zasnovo, ko pride pri osebi z določenim dednim nagnjenjem do vpliva in delovanja neznanega dejavnika, ki sproži bolezen. Zlasti pri vnetnem revmatizmu gre večinoma za avtoimunska dogajanja v telesu. V skrajnem primeru lahko revmatične bolezni poleg prizadetosti gibal in posledične invalidnosti povzročijo tudi okvare raznih tkiv in organov.
Ker gre za toliko različnih bolezni, ki se med seboj precej razlikujejo, je težko našteti vse simptome bolezni, razložijo pri društvu revmatikov. Skupni simptom večine revmatičnih boleznih je bolečina, zelo pogosti pa so še otekanje, jutranja okorelost, deformacije sklepov in hrbtenice, kožne spremembe ter posamezni sistemski znaki, kot so: slabo počutje, izguba teka in hujšanje. Poleg tega so simptomi in znaki odvisni tudi od prizadetosti posameznih organov in tkiv; pri nekaterih ljudeh so težave izrazitejše zjutraj, pri drugih ponoči ali po hujših naporih, ob okužbah in podobno.
Odsotnost bolečine ne pomeni, da revma ni več aktivna
V revmatologiji, ki je ena najhitreje razvijajočih se medicinskih strok, se je povsem spremenila doktrina zdravljenja nekaterih vnetnih revmatičnih bolezni. Zaradi boljše diagnostike in novejših zdravil je zdravljenje bistveno hitrejše in agresivnejše ter zato učinkovitejše, s čimer se preprečuje napredovanje bolezni v hujše oblike, kot je invalidnost. Sodobno zdravljenje revmatičnih bolezni temelji na stalnem spremljanju aktivnosti bolezni, čemur se nato prilagaja tudi intenzivnost zdravljenja.
Ključno je zdravljenje do cilja, kar predvsem pri zdravljenju revmatoidnega artritisa pomeni, da bolezen zdravimo do merljivega in dosegljivega cilja, ki si ga skupaj zastavita zdravnik in bolnik revmatik (da je bolezen umirjena ali nizkoaktivna). Revmatiki se najpogosteje srečujejo z bolečinami in kar 80 odstotkov jih meni, da je bolezen obvladana, ko bolečina mine. Odsotnost bolečine pa še ne pomeni, da bolezen ni aktivna in da ne napreduje, zato je pri zdravljenju treba upoštevati predvsem merljive parametre.
