Zagotovo pa smo zvedeli veliko novega potem, ko smo prisluhnili srečanju slovenskih strokovnjakov na to temo. Na Filozofski fakulteti so v sklopu pogovorov »Alumni za alumne« Univerze v Ljubljani o funkciji spanja in sanj na podlagi preučevanja možganov spregovorili: prof. dr. Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Stanko Gerjolj, teolog s Teološke fakultete, izr. prof. dr. Nataša Visočnik Gerželj s Filozofske fakultete in asist. dr. Nina Purg z Medicinske fakultete UL.
Kako spimo ljudje in kako živali?
Kaj je spanje, v bistvu ne vemo. Znanstveniki si namreč niso edini, katera izmed teorij (obstaja jih več) o spanju je prava, v uvodu pojasni prof. dr. Majdič. Vemo, da je spanje aktiven proces, ki se sproži v možganih. V njih imamo namreč stopala, zaradi katerih zaspimo. To so potrdile tudi študije na živalih, pri čemer so raziskovalci z draženjem določenega dela možganov vzpodbudili začetek spanja. Danes vemo, da med spanjem potekajo številni procesi. V preteklosti pa so spanje dojemali samo kot posledico utrujenosti.
Poznamo dve fazi spanja, REM in ne-REM, ki se med seboj zelo razlikujeta. V spanju REM so možgani enako aktivni kot v budnem stanju. Ena izmed znanih teorij pravi, da je spanje REM zelo pomembno za učenje in spomin, saj se v tem načinu spanja konsolidira spomin. Kaj to pomeni? »Naši možgani ves čas prejemajo ogromno informacij iz okolja. Pri konsolidaciji gre za urejanje spomina v fazi spanja REM v predelu možganov, ki se imenuje hipokampus. Ta določa, kaj bo ostalo trajno zapisano v naših možganih in kaj se bo izbrisalo. Iz tega tudi sklepamo, da so sanje povezane s spanjem REM. V sanjah tako podoživljamo, kar se nam je dogajalo čez dan,« poudari eno glavnih teorij spanja prof. dr. Majdič.
Druge teorije izpostavljajo pomen shranjevanja energije med spanjem, obnavljanje telesa, celjenje ran in delovanje imunskega sistema. Prav tako pa je spanje tudi obdobje, ko smo manj izpostavljeni nevarnostim. Zato nekatere živali, ki so plen (srne), spijo podnevi in ne ponoči. Njihovo dihanje in bitje srca se upočasni in so tako manj zanimive za plenilce.
Ljudje imamo različne potrebe po spanju, doda dr. Purg. Znano je, da pred rojstvom otroci v materinem telesu ves čas spijo, kar vzpodbuja njihov razvoj. V zadnjih mesecih nosečnosti je še toliko pomembnejša faza spanja REM, saj spodbuja razvoj možganov. V obdobju otroštva otroci prav tako potrebujejo veliko spanja, od 14 do 16 ur dnevno. Čas spanja se začne krajšati v obdobju odraščanja; tako v odrasli dobi potrebujemo od 7 do 8 ur spanja. Čeprav ljudje s staranjem spimo manj, je potreba po spanju še vedno enaka. Eden glavnih razlogov, zakaj s starostjo spimo manj, je naravno propadanje možganov. Prefrontalni del (regenerira spanje) možganov odmira in zato starejši ljudje težje zaspijo. Spanje lahko motijo tudi bolezni, zdravila in pogosti odhodi na stranišče sredi noči.
Strokovnjaki z Univerze Elochester v ZDA so leta 2003 odkrili, da se med spanjem možgani čistijo. Med spanjem se namreč odvija čiščenje raznih odpadnih snovi in toksinov, ki nastanejo kot stranski produkt biokemičnih procesov v možganih. Da pa bi razumeli ta proces čiščenja, moramo vedeti, kako so naši možgani sestavljeni, poudari dr. Purg.
Možgani so sestavljeni iz več vrst celic. Med najbolj znanimi so živčne celice. Odgovorne so za prenašanje živčnih signalov. Podporo jim dajejo glia celice in imajo v fazi čiščenja možganov glavno nalogo. Med spanjem se te celice skrčijo in tako omogočijo prostorčke med celicami, prek katerih teče cerebrospinalna tekočina v možganih, ki odplakne snovi med celicami. Te snovi gredo nato v kri in se prek nje izločijo iz telesa.
Kako pa spijo živali? Po besedah prof. dr. Majdiča živali spijo enako kot ljudje. Res pa je, da poznamo pri živalih tudi stanje, ko se samo zmanjša njihova aktivnost in dejansko ne spijo. Pri sesalcih so velike razlike med posameznimi vrstami, kar pa je v določeni meri pogojeno z velikostjo živali. Velike živali večinoma spijo manj, predvsem tiste, ki imajo nižjo osnovo presnove ̶ njihovo telo deluje nekoliko počasneje. Manjše živali pa za spanje porabijo več časa. Zanimivo je, da mesojede živali (mačke) spijo zelo veliko, medtem ko rastlinojede precej manj (konji in krave od 2 do 3 ure, žirafe od 3 do 5 ur).
Za nekatere živali je znano, da spijo zimsko spanje, vendar to ni »klasično« spanje. Gre za hibernacijo ̶ posebno fiziološko stanje, v katerem se znatno zmanjša poraba energije v telesu. Organizem varčuje z energijo, zniža se telesna temperatura in zmanjša se srčni utrip. Pri živalih med hibernacijo lahko pride do globokega spanja vsak dan, tako kot med budnim stanjem. Medved v fazi hibernacije lahko preide v obdobje spanja, vendar ni znano, kakšno funkcijo ima v tem obdobju spanje. To se vidi z zbiranjem možganskih valov in s celotnim fiziološkim stanjem organizma. Med hibernacijo je poraba energije zelo, zelo majhna, a kljub temu ne moremo govoriti o spanju.
Pri morskih sesalcih je še ena posebnost, kajti med spanjem spi samo polovica njihovih možganov. Ne znamo si še razložiti, zakaj je tako, poudari prof. dr. Majdič. Ena izmed mogočih razlag je, da s tem ohranjajo budnost pred plenilci. V fazi spanja REM se celoten motorični sistem (ki nadzira naše gibanje) možganov deaktivira. To pomeni, da svojih sanj ne moremo izživeti (smo ohromljeni). Če na primer sanjamo, da zamahnemo z roko, bi se med spanjem lahko poškodovali. Sesalci pa bi potonili v dno morja in ne bi mogli več splavati na površje.
S spanjem se ukvarja veliko ved, med njimi tudi filozofija in teologija. Prof. dr. Gerjol je predstavil pogled na spanje skozi biblični kontekst. Vrstica v Svetem pismu pravi: »Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje, in je zaspal. Vzel je eno od njegovih reber in jo napolnil z mesom.« Vemo, da je iz rebra nastala Eva. To pomeni, da če ljudje ne bi spali, nas sploh ne bi bilo. V bibličnem kontekstu spanje pomeni izstop iz bolj pragmatičnega in ekonomičnega pogleda na življenje. V naši levi možganski hemosferi je več središč za pragmatično in matematično razmišljanje. Če pogledamo s praktičnega vidika, to pomeni, da z levo polovico možganov razmišljamo, ko odpremo denarnico, z desno polovico pa takrat, ko občudujemo naravo in vstopamo v odnose.
Dr. Purg pove, da poznamo več vrst spanja: plitvo in globoko spanje ter spanje REM, za katero že vemo, da se v njem dogajajo različni procesi. Faze spanja se med seboj razlikujejo po vzorcih možganske in mišične aktivnosti. Povezujejo se z zanimivim vzorcem možganske aktivnosti, kot je utrjevanja spomina, in s čiščenjem odpadnih snovi iz možganov. Če spimo povprečno osem ur na noč, se faze med spanjem spreminjajo. V prvih štirih urah spanja se odvija največ plitvega in globokega spanja. Živčne celice se v sinhronem valovanju počasi odzivajo. To valovanje potuje od sprednjega dela možganov nazaj. V drugem delu noči (v jutranjih urah) pa se pojavi več spanca REM – v tej fazi premikamo oči. Kakšen je namen premikanja oči, še ni znano, pojasni dr. Purg in nadaljuje, da je najverjetneje to povezano s sanjami, saj v fazi spanja REM največ sanjamo.
Premalo spanja pospeši nevrodegenerativne bolezni
Spanje je fiziološki proces in biološka nujnost. Inženirji so v černobilski jedrski elektrarni pred nesrečo delali nepretrgoma 13 ur dnevno. Po nekaterih navedbah naj bi bilo prav pomanjkanje spanja krivo za najhujšo jedrsko nesrečo v zgodovini. Dr. Purg poudari, da je spanje nujno za preživetje, in v skrajnih situacijah nespanje vodi v smrt. Po njenih navedbah pri zelo redki genetski bolezni, pri kateri posameznik zaradi degeneracije možganov ne more več zaspati, začnejo počasi propadati vsi organski sistemi. Bolniki zaradi okužbe umrejo v enem letu.
Manjši učinki pomanjkanja spanja (manj kot 6 ur na noč) se kažejo v vseh vidikih našega fizičnega in mentalnega zdravja ̶ pomanjkanje zbranosti. Spanje je zelo pomembno za utrjevanje spomina, za uravnavanje naših čustev in varuje nas pred duševnimi motnjami. Znano je, da so vse pogostejša duševna stanja, kot sta depresija in anksioznost, povezana z motnjami spanja.
Pomanjkanje spanja pospeši nevrodegenerativne bolezni; povezujejo ga tudi z demenco in Alzheimerjevo boleznijo. Ti bolniki veliko težje zaspijo, ker imajo poškodovan del možganov za uravnavanje spanja. S pomanjkanjem spanja tako pospešijo napredovanje svoje bolezni.
Tveganje za sladkorno bolezen in nastanek raka, poškodbe DNK, slabši imunski sistem ̶ vse to je lahko posledica pomanjkanj spanja.
Medtem ko smo pri nas o pomembnosti spanja začeli govoriti šele pred leti, so na Japonskem zaznali prve smrti zaradi preobremenjenosti (posledica dela) že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot pove prof. dr. Visočnik Gerželj, je na Japonskem ukoreninjena posebna kultura odnosa do dela. Njihov delavnik se začne zgodaj zjutraj in konča pozno zvečer. Posebnost je tudi obvezno druženje s sodelavci v večernem času. Ob tem je pogosto vključeno delo ob koncih tedna, upravičeni so do manj dni letnega dopusta in vse to pripelje do pomanjkanja spanja ter posledično do različnih bolezni. Izgorelost zaradi dela je na Japonskem žal stalnica že desetletja.
Leta 1965 so opravili prvi preizkus, v katerem je človek ostal buden kar 11 dni. V prvih dneh ni imel večjih težav, potem pa je začel izgubljati osnovne spominske podatke in postal je paranoičen. Po 11 dneh budnosti je spal nepretrgoma 15 ur. Prof. dr. Majdič ponazori pomembnost spanja skozi preizkus s podganami. Raziskovalci so podgane držali v budnem stanju; po nekaj tednih so vse poginile. Spanje je tako za življenje pomembnejše kot prehranjevanje.
Za Winstona Churchilla je veljalo, da spi samo štiri ure na noč in čez dan normalno funkcionira, vendar je primanjkljaj spanca nadomestil v pisarni, v kateri je zadremal za 15 min in s tem prišel do nujnih od 6 do 8 ur spanja.
Dr. Purg pri tem poudari, da je za človeka pomemben spanec ponoči in da ga ne moremo nadomestiti s popoldanskim dremežem. Znanstveniki predvidevajo, da je pri ljudeh pomembno vidno zaznavanje in zato potrebujemo svetlobo za obveznosti (delo, druženje …). Noč je zato po njihovem mnenju namenjena spanju.
Sanje spodbujajo našo kreativnost
V svojem življenju sanjamo okoli šest let, če v povprečju sanjamo od 90 do 120 min na noč.
Znanstveniki so še ne tako daleč nazaj predvidevali, da so sanje samo stranski učinek faze spanja REM. V tej fazi spanja se aktivirajo nekatera vidna področja možganov: motorična področja, pomembna za spomin, in predel za regeneriranje naših čustev.
Sanje imajo svoj namen; to potrjujejo novejše raziskave, vendar njihova funkcija še ni pojasnjena. Tako kot za spanje tudi pri sanjah kroži več teorij. Ena izmed njih poudarja, da so sanje pomembne za uravnavanje naših čustev. Sanje naj bi po naših predvidevanjih odražale dogodke preteklega dne, kar pa ne drži. Študije namreč kažejo, da sanjamo o doživetih čustvih iztekajočega se dne. Avtorji raziskav to razlagajo kot nočno terapijo. Sanje nam po njihovem prepričanju omogočijo razčiščevanje čustev preteklega dne.
Druga teorija zagovarja pomen sanj kot spodbujanje naše kreativnosti. Med spanjem namreč povezujemo določene informacije, ki smo jih prejeli čez dan, in na ta način kreiramo novo znanje.
Legenda pravi, da je Paul McCartney sanjal melodijo pesmi Jesterday in Albert Einstein naj bi princip relativnosti odkril s pomočjo lucidnih sanj. Kaj pa so lucidne sanje? Dr. Purg pojasni, da gre za specifično vrsto sanj. Ljudje se zavedamo svojih sanj in jih tudi nadzorujemo. V preteklosti so lucidne sanje veljale kot mit; danes raziskave potrjujejo sposobnost doživljanja lucidnih sanj samo pri petini svetovnega prebivalstva. Raziskovalci so ljudem, ki so trdili, da lucidno sanjajo, naročili, da naj med sanjanjem premaknejo oči 3-krat v desno stran. Študije so pokazale ohromljenost teh oseb med spanjem, vendar so lahko z raziskovalci komunicirali s premikanjem oči. Kaj je točen namen lucidnih sanj, raziskovalci do danes še niso ugotovili.
Sanje so vedno v službi življenja.
Prof. dr. Gerjol izpostavi, da so sanje na simbolni ravni »želodec« spanja. Gre za notranje procese, ki jih ljudje doživljamo. To si lahko razložimo kot čustveno doživljanje dogodkov skozi dan, kar sanje potem »prebavijo«. Tako nas sanje pripravijo na nov začetek oziroma na nov dan.
V Bibliji je veliko zgodb, ki temeljijo na sanjah. Najbolj znane so Jakobove sanje, upodobljene v podobah slik. Jakob na eni izmed slik vidi lestev, ki sega do neba. In ravno sanje so dale Jakobu pogum za ustvarjanje novih odnosov.
Po besedah prof. dr. Gerjola sanje vedno pomagajo človeku tudi takrat, ko so manj prijetne. Njihov namen je reševanje (neprijetnih) življenjskih situacij, Kajti v bibličnem kontekstu so sanje vedno v službi življenja.
Skozi zgodovinska obdobja so si ljudje razlagali sanje na različne načine in jih povezovali z religijo. Prva znanstvena pričanja segajo že v obdobje Aristotela. Sanje so si razlagali kot izraz duše in ne kot odraz božjega navdiha. »Na Japonskem, kjer imajo zelo bogato kulturo sanj, s svojim poimenovanjem ̶ »videti sanje« – opisujejo duhovni svet. Pri njih je zelo pomembno, če sanjajo na novega leta dan, saj to nakazuje, kakšno leto je pred njimi. Dober znak v sanjah so tudi sanje o gori Fugi, prav tako sanje o cvetlicah in pticah. Povezanost z božanstvi je na Japonskem zelo prisotna. Skozi sanje prihajajo na dan budistične bodhisatve in kamoli pa tudi hinduistični bogovi; ljudi opozarjajo, kako naj si sanje interpretirajo,« poudari pomen sanja na Japonskem prof. dr. Visočnik Gerželj.
Ali tudi živali sanjajo? Za živali se zaradi njihovega premikanja v spanju domneva, da med tem sanjajo. Prof. dr. Majdič pojasni, da je bilo v preteklih letih narejenih več raziskav, ki potrjujejo sanje v fazi REM pri sesalcih. Novejše raziskave pa se ukvarjajo s preučevanjem sanjanja tudi pri nekaterih plazilcih, vendar je kljub trudu raziskovalcev težko dokazati, ali živali res sanjajo.
V fazi spanja REM se motorični sistem izklopi, to zdaj že vemo. V zadnjih letih pa študije potrjujejo prisotnost sanj tudi v globokem stanju spanja. V tej fazi spanja se lahko premikamo, vendar gre samo za refleksne gibe. Na podlagi tega bi sicer lahko (pogojno) sklepali, da tudi živali sanjajo. Zakaj pogojno? »Najbolje to ponazorimo z motoričnim sistemom dojenčkov, ki se še razvija. Pri njih se med spanjem pojavljajo določeni refleksni gibi, pri čemer motorični sistem sam sebe kontrolira oziroma preučuje v spanju. Podobno se dogaja pri živalih, vendar jasnega odgovora, ali živali med spanjem res sanjajo, žal še nimamo. Ne vemo niti, na kak način sanjajo in kaj sploh sanjajo,« sklene veliko dilemo o sanjah pri živalih prof. dr. Majdič.
