Ko govorimo o tej razširjeni bolezni, se moramo vrniti v obdobje dva tisoč let pred našim štetjem, ko se je izraz »revma« pojavil prvič. Izhaja iz grške besede rheŭma in pomeni “tekočino” v telesu, ali njen “tok”, “strujo”. Ni povsem jasno, ali opisuje sam tok bolezni, ki je potekal skozi telo, ali pa je šlo za izcedek iz katerega od sklepov. Bolezen se kaže kot okorelost sklepov, predvsem zjutraj, čez dan se pri približno 25 odstotkih prebivalstva pojavijo bolečine v kosteh, mišicah in tetivah.
Pogosto težave izzvenijo same od sebe, a kljub temu je veliko število bolnikov prizadetih zaradi kronično vnetnega revmatizma. Ne obolevajo le starejši ljudje, temveč pogosto tudi mladi in celo otroci, je v uvodu na letošnjih Schrottovih dnevih najznačilnejše simptome revme predstavil doc. Iztok Holc, dr. med., specialist revmatolog, predstojnik Oddelka za revmatologijo v UKC Maribor.
Glavne skupine kronično vnetnega revmatizma
Revma je nadpomenka, ki se ukvarja z boleznimi v osteo-vaskularnemu sistemu in prizadene kostno-mišične dele – sklepe, hrbtenico, mišice in kite. Pogosto so prizadeti tudi drugi organi, kot so pljuča, ledvice, oči, prebavila in celo osrednje živčevje. V to široko skupino bolezni, s katero se spopada največ bolnikov, spada klasični revmatoidni artritis, ki zaznamuje metakarpofalangealne in proksimalno interfalangealne sklepe.
Glede na pogostost pojavljanja mu sledi spondiloartritis, ta poškoduje tako vratne sklepe kot hrbtenico. Največji predstavnik spondiloartritisa, ki ga je treba omeniti, je ankilozirajoči spondilitis. Primarno napade kostni skelet, za katerega je tipična je valgusna deformacija hrbtenice. Naslednja večja skupina revmatskih obolenj so kristalopatije, pri katerih izstopa protin urični artritis, kjer je v prvih 50 odstotkih najpogosteje aficiran sklep – metatarzofalangealni sklep palca.
Sistemske vezivne tkivne bolezni so skupina bolezni, ki sicer ne spadajo pod osteo-vaskularno področje, vendar obolele enako resno zaznamujejo. Glavni predstavnik te velike skupine sistemskih bolezni je Sjögrenov sindrom s kseroftalmijo in kserostomijo v prvi klinični sliki, lahko pa prizadenejo tudi vse druge organe v telesu. Pomembno je omeniti tudi sistemsko sklerozo, ki je zelo agresivna bolezen. Poleg kože napade okončine in tudi notranje organe, vendar se z njo bori manjši odstotek bolnikov.
Dr. Holc poudari, da se v revmatskih ambulantah redkeje srečujejo z mešano boleznijo vezivnega tkiva, ki se v prvi vrsti kaže z Raynaudovim fenomenom. Vse pogosteje pa prihajajo k njim bolniki z fibromialgijo, ki sicer ne spada v skupino vnetnih avtoimunskih bolezni, je pa zelo pomembna v diferencialni diagnostiki.
Dermatomiozitis je bolezensko stanje, ki spada v skupino nevropatij. Gre za zelo resno obolenje, ki ne poškoduje samo kože, ampak močno prizadene tudi mišice. Prepoznavanje teh telesnih sprememb je zelo pomembno, ker so pogosto povezane z rakastimi obolenji. Poleg dermatomiozitisa je v populaciji neredko prisoten tudi polimiozitis. Ta aficira proksimalno muskulaturo ramenskega obroča, ki sovpada s klinično sliko mišične šibkosti z relativno nizkimi vnetnimi parametri in povišanimi mišičnimi encimi. Ob tem se pojavlja revmatična polimialgija, katere klinična slika potrjuje mišične bolečine, ki poškoduje isto skupino mišic, vendar z visokimi vnetnimi parametri pri starejših bolnikih nad 50 let, pri katerih mišični encimi niso povišani.
Potek diagnosticiranja bolezni
Za revmatološko anamnezo niso dovolj osnovni bolnikovi podatki, ki so na voljo, pojasni revmatolog. Zato je treba bolnikom postaviti še dodatna vprašanja, da se diagnoza lahko hitreje postavi. Vprašanja so zastavljena tako, da bolnik nanje odgovori nedvoumno; se na koži pojavljajo izpuščaji ali luskavica, so prisotni rdeči in srbeči izpuščaji, ko je koža izpostavljena soncu, ali jim na mrazu pobledijo prsti na rokah, ali opažajo prekomerno izpadanje las, so preboleli vnetje oči, se jim pojavljajo sluzave in krvave driske, opažajo morda razjede na sluznicah ust-nosu-spolovilih, ali je pogosto prisoten občutek suhih ust in oči, je prišlo do spontanega splava ali rojstva mrtvega otroka, so imeli morda globoko vensko trombozo, se spominjajo ugriza klopa ali pika žuželk, se večkrat brez jasnega vzroka pojavi povišana telesna temperatura in vprašanja usmerjena o drugih notranjih organskih sistemih.
Diagnosticiranje revmatoidnega artritisa
Poteka s pomočjo raznovrstnih meril ACR/EULAR, kjer se diagnoza postavi na podlagi izbranih točk 6/10. Ob tem se mora upoštevati vrsto in število prizadetih sklepov (mali, veliki), vnetne parametre, prisotnost revmatoidnega faktorja in/ali protiteles proti citruliranemu cikličnemu polipeptidu, povišane sedimentacije in/ali C-reaktivnega proteina, ter trajanje bolezni 6 tednov.
Vnetni spondilitis
Če so za postavitev diagnoze artritisa pomembni klasični znaki artritisa, pa je pri postavitvi diagnoze vnetnega spondilitisa glavnega pomena prepoznavanje vnetne bolečine v križu. Gre za bolečino, ki pri bolnikih praviloma nastane pred 40. letom starosti in traja vsaj tri mesece. Je izrazito močna bolečina, zaradi katere so bolniki neprespani, nastaja počasi, z gibanjem se izboljša, z mirovanjem pa poslabša. O vnetni bolečini se govori, ko so izpolnjena 4 od 5 meril. Za klasifikacijo se uporablja merila Assessment of SpondyloArthritis international Society (ASAS) za periferni spondiloartritis (2011) in ASAS merila za osni spondiloartritis (2009).
Ankilozirajoči spondilitis
Je glavni predstavnik osnega spondiloartritisa, bolnik ob rentgenskih spremembah na sakroiliakalnih sklepih in dokazano zmanjšanem gibanju hrbtenice izpolnjuje prirejena newyorška merila za diagnozo iz leta 1984. Čeprav je diagnoza na prvi pogled lahka, se za njeno postavitev od pojava prvih simptomov zamuja kar 6 let. Vzrok za to je v merilih, ki zahtevajo rentgensko prisotne spremembe na sakroiliakalnih sklepih. Bolezen lahko prizadene periferne sklepe. Neredko so prisotne tudi zunajsklepne manifestacije bolezni.
Preberite tudi: https://www.revijazamojezdravje.si/vzroki-za-bolecine-v-sklepih/
Psoriatični (luskavični) artritis
Gre za eno od skupin spondiloartritisa, ki poškoduje periferne sklepe in osni skelet. Za lažjo postavitev diagnoze je v pomoč prisotnost luskavice pri bolniku samem ali pri sorodnikih v prvem kolenu. Pri pregledu se tako aktivno išče luskavico na predilekcijskih mestih, kot so kolena, komolci ter lasišče, in na redkejših mestih – ušesa, perianalno, nohti. Ne sme se pozabiti na tipično prizadetost prstov na rokah in nogah v smislu daktilitisa ter na entezitis Ahilove tetive in plantarne aponevroze.
Za postavitev diagnoze so v pomoč klasifikacijska merila Clasification criteria for Psoriatic ARthritis (CASPR). Bolniki z artritisom, spondilitisom ali entezitisom in izbranimi vsaj 3 točkami iz meril CASPAR izpolnjujejo merila za postavitev diagnoze. Merila CASPAR vključujejo prisotnost luskavice pri bolniku, pri sorodnikih, luskavico nohtov, negativni revmatoidni artritis, daktilitis in tipično rentgenske spremembe.
Urični artritis
Spada med kristalopatije, gre za vnetje sklepov. Praviloma ga spremlja povišana serumska raven sečne kisline. Nastop bolezni je zelo hiter in se pojavi v zgodnjih jutranjih urah, bolečina je huda in pogosto neznosna. Bolezen se potrdi z določitvijo dvolomnih kristalov natrijevega urata pod polarizacijskim mikroskopom iz sklepnega punktata ali tofa. Za uspešno zdravljenje je izrednega pomena sodelovanje bolnika, ki se mora držati dietnih priporočil.
Psevdoprotin
Je bolezen, ki je po poteku podobna uričnemu artritisu. Gre za nalaganje kristalov kalcijevega pirofosfata dihidrata v hialinem in vezivnem hrustancu ter sinovijski tekočini. Bolezen lahko poteka v obliki osteoartroze, sklepnega vnetja ali kot psevdoprotin. Prizadene starejše ljudi ̶ 50 odstotkov je starejših od 85 let, najpogosteje obolevajo ženske.
Diagnostika poteka z ultrazvokom in klasično rentgensko preiskavo, kjer so na predilekcijskih mestih (zapestja, kolena) vidne tipične spremembe, ki potrjujejo prisotnost kalcijevega pirofosfata dihidrata.
Juvenilni revmatoidni artritis
Za to obliko revme pogosteje zbolevajo fantje med 8. in 12. letom starosti. Najpogosteje se pojavi oligoartikularna oblika bolezni (poškoduje manj kot pet sklepov) s prizadetostjo velikih sklepov spodnjih okončin, kot so koleno, gleženj in stopala. V večini primerov je prisotna tudi povišana telesna temperatura in kožni izpuščaj. Če se bolezen pojavi pri bolnikih starejših od 16 let, jo imenujemo Stillova bolezen v odrasli dobi.
Osteoartroza
Za razliko od revmatoidnega artritisa gre pri osteoartrozi za primarno degenerativne spremembe na sklepih. To je najpogostejša oblika sklepne prizadetosti, ki jo večina (laične) javnosti pozna kot »revmo«. Prizadene male sklepe na rokah, nosilne sklepe (kolena, kolki) in vratno ter križno hrbtenico. A za razliko od revmatoidnega artritisa, ki poškoduje metakarpofalangealne in proksimalne interfalangealne sklepe, osteoartroza aficira proksimalne in distalne interfalangealne sklepe, kjer se pojavljajo spremembe ̶ imenujejo se Bouchardovi in Heberdenovi vozliči. Ravno tako je prizadet karpometakarpalni sklep palca (rizartroza).
Bolezen je lahko asimptomatska ali poteka deformantno (erozivno). Sklepi so navadno deformirani, vendar praviloma brez izrazitih znakov vnetja. Jutranja okorelost traja le nekaj minut, medtem ko je pri revmatoidnem artritisu bolj izrazita (več kot eno uro). Bolniki so praviloma starejši, glavni simptom je bolečina, v nekaterih primerih pride tudi do blažjih oteklin. Bolezen se lahko pojavi tako na posameznem sklepu kot tudi hkrati na številnih sklepih (generalizirana osteoartroza).
Posebna skupina sta enteropatski artritis, ki je povezan s kronično vnetno črevesno boleznijo in reaktivni artritis, pri katerem so značilne predhodne okužbe, najpogosteje sečil, prebavil ali dihal pri genetsko predisponiranih osebah, možne pa so tudi druge okužbe.
Kot pri vseh artritisih gre tudi pri enteropatskem artritisu za obdobja zagonov in remisij. Za diagnostiko so uporabljena merila ASAS. Pri bolnikih z artritisom je ob pojavu anemij, treba pomisliti na možnost krvavitev iz prebavil in glede na to uporabiti ustrezno diagnostiko. Pogosto je prvi klinični znak nodozni eritem (pordele, boleče podkožne zatrdline), neredko se pojavijo tudi razjede na ustni sluznici in vnetje oči. Za zdravljenje je priporočljiva terapija, ki bo koristila tako sklepni kot črevesni bolezni, izogibati pa se je treba nesteroidnim protivnetnim zdravilom.
Pri reaktivnem artritisu se v klinični sliki pojavljajo uveitis, konjuktivitis, balanitis, uretritis, stomatitis in artritis. Pogosto pride tudi do kožnih sprememb na rokah in podplatih-luščenje kože. Prav tako se lahko pojavijo daktilitisi, entezitisi in vnetne spremembe na osnem skeletu. Najpogostejše bakterije, po okužbi s katerimi se razvije reaktivni artritis so: Chlamydia trachomatis, Yersinia, Salmonella, Shigella in Campylobacter, pa tudi E. coli, Clostridiodes difficile in Chl. pneumoniae.
Vir: 25. Schrottovi dnevi, Zbornik predavanj, marec 2022
