
Kronične mišično-skeletne bolečine trajajo več kot tri mesece in so glavni vzrok nezmožnosti za delo v svetu, saj jih ima 20 do 33 % svetovne populacije. Pogostejše so pri starejših, saj s starostjo sklepi propadajo, mišice oslabijo in življenjski slog postane bolj sedeč.
Najbolj pogoste oblike te vrste bolečin so kronične bolečine v križu, bolečine v vratu in bolečina, ki je povezana z osteoartritisom in revmatoidnim artritisom.
Poškodbe mišično-skeletnega sistema so v glavnem posledica prevelikih obremenitev ali ponavljajočih nalog, za katere so značilni preveliko raztezanje, kompresija, frikcija, ishemija in prenaprezanje. Lahko so posledica nenadnega napora (npr. dvigovanje težkega predmeta) ali ponavljajoče izpostavljenosti sili, vibraciji ali nenavadni drži. Resnost simptomov ali intenzivnost bolečine ne sovpadata vedno z resnostjo mišično-skeletne poškodbe.
Dejavniki tveganja so sedeči način življenja, kajenje, nižja stopnja izobrazbe, omejene socialne interakcije, nizki prihodki, nespečnost ali motnje spanja, tesnoba, depresija in fizično delo. Raziskave kažejo tudi na to, da tveganje za te bolezni poveča izpostavljenost mrazu oz. hladne razmere.
Kronične mišično-skeletne motnje lahko imajo nevropatsko komponento, pri kateri bolečino pogosto spremljajo občutki, ˝kot da peče˝, električnega sunka ali ˝električne bolečine˝, lahko pa se pokaže tudi kot omrtvičenost ali občutek zbadanja.
Mišično-skeletna bolečina je intenzivna in lokalizirana. Pri bolečinah v sklepih lahko določeni gibi ali položaji bolečino olajšajo ali jo poslabšajo. Pri nekaterih je občutek podoben občutku v preobremenjeni ali napeti mišici. Pogosto sta poleg bolečine prisotna tudi slabo počutje in okorelost. Pri številnih obolelih so sklepna okorelost in bolečine najhujše, ko vstanejo ali po neaktivnosti. Sklepi se lahko ˝sprostijo˝ po gibanju. Gibanje lahko izboljša obseg giba, mobilnost in zmanjša bolečino, vendar pa je potrebna previdnost, da ne preobremenimo ali poškodujemo mišic in sklepov. Pri obolelih so pogoste tudi motnje spanja; bolečina lahko vpliva na zbujanje ponoči ali pa onemogoča prijeten položaj za spanje. Vse to zmanjša dober spanec, kar lahko povzroči veliko utrujenost.
Del pacientov z mišično-skeletno bolečino lahko ima bolečine v mišicah, mišične trzljaje ali katere druge neprijetne občutke v mišicah. Kronične mišično-skeletne motnje lahko imajo nevropatsko komponento, pri kateri bolečino pogosto spremljajo občutki, ˝kot da peče˝, električnega sunka ali ˝električne bolečine˝, lahko pa se pokaže tudi kot omrtvičenost ali občutek zbadanja.
Obravnava mišično-skeletne bolečine
Obravnava mišično-skeletne bolečine vključuje kombinacijo farmakoloških in nefarmakoloških sredstev. Pri kronični obliki se najprej poslužujemo nefarmakoloških oblik obravnave, vključno z vadbo doma in multidisciplinarnimi rehabilitacijskimi protokoli. Pri pacientih s kronično bolečino, ki niso imeli izboljšanja z nefarmakološkimi sredstvi, je prva naslednja oblika pomoči uporaba nesteroidnih antirevmatikov (NSAR) z ali brez dodatne terapije.
Fizioterapevtski pristopi in sredstva
Ti pristopi so učinkoviti tako pri akutni kot tudi kronični bolečini. Najpogosteje je vir bolečine mišični spazem, ki ga uspešno zmanjšamo z uporabo hladu ali toplote. Druge pasivne oblike, kot so masaža ali ultrazvok, so primernejše za krajše obdobje obravnave. Domači program vadbe in raztezanja je pomembno vključiti zgodaj v obravnavi.
SODOBNO ZDRAVLJENJE
JE USMERJENO V ZGODNJE
ODKRIVANJE, INTENZIVNO
ZDRAVLJENJE TER
AMBULANTNO SPREMLJANJE.
POSTAVITEV ZGODNJE
DIAGNOZE VPLIVA NA POTEK
IN DOLGOROČNE POSLEDICE TE
BOLEZNI.
Vadba lahko izboljša simptome, zmanjša nezmožnost in izboljša funkcijo ter dobro počutje pri številnih mišično-skeletnih obolenjih. Priporoča se aerobna in vadba proti uporu. Če pacient želi, lahko uporablja tudi bolj netradicionalne oblike vadbe, kot so pilates, joga in tai chi. Pomembno je, da je vadba nadzorovana s strani strokovnjaka, da se postavi cilje za posameznega pacienta ter da jo oboleli vidi kot varno in neogrožajočo.
Ostale nefarmakološke oblike obravnave so še psihološki pristopi, zmanjšanje bolečine z blokadami živcev in kirurške intervencije.
Bolečine v križu
Bolečina v križu je najpogostejši vzrok nezmožnosti za delo po svetu. Zanjo je značilna bolečina, ki jo spremlja mišična napetost in otrdelost v ledvenem predelu hrbtenice, manjša fizična zmogljivost in psihična prizadetost. Bolečina se lahko širi v nogi. Le pri 10 % bolnikov je bolečina specifična, saj je posledica jasno opredeljenega bolezenskega procesa, kot so hernija diska, vnetje, osteoporoza, revmatoidni artritis, zlom ali tumor. Pomembno je, da ugotovimo vzrok, ki povzroča bolečino in ga z znanimi načini zdravljenja odpravimo. Pri večini bolnikov je bolečina nespecifična, saj jasnega vzroka za njo ne najdemo.

Študije kažejo, da je za preprečevanje bolečine v križu učinkovita telesna aktivnost, sama ali skupaj z edukacijo pacienta. Nefarmakološko zdravljenje vključuje akupunkturo, hipnozo, transkutano električno nevrostimulacijo (TENS), redno telesno vadbo, masažo, manipulacijo hrbtenice, površinsko gretje, zdravljenje z laserjem, trakcijo in kineziotaping. Vadba je ena izmed maloštevilnih jasno učinkovitih oblik zdravljenja za to obliko bolečine. V vadbo vključimo tudi specifične vaje za stabilizacijo hrbtenice. Najbolj pogoste vaje za ta namen so vaje za hrbtno mišico multifidus in globoko trebušno mišico (transversus abdominis), vključimo pa tudi vaje za mišice medeničnega dna in vaje za kontrolo diha.
Pri zdravljenju pomagajo tudi psihološke terapije, kot so kognitivno-vedenjska terapija, napredujoče sproščanje in zmanjševanje stresa s čuječnostjo. Odsvetuje se počitek v postelji, priporoča pa se, da oboleli ohranja normalne aktivnosti.
Osteoartritis
Artroza ali osteoartritis je posledica degenerativnega procesa, ki se začne na hrustancu sklepa. Pri tej bolezni pride do propadanja hialinega hrustanca, ki ga sestavljajo kolagenska vlakna in proteoglikanski matriks. Znaki artroze se pokažejo šele v srednjih letih, pri starejših pa je najpogostejši vzrok za zmanjšanje zmožnosti. Degenerativne spremembe v sklepih so pogostejše pri starejših, ženskah, tistih s predhodno poškodbo (kosti, meniskusi in vezi) in vnetjem (protin, revmatoidni artritis, okužbe), osebah z genetsko nagnjenostjo, povečano telesno težo, diabetično nevropatijo in s ponavljajočimi preobremenitvami pri nekaterih športih in poklicih. Pri postavitvi diagnoze so pomembni trije simptomi: stalna bolečina, kratkotrajna jutranja okorelost in zmanjšana funkcija ter trije znaki: krepitacije (pokanje v sklepih), omejena gibljivost in kostna zadebelitev.

Nefarmakološko zdravljenje mora biti individualno prilagojeno, bolniki morajo biti poučeni o pomenu ohranjanja in stopnjevanja aktivnosti, rednem izvajanju vaj, znižanju telesne teže, zmanjšanju mehanskih sprožilnih dejavnikov, kot so neprimerna obutev, in uporabi pripomočkov (npr. za hojo). Telovadba mora postati del življenjskega sloga, zahtevnost vaj mora biti prilagojena sposobnostim bolnika. Priporočilo za osebe s kroničnim obolenjem vključuje 30–60 minut aerobne vadbe na dan in izvajanje vaj za moč zmerne in visoke intenzitete (8–12 ponovitev) za vse večje mišične skupine vsaj dvakrat na teden. V vaje je potrebno vključiti tudi vaje za ohranjanje obsega giba in raztezanje.
Revmatoidni artritis
Revmatoidni artritis je kronična sistemska avtoimunska bolezen, ki najpogosteje prizadene sklepe rok, zapestja, ramen, komolca, kolena in stopala. Poleg sklepov lahko prizadene tudi ostale telesne sisteme, kot je srčno-žilni ali respiratorni sistem. Simptomi, ki spremljajo to obolenje, so bolečina v sklepih, okorelost, otekanje, omejen obseg giba in splošna utrujenost. Ti simptomi vodijo v omejitve pri izvajanju dnevnih aktivnosti, delovnih obveznosti in aktivnosti v prostem času.
Sodobno zdravljenje je usmerjeno v zgodnje odkrivanje, intenzivno zdravljenje ter ambulantno spremljanje. Postavitev zgodnje diagnoze vpliva na potek in dolgoročne posledice te bolezni. Revmatoidni artritis ostaja neozdravljiv, kljub temu pa lahko bolezen zajezimo oziroma dosežemo remisijo ali upočasnimo napredovanje bolezni in nastanek kroničnih erozivnih sprememb na skeletu. Zdravljenje obsega farmakološke in nefarmakološke ukrepe. Med nefarmakološke ukrepe prištevamo fizioterapijo, ki pomaga doseči povrnitev, ohranitev in izboljšanje funkcij. Njen namen je lajšanje bolečine, preprečevanje mišičnega neravnovesja in ohranjanje telesne vzdržljivosti. Bolnik mora razumeti pomembnost aktivnega razgibavanja sklepov kljub bolečini. Temeljni kamen fizioterapevtske obravnave so aktivne vaje in poučitev pacienta. Pasivne oblike obravnave, kot so masaža, elektroterapija, termoterapija, laser, ultrazvok in kineziotaping imajo bolj obrobno vlogo.
VIRI
El-Tallawy S.N., Nalamasu R., Salem G.I. et al. Management of musculoskeletal pain: an update with emphasis on chronic musculoskeletal pain. Pain Ther 10:181-209 (2021).
Pereira P.M., Amaro J., Ribeiro B.T. et al. Musculoskeletal disorders´ classification proposal for application in occupational medicine. Int. J. Environ. Res. Public Health 18, 8223 (2012).
Booth J., Moseley G. L., Schiltenwolf M. et al. Exercise for chronic musculoskeletal pain: a biopsychosocial approach. Musculoskeletal Care 1-9, 2017.
Farbu E. H., Hoper A. C., Reierth E. et al. Cold exposure and musculoskeletal conditions; A scoping review. Front.Physiol. 13:934163 (2022).
Doupona T., Božič J. M., Požlep G. et al. Nespecifična bolečina v križu. Med Razgl 62 (2): 171-88 (2023).
Knezevic N. N., Candido K. D., Vlaeyen J. W., et al. Low back pain. Lancet 398: 78-92 (2021).ž
Pertot U. A. Klinične smernice za rehabilitacijo bolnikov z artrozo kolka in kolena. Rehabilitacija 13, supl.1 (2014).
Ostrovršnik J. in Tomšič M. Sodobno zdravljenje revmatoidnega artritisa. Rehabilitacija 13, supl.1 (2014).