Samomorilno vedenje ne pozna meja in lahko prizadene vsakogar

Leta 2017 je samomorilni količnik v Sloveniji (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) znašal 19,89 (31,87 za moške in 8,08 za ženske). Na NIJZ pojasnjujejo, da v absolutnih številkah to pomeni, da je za posledicami samomora v letu 2017 umrlo 411 oseb (327 moških in 84 žensk). Razmerje med moškimi in ženskimi samomori je znašalo 3,8 kar pomeni, da za posledicami samomora umre približno štirikrat več moških kot žensk.

Samomorilni količnik, ki so ga na NIJZ zabeležili v letu 2017, je nekoliko višji v primerjavi z letom 2016, ko je bil samomorilni količnik najnižji v zadnjih nekaj desetletjih in precej pod dolgoletnim povprečjem. Kljub temu je bil samomorilni količnik v letu 2017 še vedno precej nižji kot v desetletjih poprej.

Doc. dr. Saška Roškar z NIJZ je dejala, da nas porast, zabeležen v letu 2017, opozarja, da je preprečevanje samomora naloga, ki se ji je potrebno kontinuirano posvečati, tudi, kadar statistika gre na bolje, in naloga, pri kateri morajo sodelovati vsi sektorji. Kljub trendu upada samomorilnega količnika pa je Slovenija še vedno nad evropskim povprečjem (11 na 100 000 prebivalcev), kjer se v zadnjih nekaj letih kaže upadanje umrljivosti zaradi samomora. 

Slogan letošnjega svetovnega dneva preprečevanja samomora »Skupaj za preprečevanje samomora« se bo nadaljeval tudi v letih 2019 in 2020. Viziji sodelovanja med različnimi sektorji sledi tudi Resolucija nacionalnega programa o duševnem zdravju 2018–2028 (RNPDZ), ki jo je marca letos sprejel državni zbor. Eno izmed prednostnih področij (z ustreznimi strateškimi cilji) je tudi preprečevanje samomora, kjer je izpostavljenih pet specifičnih ciljev:

 – dvig ozaveščenosti in pismenosti na področju duševnega zdravja, s poudarkom na samomoru;

 – zgodnja identifikacija ogroženih oseb;

 – zagotavljanje dostopnosti do pomoči in obravnave samomorilno ogroženim osebam;

 – zmanjševanje porabe alkohola in

 – omejevanje dostopnosti do sredstev za samomor.

S sprejetjem RNPDZ so preventivne aktivnosti, ki so se v zadnjih letih zgostile na področju preprečevanja samomora, dobile strateški okvir in podlago, kar omogoča nadaljevanje njihovega sistematičnega izvajanja oziroma okrepitve pomanjkljivih ali slabše zastopanih aktivnosti na določenih področjih Slovenije. Med bolj ogrožene v Sloveniji še vedno spadajo vzhodne statistične regije, sicer pa je podobno kot drugod po svetu tudi v Sloveniji višji količnik samomora opaziti z naraščanjem starosti, posebej izrazito je to pri moških v višjih starostnih skupinah.

Hitrejši upad samomorilnega količnika je zaznati pri ženskah kot pri moških in prevalenca samomorov med moškimi ostaja konsistentno višja. V procesu samomorilnega vedenja moških je veliko dejavnikov z medsebojnim vplivom in lahko ključno prispevajo k negativnemu izidu, je zapisano na spletni strani NIJZ. Mednje sodijo duševne in fizične težave in bolezni, dejavniki vezani na socialne odnose, socialno-ekonomski dejavniki in negativni življenjski dogodki, kot so ločitev ali razpad zveze, smrt bližnjega, selitev, izguba službe in pokoj. Poleg vsega tega igrajo pomembno vlogo tudi odzivi posameznikov na nakopičene težave in na iskanje pomoči. 

»Moški bodo verjetno še težje kot ženske razkrili svoje težave, predvsem pa bodo to naredili šele takrat, ko bodo problemi že zelo nakopičeni in ko jih bo že zelo težko reševati. Prepričanje, da je poiskati pomoč sramota, je pri moških še vedno precej zakoreninjeno, zato si dovolijo pomoči šele, ko presežejo to oviro. V naši študiji smo ugotovili, da na razkrivanje vplivajo tudi starost oz. zrelost posameznika in njegove življenjske izkušnje,« je pojasnila doc. dr. Vita Poštuvan z IAM in Nacionalna predstavnica pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora.

Že skoraj desetletje se na Slovenskem centru za raziskovanje samomora Inštituta Andrej Marušič izvajajo preventivne aktivnosti za mlade. Eden od pomembnejših ciljev tovrstnih dejavnosti je identifikacija mladostnikov v stiski ter nadaljnje ukrepanje oziroma skrb za aktiviranje ustreznih virov pomoči. 

Doc. dr. Vita Poštuvan je ob tem povedala, da je bilo »zadnje šolsko leto posebno, saj se je po naših izkušnjah samomorilno vedenje v večji meri kot predhodno pojavljalo že v osnovnih in ne le v srednjih šolah. Vsekakor tega ne moremo razumeti kot trend, vendar ni odveč, da temu namenimo več pozornosti. Poleg tega smo bili v zadnjem letu na dvajsetih intervencijah, kjer smo na šolah, dijaških domovih ali neposredno s starši pomagali v primerih samomora mladostnika. To so vedno zelo težke situacije, ki močno zaznamujejo celotno institucijo oz. skupnost.« 

V centru še pojasnjujejo, da so stiske otrok velikokrat tudi spregledane, saj so znaki lahko zelo prikriti ali pa npr. sprememb v otrokovem vedenju ne pripišemo njegovi stiski, temveč odraščanju.