Če te spremembe niso v skladu s kulturnimi ideali in ne zadoščajo lepotnim idealom v kulturi, se mladi začnejo pretirano obremenjevati s svojim telesom. To jih velikokrat vodi v nezadovoljstvo in nižjo samopodobo, hkrati pa v njih vzbudi še močnejšo željo po doseganju lepotnih idealov (ki so kot ideali poimenovani z razlogom, torej nedosegljivi). Želja po nadzoru nad svojim življenjem pa nemalokrat nezavedno vodi v nenadzorovano vedenje, ki povzroči razvoj različnih duševnih motenj – med njimi tudi motenj hranjenja.
Kaj razumemo pod pojmom motnje hranjenja
Motnje hranjenja so kompleksna duševna motnja, ki se kažejo kot izguba nadzora nad vrsto in količino hrane, ki jo zaužijemo, kar se kaže kot sprememba prehranjevalnega vedenja. Težave s hranjenjem postanejo motnje hranjenja takrat, ko se okoli hrane začne vrteti večina misli, notranjih konfliktov in občutkov krivde. Pri bolnikih je lahko prisotna tudi pretirana obremenjenost z zunanjim izgledom in telesno maso, ni pa nujno. Motnja se navzven kaže s telesnimi oziroma zunanjimi znaki, kot so prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal ali diuretikov, socialni odmik, strah pred prehranjevanjem ali posledicam uživanja določene hrane in pretirana telesna aktivnost. Pri več kot 70% bolnikov z motnjami hranjenja se ob motenjah hranjenja pogosto pojavljajo tudi druge duševne motnje, kot so anksioznost, panični napadi, obsesivna kompulzivna motnja, zloraba drog in alkohola.
Med najpogostejše motnje hranjenja sodijo anoreksija in bulimija nervoza ter kompulzivno prenajedanje. Zaradi porasta uporabe družbenih omrežij so se razvile nove oblike motenj hranjenja, ortoreksija in bigoreksija.
Anoreksija nervoza
Beseda anoreksija izhaja iz grščine in pomeni »brez apetita«. Za osebe z anoreksijo nervozo je značilna izrazito motena telesna shema in strah pred debelostjo, ki ostane tudi po zniževanju telesne mase. Bolnik v kratkem časovnem obdobju izgubi veliko kilogramov in nadaljnjo zniževanje telesne mase vzdržuje na različne načine. Bolnik posega po »zdravi hrani«, kot sta sadje in zelenjava, zelo omeji količino hrane, ki jo dnevno zaužije, pri prehranjevanju pa se pojavljajo tudi posebni prehranski vzorci: rezanje hrane na manjše delčke, počasno hranjenje in osamitev pri hranjenju.
»Volčja lakota« – bulimija nervoza
Beseda bulimija izhaja iz grščine in pomeni »volčja lakota«. Za bulimičnega bolnika so značilna obdobja prenajedanja, ko ta poje bistveno večje količine hrane, kot večina ljudi ob podobnih priložnostih. Količina hrane, ki jo oseba zaužije naenkrat, je lahko od 3 do 30 krat večja kot količina hrane, ki jo posameznik zaužije v celotnem dnevu. Bolnik uživa predvsem visokokalorično hrano, je zelo hitro in to počne na samem, saj se svojega vedenja sramuje, prenajeda pa se, dokler se ne pojavi huda bolečina v želodcu. Te epizode prenajedanja so večkrat vnaprej načrtovane, bolnik jih navadno komaj čaka, saj do takrat strada in se posti. Po prenajedanju se poslužuje kompenzatornih vedenjskih vzorcev (bruhanje, jemanje odvajal in/ali diuretikov, stradanje in pretirana telesna aktivnost), s katerimi želi vzdrževati ustrezno telesno maso.
Kompulzivno prenajedanje
Za bolnika so značilna obdobja prenajedanja in uživanja predvsem visokokalorične hrane. Napad prenajedanja navadno traja dokler bolnik ne začuti hudih bolečin v želodcu in fizične slabosti. Je veliko hitreje kot običajne osebe, pri hranjenju pa se izolira. Pri tem nima nadzora nad vrsto in količino hrane, ki jo poje. Po prenajedanju bolnik občuti krivdo, sram ali gnus. V primerjavi z bulimičnim bolnikom pri njem ni prisoten strah pred debelostjo, zato po prenajedanju ne izvaja kompenzatornih vedenjskih vzorcev, s čimer bi preprečil pridobivanje telesne mase. Ti bolniki so posledično prekomerno hranjeni.
Ortoreksija
Beseda ortoreksija je zloženka grških besed »orthos«, ki pomeni pravilen, in »orexis«, ki pomeni apetit, kar potemtakem pomeni »pravilna dieta«.
Bolnik z ortoreksijo je obseden z zdravim načinom prehranjevanja. Bolnik previdno načrtuje vsak svoj obrok in o njem predhodno razmišlja. Če na koncu ugotovi, da si tega obroka ne more pripraviti, mu to povzroča velik stres. Iz jedilnika črta skupine živil, ki ne ustrezajo njegovim standardom »čiste, zdrave prehrane«, kot so živalski izdelki, maščobe, sladkorji, soli, prehranska barvila in pesticidi. Ob uživanju zdrave hrane občuti ponos, v primeru uživanja nezdrave hrane pa se globoko zaničuje. Strah pred debelostjo je pri bolnikih odsoten.
Bigoreksija
Beseda bigoreksija, imenovana tudi mišična dismorfija izhaja iz grške besede »dysmorphia«, ki pomeni »strah pred grdoto«.
Za motnjo obolevajo predvsem moški, ki večino svojega časa preživijo v fitnes studiih. Bolnik kljub mišičastemu telesu svoje telo vidi kot majhno, suho in ne dovolj mišičasto. Prekomerno in preveč intenzivno se poslužuje vadbe in z njo ne odneha niti ob poškodbah ali hudi izčrpanosti, ob tem pa pogosto zlorablja tudi anabolne steroide. Bolnik se drži restriktivne diete, obroke vnaprej načrtuje in izračuna njihovo kalorično vrednost. Izogiba se mestom, kjer bi njegovo telo bilo navzočno javnosti (bazeni, plaže) in nosi več slojev oblačil, da bi izgledal močnejši in večji.
Razvoj in zdravljenje motenj hranjenja
Motnje hranjenja so kompleksna duševna motnja, ki so posledica kombinacije genetskih, bioloških, vedenjskih, psiholoških in socioloških dejavnikov.
Razvoj motenj hranjenja razdelimo na dve fazi. V prvi fazi je bolnik ponosen na svoj napredek, počuti se samozavestnega in želi svoj način prehranjevanja razširiti tudi med druge, medtem ko sam sebi ne prizna, da se z motnjo zares sooča. Ta faza lahko traja tudi nekaj let, preden se pojavi druga faza. V slednji se začnejo kazati zdravstveni problemi (izguba telesne mase in pešanje organskih sistemov), bolnik se izolira in začne izgubljati socialne stike. Bolnik se za zdravljenje odloči v povprečju 5 do 6 let od pojava motnje. To v povprečju poteka nadaljnjih 5 do 6 let in je navadno uspešno. Težje ozdravljivi so anoreksični bolniki, bolniki z daljšim trajanjem motnje, izrazitejšimi simptomi, primeri, pri katerih je bila prisotna odvisnost od psihoaktivnih snovi, pridružene druge osebnostne motnje, ali pa se je motnja pojavila že pred začetkom pubertete.
Namen zdravljenja je doseči tako telesno kot duševno zdravje bolnika. Osnova zdravljenja oseb z motnjami hranjenja je individualna ali skupinska psihoterapija zdravljenja, ki temelji na vedenjsko-kognitivni (to je obvladovanje simptomov motnje, močnih čustev in izboljšanje samopodobe) in dramsko-razvojni (to je prepoznavanje vzrokov motnje in spreminjanje vedenjskih vzorcev pacienta) psihoterapiji. V nekaterih primerih je vključena tudi farmakoterapija (dodajanje antidepresivov, atipičnih nevroleptikov).
Od leta 2000 imamo na psihiatrični kliniki v ljubljani edino specializirano enoto za zdravljenje motenj hranjenja v sloveniji.
Razširjenost in smrtnost motenj hranjenja
Z motnjami hranjenja se danes sooča kar 9 % svetovne populacije. Od tega se z anoreksijo sooča 0,21 %, 0,81 % z bulimijo in 2,22 % s kompulzivnim prenajedanjem. V večji meri prizadenejo ženske, razmerje med moškimi in ženskami je 1 : 20.
V sloveniji delež sovpada z evropskim povprečjem in znaša 0,2 %. Kljub temu je raziskava na slovenskih mladostnikih pokazala nižjo stopnjo zadovoljstva s telesom in življenjem ter porast deleža podhranjenih (za 46 %) in prekomerno hranjenjih (za 35 %). To morda nakazuje na visok delež nediagnosticiranih bolnikov. Izven evrope so motnje hranjenja v veliki meri prisotne predvsem v združenih državah amerike.
Motnje hranjenja v Sloveniji povzročijo vsaj eno smrt letno, svetovno pa kar 10 200 smrti. Anoreksija ima najvišjo stopnjo smrtnosti med vsemi duševnimi boleznimi – ta znaša 4 %.
Smrt v veliko primerih ni le posledica fizičnega stanja bolnika, temveč so v veliki meri vzrok samomori. Ti so namreč drugi najpogostejši vzrok smrti bolnikov z motnjami hranjenja. Pri bolniku z motnjami hranjenja obstaja 11-kratna verjetnost, da poskusi narediti samomor, v primerjavi z njegovimi vrstniki, ki te motnje nimajo.
Raziskava o motnjah hranjenja med celjskimi srednješolci
Celjski srednješolci so večinoma pokazali dobro znanje o motnjah hranjenja. Boljše znanje so pokazali na področju poznavanja anoreksije kot bulimije, najslabše pa je njihovo poznavanje novejših motenj hranjena (ortoreksija, bigoreksija). Srednješolci so slabo ozaveščeni o stopnji smrtnosti motenj hranjenja in njihovo resnost podcenjujejo. Izkazali so tudi slabše poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motenj hranjenja. Ženske so pokazale boljše znanje kot moški. Tem primanjkuje znanja predvsem na področju anoreksije, dejavnikov, ki vplivajo na razvoj motenj hranjenja in simptomov, značilnih za vse motnje hranjenja. Pri moških je še vedno prisotna stigma, da motnje hranjenja prizadenejo le najstnice in mlade odrasle ženske. Mlajši srednješolci (14-15 let) so v primerjavi s starejšimi (18-19 let) izkazali slabše znanje na področju zdravljenja motenj hranjenja in so manj ozaveščeni o njihovi stopnji smrtnosti. Glede na stopnjo izobrazbe staršev in osebno izkušnjo se niso pokazale razlike v znanju srednješolcev. Glede na vir informacij o motnjah hranjenja so največji delež nepravilnih odgovorov podali srednješolci, ki so znanje pridobili od prijateljev.
Kaj lahko naredimo sami
Glede na to, da je večina srednješolcev znanje o motnjah hranjenja pridobila v šoli, to spodbujamo, da z raznovrstnimi aktivnostmi in dodatnimi izobraževanji mladim (tudi njihovim staršem in strokovnim delavcem) predaja še več znanja in jih spodbudi, da prepoznajo in pomagajo posameznikom, ki za motnjami hranjenja trpijo. Le majhen delež srednješolcev v naši raziskavi je znanje o motnjah hranjenja prejel od zdravstvenih delavcev. Ker imajo ti pomembno vlogo pri širjenju pravilnega in zadostnega znanja o motnjah hranjenja, spodbujamo njihov obisk šol oz. Sodelovanje s šolami.
Z izboljšanjem znanja o motnjah hranjenja lahko zmanjšamo stigmo in pripomoremo k boljšemu prepoznavanju bolnikov z motnjami hranjenja s strani družbe. S predlaganimi smernicami pa želimo predvsem prispevati k zmanjšanju števila nediagnosticiranih in bolnikom z motnjami hranjenja omogočili zgodnejše in učinkovitejše zdravljenje.
Nalogo in prirejen prispevek za objavo v revji sta pripravili: mentorica Ana Rotovnik Omerzu,mag. prof. soc. in slov. ter Larisa Mastnak,dijakinja gimnazije Gimnazija Celje – Center