Foto: Bigstock
PASM je posledica motenj v kontroli delovanja mehurja
Osebe s sindromom PASM se spoprijemajo s kombinacijo simptomov, kot so: pogosto uriniranje (frekvenca), nenaden močen občutek potrebe po praznjenju mehurja (urgenca) in nočno uriniranje (nokturija). Močnemu občutku po praznjenju mehurja se pogosto pridruži tudi nehoteno uhajanje urina, tako imenovana »urgentna inkontinenca«. Omenjeni simptomi nastanejo kot posledica motenj v kontroli delovanja mehurja. Osnovni mehanizem delovanja mehurja pri odrasli, socializirani osebi je shranjevanje urina, ki po sečevodih priteče iz ledvic. Ko mehur doseže določeno kapaciteto, sproži prvi poziv k odvajanju urina. Ob ustrezno socialno sprejemljivih pogojih oseba urin odvaja. Kapaciteta normalno delujočega mehurja je sicer večja, vendar večinoma odvajamo enkratno od 100 do 200 ml urina. Zdrav človek tako izloči do dva litra urina dnevno.
Osebam, ki imajo motnje v kontroli delovanja mehurja, se pozivi k odvajanju mehurja pojavijo pri manjši količini urina v mehurju. Potreba po uriniranju je lahko nenadna; nemalokrat se pojavlja ponoči, kar moti spanje, urin ob pozivu pa lahko tudi uide. Razlogi za moteno delovanje se pojavljajo na vseh ravneh kontrole. Govorimo o metabolnih ali vnetnih spremembah v steni mehurja, ali gre za moteno delovanje perifernih živcev, vključenih v kontrolo mehurja, ali pa struktur v osrednjem živčevju. Navadno je sindrom posledica motenj kontrol na vseh ravneh, vendar z različno stopnjo prizadetosti posameznih elementov. Pri nekaterih osebah prevladujejo nepravilnosti v steni mehurja, medtem ko gre pri drugih za nepravilnosti v delovanju osrednjega oziroma perifernega živčevja. Po besedah dr. Barbiča so omenjene spremembe pri osebah s PASM posledica disfunkcije (neklinično dokazane bolezni omenjenih struktur) in jih z zdajšnjimi diagnostičnimi postopki ne morejo natančneje opredeliti. Doda še, da gre za posledico degenerativnih sprememb v telesu, ki so izrazitejše pri starejših.
Podobni simptomi pa se lahko pojavijo tudi pri klinično dokazanih obolenjih struktur, ki so pomembne za pravilno delovanje mehurja. Te se lahko pojavijo vse od stene mehurja do perifernega in osrednjega živčevja. Najpogostejši vzroki so: vnetja sluznice mehurja, okvare perifernih živcev, zlasti posledice obolenj osrednjega živčevja – poškodbe, kapi in bolezni, kot so multipla skleroza, Parkinsonova bolezen idr.
Za pogostejše uriniranje pa ni vedno vzrok PASM. Ali težavo lahko zamenjamo s katero drugo boleznijo? Dr. Barbič poudari, da se pogosta uriniranja ali uriniranja v nočnem času lahko pojavijo pri bolnikih, ki sicer kontrolnih mehanizmov sečnega mehurja nimajo neposredno prizadetih. Razlog je v povečani količini izločenega urina. To lahko povzročijo nekatere metabolne bolezni, kot je sladkorna bolezen (Diabetes mellitus), ali pomanjkljivo izločanje antidiuretičnega hormona (Diabetes insipidus), hipertenzivne bolezni in posledično popuščanja srca. Pri zadnjih se urin v večji količini izloča v mirovanju prek noči.
PASM se pojavlja pri ženskah in moških
PASM je po različni statistikah pogostejši pri ženskah ̶ s kar 2-krat večjo incidenco. O natančnih vzrokih za takšno razmerje je težko govoriti, verjetno pa imajo vpliv na to drugačna anatomska zgradba spodnjega urinskega trakta pri ženski in spremembe njegove zgradbe (morfologije). Te nastanejo kot posledica porodov in spremembe ravni ženskih spolnih hormonov, ki se pojavijo ob bližajoči se menopavzi.
Pri moških pa se PASM pogosteje pojavlja v starosti. Razlogi so tako kot pri ženskah posledica degenerativnih sprememb v kontrolnih mehanizmih delovanja mehurja pa tudi v morfoloških spremembah prostate, ki lahko ovirajo normalen iztok urina iz mehurja ali pa neposredno vplivajo na periferne živčne končiče v predelu, ko mehur prehaja v sečnico.
PASM in otroci
In končno, ali se PASM odraža pri otrocih? Pri njih se težave s kontrolo delovanja mehurja pojavljajo predvsem kot posledica poznega dozorevanja živčnih struktur, vključenih v normalno delovanje mehurja. Tako pri otrocih, čeprav imajo lahko simptome urgentne inkontinence, ne govorimo o PASM. Kadar ne gre za evidentno obolenje osrednjega živčevja, strukture, vključene v normalno delovanje sečnega mehurja, slej ko prej dozorijo; tako ne pride do uhajanja urina. Otroci, pri katerih je bil razvoj vzpostavljanja urinske kontinence zamaknjen, pa pozneje v življenju pogosteje razvijejo znake, značilne za PASM. Če so omenjene težave posledica okvare ali motnje razvoja spodnjih sečil oziroma živčevja, pa ne govorimo o prisotnosti sindroma PASM.
Kako PASM vpliva na bolnikovo duševno zdravje?
Bolniki, ki trpijo zaradi PASM, zaradi omenjene motnje ne razvijejo pogostejših psiholoških težav, vendar je sprejemanje omenjenega sindroma od osebe do osebe zelo različno. Občutljivejši ljudje, ki imajo v življenju že tako več problemov oziroma jih težje obvladujejo, se veliko slabše spoprijemajo z novo nastalimi težavami, kot je sindrom PASM. Pomembno jim je pojasniti, zakaj so se težave pojavile, da ne pomenijo resne bolezni in da jih lahko blažimo. Odkrito pa jim moramo povedati, da trenutno znanje pri zdravljenju omenjenih težav ni idealno, saj končnega izida zdravljenja ne moremo predvideti, vendar kljub temu velja poskusiti reševati nastalo težavo.
S »prevzgojo« mehurja do rešitev težav s PASM
Eden izmed pristopov zdravljenja je »prevzgoja« sečnega mehurja. V tuji literaturi so ti postopki označeni kot metode »biofeedback«. Z njimi naj bi omilili preobčutljive reflekse mehurja kot posledico običajnega polnjenja mehurja. Ti se namreč sprožijo, ker se stena mehurja med polnjenjem napne, to pa aktivira receptorje, ki pošiljajo signale višje v osrednji živčni sistem. Tak način zdravljenja je uspešnejši pri nekoliko mlajših osebah, ki so PASM razvile kot posledico vnetja sluznice mehurja po prebolelih uroinfektih. Priporočljiv je tudi pri motiviranih osebah, ki razumejo vzrok težav in so dovolj vztrajne, da s postopki »biofeedbacka« dosežejo napredek.
Potek zdravljenja in njegova uspešnost
Kakšna je vloga zdravnika pri težavah s PASM? Dr. Barbič izpostavi, da se s sindromom PASM ne srečujejo le ginekologi in urologi, ampak tudi osebni zdravniki. Vloga splošnega zdravnika je, da ob obravnavi bolnika s tipičnimi znaki PASM izključi morebitne druge vzroke (metabolne bolezni, vnetja sečil, bolezni osrednjega živčevja, hipertenzijo ali popuščanje srca). Naloga ginekologa ali urologa pa je prepoznavanje lokalnih vzrokov, ki lahko simptome PASM sprožijo ali pospešijo (spremembe morfologije sečil in spolovil).
Ko je diagnoza PASM potrjena (z izključitvijo drugih bolezni s podobnimi simptomi), poteka zdravljenje glede na stopnjo težav, kot že omenjeno, z »biofeedbackom« ali z različnimi fizioterapevtskimi pripomočki (elektrostimulacija struktur medeničnega dna, magnetna stimulacija medeničnega dna). Če te metode ne dajo zadovoljivega rezultata, preidemo na terapijo z zdravili (antimuskariniki ali betamimetiki), ki zmanjšajo kontraktilnost stene mehurja. V skrajnih primerih se zdravniki odločijo tudi za vbrizgavanje toksina botulina v steno mehurja.
Zdravljenje z antimuskariniki in betamimetiki je danes najpogostejše; predpisuje se kot kronična terapija. Zdravila sicer niso problematična glede preobčutljivosti ali poslabšanja stanja drugih obolenj, a je kljub temu nujna pazljivost pri hipertonikih (oseba z arterijsko hipertenzijo), če želimo predpisati betamimetike, oziroma pri vplivu na kognitivne funkcije pri starejših bolnikih (pri antimuskarinikih). Nekatere bolnike motijo tudi stranski pojavi pri jemanju antimuskarinikov, kot sta simptom suhih ust, simptom motenj vida ali zaprtost. Pri najbolj izraženih težavah zaradi PASM pride v poštev tudi operativna denervacija mehurja, vendar se omenjena operacija danes dejansko ne izvaja.
