Z omenjenimi težavami se srečujejo tako ženske kot moški v vseh starostnih obdobjih, celo otroci niso imuni na to neprijetno zdravstveno motnjo. Po zadnjih ocenah naj bi kar vsakega petega Slovenca, starejšega od 35 let, pestile težave zaradi izgube nadzora nad sečnim mehurjem. Po svetu pa je prizadetih kar 400 milijonov ljudi. Asist. Tina Kunič dr. med., specialistka ginekologije in porodništva nam je odgovorila na nekaj ključnih vprašanj.
Kakšni so simptomi PASM?
Glavni simptomi, ki nas opozarjajo, da imamo težave s PASM so: frekvenca-pogosto uriniranje (več kot osemkrat na dan), urgenca-nenadna močna potreba po uriniranju, urgentna urinska inkontinenca (UUI) – nekontrolirano uhajanje urina in nokturija-nočno vstajanje zaradi siljenja na vodo dvakrat ali večkrat na noč.
Urgentna urinska inkontinenca je pogosto pridružena PASM, vendar ni nujna za postavitev omenjene diagnoze. Potrebno je poudariti, da sta PASM in UUI pogosta pri starostnikih, ampak ju ne smemo obravnavati kot del procesa staranja.
Vzroki za nastanek PASM
Vzrok za PASM je pretirano krčenje mišice sečnega mehurja (t.i. detruzor), ki povzroči občutek nenadnega in včasih neobvladljivega tiščanja na vodo, tudi kadar mehur ni poln. Najpogosteje gre za idiopatsko (neznan vzrok) spontano krčenje detruzorja. Nastanek PASM in UUI je lahko povezan z okvaro oziroma obolenjem centralnega živčnega sistema, z diabetesom. Sladkorna bolezen, kamni sečil, pritisk povečane maternice ali večjih cist jajčnika na mehur.
S težavami se pogosteje soočajo ženske s prekomerno telesno težo in prav tako so lahko temu zaradi vpliva hormonskih sprememb PASM/UUI izpostavljene ženske v menopavzi. Pogosto sta tudi pridružena pri zdrsu rodil in mešani urinski inkontinenci (uhajanje urina med kašljanjem, kihanjem, dvigovanjem bremen), ter se občasno pojavita kot posledica nekaterih ginekoloških operacij.
Tudi pretirano kajenje, določena zdravila ter uživanje pijač z diuretičnim učinkom pogosto vplivajo na poslabšanje simptomov PASM. Do razvoja simptomov PASM/UUI pa lahko vodi pogosto načrtno uriniranje zaradi strahu pred uhajanjem urina ob minimalno polnem mehurju.
Vpliv PASM na kakovost življenja
PASM/UUI nemalokrat povzroči veliko obremenitev in vpliv na kvaliteto življenja bolnice. Nenehno razmišljanje o tem, kje in kdaj bo čutila nenadno potrebo po uriniranju, omeji njene vsakdanje aktivnosti in lahko vodi v socialno izolacijo. Težave pogosto spremlja tudi izguba samozavesti ter pojav depresije. Anksioznost, ki je pridružena dejstvu, da bolnica ves čas razmišlja o tem, kdaj jo bo ponovno tiščalo na vodo in kje bo našla stranišče, simptome še pogosto poslabša. Nočno prebujanje v namen uriniranja pripelje do motnje spanja. Prav tako ima lahko PASM/UUI zaradi občutka sramu pri bolnici vpliv na spolnost.
»Prevzgoja mehurja«
Vsekakor je najuspešnejša terapija preprečevanje nastanka simptomov PASM/UUI, k temu pa v veliki meri pripomore zdrav življenjski slog. Kar vključuje znižanje prekomerne telesne teže oziroma vzdrževanje le te, vsakodnevna ali redna fizična aktivnost, omejevanje uživanja pijač z diuretičnim učinkom, prenehanje kajenja, skrb za redno odvajanje blata, ustrezna obravnava in zdravljenje bolezni, ki pripomorejo pri pojavnosti PASM/UUI (npr. sladkorna bolezen)
Dr. Kunič poudari, da bolnicam svetujejo omejevanje dnevnega vnosa tekočin na približno 1-1,5 l. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tekočina prisotna tudi v hrani (npr. v sadju in zelenjavi). Zaužito količino tekočine je potrebno prilagoditi glede na športno aktivnost in vremenske razmere. V kolikor ima bolnica težave z uriniranjem ponoči, je priporočljivo zmanjšanje zaužite tekočine štiri ure pred spanjem.
Trening sečnega mehurja je metoda prvega izbora zdravljenja PASM/UUI. Namen treninga mehurja je, da bolnica ponovno osvoji kontrolo nad prekomerno aktivnim sečnim mehurjem, tako da preprečuje krčenje mišice sečnega mehurja. Trening poteka tako, da v primeru urgence ne prične z uriniranjem, ampak poskusi čim dlje zdržati. Pri tem si pomaga tudi z raznimi manevri za zmanjšanje občutka nuje po mokrenju, kot so prekrižanje nog, pritisk na presredek in preusmeritev misli. Cilj je, da bolnica postopoma poveča kapaciteto mehurja in s tem podaljša časovni interval med posameznimi mokrenji na 2-3 ure, kar se ocenjuje kot normalno. Ključno je, da se bolnica zaveda, kako pomemben je vsakodneven trening, učinki pa se lahko pokažejo že po treh mesecih.
Pomen treninga mišic medeničnega dna (»Keglove vaje«) na izboljšanje simptomov PASM/UUI ni popolnoma jasen. Rezultati raziskav pa so pokazali, da izboljšana moč mišic medeničnega dna lahko preprečuje krčenje sečnega mehurja pri bolnicah s PASM, zato se svetuje redno izvajanje Keglovih vaj. Svetovani so trije nizi po 8-10 maksimalnih kontrakcij mišic medeničnega dna s trajanjem 6-8 sekund po 3-4 krat na teden. Učinkovitost se običajno pokaže po dveh mesecih rednega izvajanja. V primeru, da se vaje ne izvajajo ustrezno, bolnico napotimo k fizioterapevtu, ki se ukvarja z disfunkcijami medeničnega dna.
Zdravljenje
Namen elektrostimulacije pri PASM/UUI je preprečevanje krčenja mišice sečnega mehurja. Poznamo zunajtelesno in vaginalno elektrostimulacijo. Nekateri dokazi potrjujejo, da je električna stimulacija boljša opcija za bolnice s PASM/UUI, ki so neodzivne na zdravljenje z zdravili.
V primeru, da so simptomi PASM/UUI že prisotni, dr. Kunič svetuje čimprejšnji obisk izbranega ginekologa, katerega vloga je pri ugotavljanju diagnoze zelo pomembna. Glede na to, da se bolnice pogosto sramujejo opisanih težav, je pomembno, da pri rednih pregledih ženske aktivno sprašujemo, ali imajo težave z mehurjem oz. uhajanjem vode. Pravočasna obravnava v začetni fazi težav, pripomore k večji verjetnosti za uspešno zdravljenje. Izbrani ginekolog bo glede na stanje presodil in bolnico napotil na pregled k specialistu uroginekologije.
Proces zdravljenja je stopenjski in obsega različne ukrepe. V prvi vrsti predpišemo tablete, ki vplivajo na to, da povečajo kapaciteto sečnega mehurja oziroma umirijo delovanje detruzorja. V poštev pa pride tudi nizko dozna lokalna hormonska terapija. Pomembno je, da bolnici pojasnimo, da bo jemanje zdravil doživljenjsko in ne zgolj določeno obdobje, saj je PASM/UUI kot že rečeno kronično obolenje. V kolikor je bolnica neodzivna na opisano terapijo, pa je na voljo še terapija z botulinum toksinom A (t.i. botoks), ki ga apliciramo v steno mehurja. Gre za invaziven poseg, ki potrebuje ponovitve. Botulinum toksin se namreč razgradi, tako da je povprečna učinkovitost terapije 3-6 mesecev.
Redakcija Revije Moje zdravje
Vir: arhiv RMZ, št. 66. Ko tišči na vodo brez odlašanja
