Diagnostiko SSS je na 26. Fajdigovih dnevih predstavil Jernej Arh, dr. med., spec. urologije iz Splošne bolnišnice Jesenice. Uvodoma je izpostavil, da je njihova etiologija raznovrstna, zdravljenje pa večinoma vzročno in pri starejših pogosto doživljenjsko. Pojasnil je, da so poleg malignomov, infekcij, vnetnih bolezni, anomalij spodnjih sečil (prirojenih ali pridobljenih), kamnov in drugih tujkov v sečevodu, mehurju ali sečnici vzrok za SSS lahko tudi poškodbe/bolezni centralnega ali perifernega živčevja.
Simptomi in vzroki simptomov spodnjih sečil
Simptome spodnjih sečil (SSS) razdelimo na iritativne (težave pri shranjevanju urina): pogosto uriniranje, nočno uriniranje, nenadna potreba po uriniranju, inkontinenca; obstruktivne (težave pri praznjenju mehurja): težak začetek uriniranja, šibek/prekinjajoč curek urina, občutek nepopolnega izpraznjenja mehurja, napenjanje med uriniranjem; težave po uriniranju: kapljanje po koncu uriniranja, zadržan urin in ponovno uriniranje.
Vzroki za SSS se glede na spol razlikujejo. Prevladujoči vzroki za simptome spodnjih sečil pri moških so benigna hiperplazija prostate (BHP), prostatitis (vnetje prostate), rak prostate, uretralna striktura ali zožitev, nevrogeni mehur (zaradi nevroloških motenj, npr. Parkinsonova bolezen, multipla skleroza…). Najpogostejši vzroki za simptome spodnjih sečil pri ženskah so prekomerno aktiven sečni mehur, urinska inkontinenca (stresna ali urgentna), okužbe sečil, prolaps medeničnih organov, atrofični vaginitis (zaradi pomanjkanja estrogena po menopavzi). Skupni vzroki za SSS pri obeh spolih so: kamni v mehurju ali sečnici, okužbe sečil, tumorji, poškodbe ali brazgotine na sečilih, stranski učinki nekaterih zdravil (diuretiki, antiholinergiki).
Dnevnik uriniranja je praktično orodje za ocenjevanje in spremljanje težav, povezanih s simptomi spodnjih sečil (npr. prekomerno aktivni mehur, inkontinenca, nočno uriniranje, težave z izločanjem). Namenjen je zbiranju podatkov o bolnikovih navadah in vzorcih uriniranja, kar lahko pomaga zdravniku pri diagnozi in oblikovanju ustreznega načrta zdravljenja. Običajno se vodi 3 dni, 1 dan naj bo sobota/nedelja. V dnevniku uriniranja se beleži:
Čas uriniranja: Zabeleži se ura, ko oseba urinira čez dan in ponoči.
Količina urina: Približna količina izločenega urina (v mililitrih), običajno izmerjena z lončkom za urin.
Vnos tekočine: Vrsta in količina zaužitih tekočin (npr. voda, kava, alkoholne pijače), skupaj z uro zaužitja.
Epizode nujnosti: Ali je oseba čutila močno potrebo po uriniranju in kako nujna je bila (ocenjena na lestvici).
Epizode inkontinence: Ali je prišlo do uhajanja urina, kdaj in v kakšni meri.
Nočno prebujanje: Kolikokrat se oseba ponoči zbudi za uriniranje (nočna poliurija).
Težave pri uriniranju: Če oseba zazna kakršne koli težave, kot so bolečina, šibek curek ali občutek nepopolnega praznjenja mehurja.
Diagnostične metode pri simptomih spodnjih sečil
Postavitev prave diagnoze pri simptomih spodnjih sečil (SSS) je ključno za ustrezno vzročno zdravljenje, Diagnoza SSS temelji na anamnezi, ki ji sledita telesni telesni in nevrološki pregled, pri moškem še digitorektalni pregled, pri ženski vaginalni. Pacienti izpolnijo vprašalnik, ki ovrednoti intenzivnost simptomov ter njihov vpliv na kakovost življenja. Pretok urina se izmeri z uroflow-om oziroma urodinamskimi preiskavami s polnilno cistometrijo in tlačno-pretočnimi meritvami (p/Q) med praznjenjem mehurja. Med osnovne diagnostične preiskave sodi tudi ultrazvok mehurja: pregleda se stena mehurja, izmeri velikost prostate in oceni morebitni postmikcijski zastanek, ter laboratorijska analiza krvi in urina ter pri moških meritev PSA.
Anamneza zajema ciljno povpraševanje bolnika o simptomih, ki jih ima, pozanimamo se tudi o seksualni aktivnosti, življenjskem slogu, čustvenih/psihičnih dejavnikih, ki bi lahko vplivali na mikcijo, sočasnih drugih boleznih in terapiji za le-te, kajenju, dolgotrajni izpostavljenosti toksinom (npr. aromatičnim aminom, policikličnim atomatičnim ali kloriranim ogljikovodikom (barve, kovine, insekticidi…). Alarmni znaki so: hematurija, boleče/pekoče uriniranje, povišana telesna temperatura, bolečina v ledvenem predelu. Pri kliničnem pregledu se osredotočimo na spodnji del trebuha, opravimo bimanualni pregled ledvic in ingvinalnega predela (kile, bezgavke…) ter genitalij.
Slikovne preiskave
Pri simptomih spodnjih sečil (SSS), ki lahko vključujejo težave z uriniranjem, pogosto uriniranje, bolečine ali občutek nepopolnega praznjenja, se za diagnostično oceno uporabljajo različne slikovne preiskave. Osnovna slikovna preiskava za pregled sečil je ultrazvok (UZ). S transabdominalnim UZ pregledamo ledvice, mehur, prostato, maternico in jajčnike. Oceni zastajanje urina po uriniranju. Transrektalni UZ se uporablja za pregled prostate in njene okolice.
Kadar UZ ni dovolj poveden, se uporabi računalniška tomografija (CT), še posebej pri sumu na tumorje mehurja, prostate ali ledvic, kamnov v sečilih, obstrukciji. CT-urografija omogoča prikaz sečnega sistema z uporabo kontrastnega sredstva.
Magnetna resonanca (MRI) se uporablja pri sumu na karcinom prostate (zlati standard je multiparametrični MRI prostate) ali tumorje v drugih delih sečil. Uretrocistoskopija se uporablja predvsem pred operativnimi posegi. Pregledamo sečnico, anatomijo prostatičnega dela sečnice, sluznico in steno mehurja. Citoskopija je obvezna pri eritrocituriji (prisotnost eritrocitov v urinu), sumu na karcinom mehurja ali strikturo sečnice.
Urodinamske preiskave (UDS) sodijo v skupino invazivnih preiskav pri nezapletenih SSS niso indicirane. Izvajata se polnilna cistometrija in študija pretokov in tlaka med uriniranjem z uroflowmetrijo ter EMG mišic medeničnega dna s profilom tlakov v sečnici. UDS so metoda, s katero pridobimo podatke o funkcijskem mehanizmu SSS.
Poudarki:
- Validirani vprašalniki o uriniranju so pomembno orodje za vrednotenje SSS ter spremljanje uspešnost zdravljenja. Uporabljajo se splošni vprašalniki, ki vrednotijo večino SSS in dajo informacijo, kateri simptomi prevladujejo: ICIQ-M/FLUTS, IPSS, DAN-PSS, LURN-SI-10 itd.
- Nokturija je razmerje med sposobnostjo shranjevanja urina v mehurju in količino proizvedenega urina preko noči. Gre zaje stanje, pri katerem se oseba ponoči večkrat zbudi zaradi potrebe po uriniranju, vzroki zanjo pa so številni: nizka kapaciteta mehurja, slaba podajnost mehurja, prekomerno uživanje tekočin, sistemske bolezni: sladkorna bolezen, ledvično /srčno popuščanje, obstruktivna apneja v spanju in drugi.
- Meritev pretoka urina (uroflow) je enostavna, hitra in poceni urodinamska preiskava pri osebah s SSS, ki izločijo najmanj 150 mililitrov urina. Omogoča meritev maksimalnega (Qmax) in povprečnega (Qavr) pretoka urina, čas mikcije, količino izločenega urina. Izvid vedno podajamo skupaj s količino v mehurju zaostalega urina po mikciji. Metoda omogoča zgolj sklepanje o možni patologiji, saj ne ločuje med možnimi vzroki slabega pretoka urina. Šibek maksimalni pretok urina (Qmax) je lahko posledica različnih vzrokov: infravezikalne obstrukcije, slabe kontraktilnosti mehurja itd., lahko pa je vzrok zgolj slabo napolnjen mehur.
