Spremembe na koži, kljub temu, da so vidne in dostopne, je včasih težko prepoznati. Nekaj, kar se nam zdi zgolj kožno znamenje, luščenje, srbečica, je lahko znak kožne bolezni, ki potrebuje specialistično zdravljenje. Diagnostika kožnih sprememb in bolezni, vključno s kožnim rakom, ni področje ne samo dermatologa, pač pa tudi družinskega zdravnika, pediatra in ostalih specialistov, je izpostavila.
V nadaljevanju se je posvetila prepoznavanju kožnih sprememb in njihovem zdravljenju. Povedala je, da »čeprav nam včasih sicer uspe postaviti diagnozo za kožne spremembe že ob prvem dermatološkem pregledu, v večini primerov z njim le omejimo nabor potencialnih bolezni. Za dokončno diagnozo je praviloma potreben ponovni pregled, ki vključuje tudi laboratorijske, tkivne in slikovne preiskave.«
Prepoznavanje kožnih sprememb
Eflorescenca je izraz za osnovne bolezenske spremembe na koži ali vidnih sluznicah pri kožnih, infekcijskih in drugih sistemskih boleznih, ki so vidne s prostim očesom. Pojavijo se lahko nenadoma ali počasi, je pojasnila dermatologinja Tamara Levičnik, dr. med. Razložila je, da v osnovi ločimo primarne in sekundarne eflorescence. Primarne eflorescence nastanejo neposredno zaradi bolezni ali draženja kože. V to skupino sodijo: makula (lisica), papula (bunkica), nodul (vozlič), vezikula (mehurček), bula (mehur), pustula.
Sekundarne eflorescence nastanejo kot posledica razvoja primarnih lezij ali zunanjih vplivov. V to skupino sodijo erozija, ulkus (razjeda), lihenifikacija, krusta (krasta), cicatrix (brazgotina). Glede na mesto na koži, kjer se eflorescence pojavijo, so lahko posamične ali številne (na primer izpuščaj na koži (eksantem) ali sluznici (enantem). Lahko so lokalizirane (omejene na eno mesto) ali generalizirane (zajamejo celo kožo). Če so vse kožne spremembe enake, govorimo o monomorfnih eflorescencah, če pa so različne že od začetka nastanka, pa o polimorfnih eflorescencah. Poznamo tudi psevdopolimorfne eflorescence, ki so ob nastanku vse enake, vendar ne nastajajo enakomerno, zato so v različnih stadijih. Glede na odnos do kože so eflorescence lahko v ravnini kože, na ravnjo kože ali pod njo.
Srbečica kože najpogostejši simptom dermatoz
Eflorescence so prisotne v skoraj 100 % primerov dermatoz. Najpogostejši simptom dermatoz je srbečica (pruritus), ki se pojavlja v do 50 % primerov. Njena pogostost in intenzivnost sta odvisni od vrste kožne bolezni. Med dermatoze, kjer je srbečica zelo značilen simptom, spadajo: atopijski dermatitis (kronična vnetna bolezen, ki močno srbi, še posebej ponoči), koprivnica (urtikarija), kaže se z izpuščaji, ki jih spremlja močna srbečica, ekcem (srbeče vnetje kože, ki lahko vodi v sekundarne okužbe zaradi praskanja). Tudi luskavica (psoriaza), pogosto povzroča srbenje, a v nekaterih primerih le blago. Intenzivna srbečica je prisotna tudi pri škrlatinki, garjah in glivičnih okužbah. Dermatoze prepoznavamo na podlagi eflorescenc, poznavanje nastanke in razpored le-teh pa pomaga pri postavljanju diagnoze, kjer je zelo pomembna natančna anamneza, je pojasnila Tamara Levičnik, dr. med.
Urtikarija je ena od najpogostejših dermatoz, pri katerih je prisotna srbečica.
Gre za monomorfno dermatozo (vse kožne spremembe so enake), ki nastane zaradi sproščanja velikih količin histamina. Močno srbeče eflorescence hitro nastajajo (v 24 h), nato izzvenevajo in se pojavljajo na novih mestih, je pojasnila dermatologinja Tamara Levičnik, dr. med. Utrikarja je lahko akutna (najpogostejša) ali kronična. Akutna urtikarija se pojavi nenadno in običajno izzveni v nekaj dneh ali tednih (traja do 6 tednov). Pogosta je pri otrocih in odraslih ter je pogosto povezana z virusnimi okužbami, zdravili ali alergijami. Velik del populacije jo doživi vsaj enkrat v življenju. Kronična urtikarija traja več kot 6 tednov in je precej redkejša. Pri večini primerov (več kot 80–90 %) vzroka ni mogoče natančno določiti (t.i. kronična spontana urtikarija), medtem ko je pri manjšem deležu povezana z avtoimunskimi boleznimi ali fizikalnimi sprožilci.
Definicija kožnih sprememb – da boste lažje razumeli izvid
Makula (lisica) – spremenjena barva kože brez reliefne spremembe (npr. pege, vitiligo);
Papula (bunkica) – majhna, dvignjena sprememba do 1 cm (npr. mozolj brez gnoja);
Nodul (vozlič) – večja, trda izboklina, lahko sega globlje v kožo;
Vezikula (mehurček) – vsebuje tekočino, manjša od 1 cm (npr. herpes);
Bula (mehur) – večja tekočinska sprememba nad 1 cm;
Pustula – vsebuje gnoj (npr. mozolj z belim vrhom);
Erozija – površinska poškodba kože brez brazgotinjenja.
Ulkus (razjeda) – globlja rana, ki lahko pusti brazgotino;
Lihenifikacija – odebeljena koža zaradi dolgotrajnega praskanja;
Krusta (krasta) – strjena kri, serum ali gnoj na površini kože;
Cicatrix (brazgotina) – zamenjava poškodovanega tkiva z vezivnim tkivom.
Akutna urtikarija je pogosto posledica: virusnih okužb (zlasti pri otrocih), zdravil (npr. antibiotiki, nesteroidna protivnetna zdravila – NSAID), hrane (alergijske reakcije na oreščke, morsko hrano, mleko, jajca idr.), pikov insektov, fizikalnih dejavnikov (pritisk, vročina, mraz, sonce). Alergije so lahko vzrok akutne urtikarije, vendar večina primerov ni povezana z imunskim odzivom na alergene, temveč z virusnimi okužbami ali drugimi neimunološkimi sprožilci.
