Prekomerno aktivni sečni mehur – prirojena ali privzgojena težava?

Med drugim razloži, da samo krepke mišice medeničnega dna ne preprečijo PASM, saj občutek polnega mehurja in nuje, da je treba na vodo, ostajajo. Pri čemer urin ne bo uhajal ali pa bo uhajal manj. Kaj je pravzaprav prekomerno aktivni sečni mehur, krajše PASM, zakaj se pojavi in kako si lahko pomagamo, pa preberite v nadaljevanju.

Glavni simptom je urgenca – nenadna močna potreba po uriniranju z ali brez pridružene urgentne urinske inkontinence (UUI). Običajno jo spremlja tudi večja frekvenca mokrenja podnevi in ponoči – 8 ali več uriniranj v 24 urah in 2 ali več uriniranj med spanjem. Nekatere ženske sicer ponoči nimajo težav, temveč le čez dan (na stranišče hodijo vsakih 15 minut, pol ure ali uro). Težava nastopi, ko se to pojavlja več kot 8-krat dnevno in ko začne motiti kakovost življenja.

Pojavnost PASM narašča s starostjo, vendar ni vezana izključno na starost. Skoraj polovica 80-letnikov, ima vsaj manjše težave, povezane z uriniranjem. Te so lahko izražene tudi že v otroštvu, PASM je namreč lahko navzoč tudi pri otrocih. Težave z mehurjem in inkontinenco v otroštvu povečajo tveganje za težave v odrasli dobi. Upravičeno se lahko vprašamo, koliko je PASM prirojena ali pa privzgojena težava. V sodobnem načinu življenja ni prav, če otrok urinira ob neprimernem času. Nestrpni starši svoje otroke pogosto preveč sprašujejo, ali so šli na stranišče, vsakič ko se odpravijo z doma, čeprav so bili tam pred nekaj minutami.

Prekomerno zaznavanje polnosti mehurja

Mehur ima neke vrste »spomin«, sicer pa gre pri PASM za kompleksno motnjo, ki je delno nadzorovana z našim nadzornim sistemom v možganski skorji. Obenem gre še za vrsto drugih živčnih povezav, ki se odvijajo v možganskem deblu in nižje, v živčevju, ki izhaja iz hrbtenice. Do PASM lahko privede motenost katere koli od omenjenih poti. Gre za začarani krog med prekomernim zaznavanjem polnosti mehurja ali motnjami na nivoju senzornih poti, kajti na osnovi občutkov, ki jih zaznavamo, se lahko sproži refleksno krčenja mehurja.

Pogostejše uriniranje ni vselej PASM

Ob pogostem uriniranju moramo vselej pomisliti tudi na druge težave, denimo na srčno in vensko popuščanje, ki se lahko kaže čez dan v otekanju nog, v času počitka pa z izrazitejšim odvajanjem urina, na jemanje diuretikov, siceršnje slabo spanje in slabše nočno izločanje antidiuretičnega hormona, sladkorno bolezen, spremembe na mehurju in druge. PASM ni stanje, ko moramo iti na potrebo, ko je mehur poln, temveč je zanj značilno pogostejše uriniranje manjših količin urina tudi, ko mehur še ni dosegel svoje pričakovane maksimalne kapacitete. Na vodo torej hodimo prepogosto, temu pa se včasih pridružijo tudi znaki urgentne urinske inkontinence, gre za nenadzorovano uhajanje običajno večjih količin urina, ki ga spremlja občutek neodložljive potrebe po uriniranju.

Po statističnih podatkih mine vsaj 2 leti, preden ženska prvič obišče zdravnika, včasih še dlje. Pomembno je, da se s treningom mehurja začne čim prej. Na nas se pogosto obrnejo tudi pacientke, ki so prepričane, da je pomembno veliko urinirati, ker naj urina ne bi bilo dobro zadrževati v telesu. V resnici ni čisto tako. Pomembna je normalna dolžina intervala.

Okužba spodnjih sečil ima podobne simptome kot PASM

Diagnozo PASM lahko postavimo šele takrat, ko sta prisotni urgenca in frekvenca, okužba sečil ter druge morebitne patološke najdbe pri laboratorijskem pregledu urina pa so izključeni. K zdravniku se je dobro odpraviti vselej, ko nastale okoliščine pomembno vplivajo na kakovost življenja. Hkrati moram povedati tudi to, da se vsi omenjeni simptomi pogosto oglasijo tudi, ko ima nekdo zgolj nedolžno okužbo spodnjih sečil. Če posameznik pogosto urinira, ga ob tem peče ali boli in tudi po zaključku uriniranja nima občutka, da je mehur prazen, svetujemo obisk splošnega zdravnika in izključitev okužbe sečil. Uhajanje urina je v času okužbe mehurja zelo pogosto, pričakovano in je povezano z draženjem, ki ga okužba sečil povzroča.

Kdaj k zdravniku

Kadar postanejo ti simptomi tako moteči, da ne moremo več normalno živeti in opravljati svojega dela, smo med dnevnimi aktivnostmi in v službi preobremenjeni s prepogostimi odhodi na stranišče ali si ne upamo več na avtobus, ne hodimo na izlete in se vse bolj izoliramo, je vsekakor dobro ukrepati. Tudi če pogosto uriniranje zaporedno moti nočni počitek, se je smiselno posvetovati z zdravnikom.

Preventiva – trenirajmo mehur, krepimo mišice medeničnega dna

Prva izbira pri teh motnjah je zagotovo preventivno delovanje. Že nekaj kapljic urina na perilu je dober razlog, da si ženska na spletu ali pri zdravstvenem osebju poišče nasvet o izvajanju vaj za krepitev mišic medeničnega dna, ter v primeru pogostih odhodov na stranišče še za trening mehurja (na primer na strani www.mojmehur.si), potrebne so spremembe navad in življenjskega sloga. Ne morem dovolj poudariti pomembnosti glede izvajanja vaj za krepitev mišic medeničnega dna. Te vaje bi bilo potrebno preventivno krepiti celo življenje, od najmlajših let do starosti. Mišice medeničnega dna so pomembne pri zadrževanju urina in tudi blata, ko se nam mudi na stranišče in morajo biti zato dovolj krepke.

Tudi pri PASM je lahko pravilni življenjski slog odločilnega pomena

Ko govorimo o spremembah življenjskega sloga in navad ter vajah za krepitev mišic medeničnega dna ali treningu mehurja, govorimo o fizikalnem zdravljenju in vedenjski terapiji. Pomembno je, da se osebe s PASM izogibajo prekomernemu uživanju tekočin (dovolj je, če dnevno popijejo 1–1,5 l tekočine), uživanju kofeinskih pijač, kajenju, da skrbijo za primerno telesno težo in dobro uravnoteženo prebavo, saj vemo, da tudi kronično zaprtje vpliva na slabšanje simptomov PASM.

»Ne morem dovolj poudariti pomembnosti glede izvajanja vaj za krepitev mišic medeničnega dna. Te vaje bi bilo potrebno preventivno krepiti celo življenje, od najmlajših let do starosti.«

Simptome lahko omilimo skoraj v celoti

Pri treningu mehurja želimo postopno, za 15 minut tedensko podaljšati prekratek interval med dvema uriniranjema na sprejemljivo raven, tj. na okoli 2–3 ure, pri čemer z dnevnikom uriniranja z zapisovanjem spremljamo dolžino intervala in količino izločenega urina ob uriniranju. Svetujemo, da v času, ko premagujemo nujo in skušamo odložiti uriniranje, prekrižamo noge ali kar s prsti pritisnemo na presredek oziroma na izhod iz sečnice. Pomaga tudi, da hodimo po prstih, saj tako zmotimo refleksni lok, ki sproži v mehurju krč. V tistem času si lahko zadamo tudi kakšno zahtevnejšo miselno nalogo oziroma kakor koli, s čimer nam uspe preusmeriti tok misli. Opisana metoda, s katero dosežemo normalne dolžine intervalov med dvema uriniranjema in zmanjšanje epizod UUI je učinkovita pri 50–60 % žensk. Pri kombinaciji treninga mehurja in zdravil pa dosegamo uspešnost zdravljenja 80–90 %. Namen zdravljenja ni ozdravitev, ampak lajšanje simptomov do te mere, da lahko osebe ponovno normalno živijo.

Če pijete več, to ne bo povzročilo PASM

In kako ukrepati v primeru PASM pri bolniku z ledvičnim obolenjem, na primer z ledvičnimi kamni, obolenjih, ko mora bolnik piti veliko več tekočine kot običajno? Dr. Blaganje razloži, da je treba upoštevati, da je povsem naravno, da veliko uriniramo, če veliko pijemo. Pogosto obiskovanje stranišča ob veliko zaužite tekočine hodita z roko v roki; ni pa normalno, karikirano, če hodimo na stranišče vsakih 15 minut ali pol ure in pri tem izločimo le ½–1 dcl urina.Skratka,količina zaužite pijače ne povzroča PASM.

Ozaveščanju ljudi o izvajanju vaj za krepitev mišic medeničnega dna bi po mnenju dr. Mije Blaganje morali posvetiti več pozornosti. Kot je povedala, se deklice v nekaterih azijskih kulturah te veščine učijo že od malega. O tem bi bilo smiselno razmišljati tudi v obliki preventivnih programov, saj velik delež žensk pri nas ne zna aktivirati tega dela svojega telesa. Navkljub PASM bi tako lahko dalj časa zadržali nujo po uriniranju, se hkrati izognili drugim vrstam inkontinence ter motenj medeničnega dna.

PASM lajšamo tudi z zdravili

Z zdravili navadno počakamo, dokler ni stanje takšno, da pomembno moti kakovost življenja. Za zdravljenje uporabljamo bodisi eno izmed zdravil iz skupine antimuskarinikov bodisi mirabegron, ki delujejo na različne živčne receptorje v mehurju. Če zdravilo iz skupine antimuskarinikov lahko povzroča nevšečnosti, kot so suha usta, težave z zaprtjem ipd., so neželeni učinki mirabegrona, primerljivi s placebom. Pacientke ga običajno bolje prenašajo. V Sloveniji zdravniki predpisujemo eno ali drugo vrsto zdravila kot zdravilo prvega izbora, pri čemer lahko predpišemo tudi obe vrsti zdravila hkrati in tako zmanjšamo potrebo po invazivnem zdravljenju.

PASM zdravita splošni zdravnik in ginekolog

Dostopnost do ginekologa je pri nas slabša, kot je dostop do splošnega zdravnika. Starejše ženske pogosto nimajo več izbranega ginekologa, zato svoje težave lažje zaupajo svojemu splošnemu zdravniku. Ti lahko preverijo in izključijo okužbo sečil, svetujejo ukrepe za spremembo navad in življenjskega sloga ali pa bolnico napotijo na specializirano fizioterapevtsko obravnavo. Prav tako lahko to lahko naredi tudi izbrani ginekolog na primarni ravni, ki lahko uvede tudi zdravljenje z zdravili.

Je PASM stigmatiziran?

Menim, da ne moremo več govoriti o stigmi, saj je bilo o tematiki do danes že mnogo napisanega in se tudi naše pacientke o problematiki sproščeno pogovarjajo. Zagotovo pa gre za nevšečnost, ki včasih pomembno poslabša kakovost življenja. Večine ljudi blažje oblike PASM ne motijo pretirano. V teh primerih stanja tudi ni potrebno zdraviti. Inkontinenca ni bolezen, če nekoga ne moti, je ni potrebno zdraviti, kar piše tudi v smernicah mednarodnih združenj, ki se s tem področjem ukvarjajo.

Pogost poseg za zdravljenje PASM – injekcije botulinusnega toksina A, prihaja nevromodulacija

Kadar odpovejo zdravila in konservativni ukrepi, lahko za modulacijo delovanja mehurja uporabimo vsakodnevno redno elektrostimulacijo tibialnega živca na notranji strani gležnja. Kot invazivno zdravljenje pa si pri nas predstavljamo injiciranje botulinusnega toksina A v steno mehurja. Zdravljenje je izjemno učinkovito. Poseg opravimo v operacijski dvorani ali ambulantno, v lokalni anesteziji ali brez nje, učinek pa nastopi 4–7 dni po posegu in traja različno dolgo, običajno 6–9 mesecev. Trajanje učinka je odvisno od telesnih lastnosti posameznika, saj zdravilo uniči živčne končiče, njegov učinek pa popusti, ko se ti obnovijo.

Drugega enakovrednega invazivnega posega – sakralne nevromodulacije, ki če poenostavimo, na mehur deluje podobno kot srčni spodbujevalnik na srce, pri nas trenutno za to še ni na voljo. Kadar nič ne deluje in so težave nevzdržne, preostane še možnost velikih uroloških operacij, kot so povečanje velikosti mehurja ali njegova odstranitev in diverzija urina, ko sečevoda speljemo proti trebušni steni, da se urin nabira v vrečko, nalepljeno na trebuh.