Avtor: Helena Peternel Pečauer
Pred pol stoletja je južnoafriški kardiološki kirurg dr. Christiaan N. Barnard prvi na svetu uspešno presadil srce klinično mrtvega darovalca v prsni koš bolnika z odpovedjo tega organa. O dogodku so poročali vsi pomembni svetovni mediji. Razvoj je šel bliskovito pot – danes vsako leto bolnikom s srčno odpovedjo po vsem svetu presadijo kar 3.500 src umrlih darovalcev, poseg v posameznih primerih pa opravijo v samo 45 minutah.
Pri nas smo srce prvič presadili leta 1990, pred tremi leti pa smo dosegli svetovni rekord po številu uspešno opravljenih transplantacij na milijon prebivalcev.
Južnoafričan Louis Washansky, takrat 54-letni trgovec, hud diabetik, je leta 1967 v zelo kratkem času preživel tri srčne napade. Na operacijo so ga pripravili že novembra, a so izvidi v zadnjem hipu pokazali, da s srcem darovalca nekaj ni v redu. Skoraj je že izgubil upanje, a se je čez dober mesec zgodila nesreča, kar je spremenilo njegovo usodo. Pijani voznik je na eni izmed ulic Cape Towna povozil mamo in hčer. Mati 25-letne Denise Darvall je umrla na kraju nesreče, njeno hčer pa so prepeljali prav v bolnišnico, v kateri je na primerno srce čakal Washkansky, a se je kmalu izkazalo, da je klinično mrtva. Osebje je takoj stopilo v stik z očetom pokojne mladenke in ta je privolil v darovanje njenega srca.
Dr. Barnard je vodil 30-člansko ekipo kirurgov, anesteziologov, medicinskih sester in drugega osebja, za glavnega asistenta pa je bil predviden kar njegov brat, dr. Marius Barnard. Ob Washkanskyju v operacijski sobi so počakali nekaj minut, da so lahko darovalko uradno razglasili za mrtvo, nato pa so njeno srce hitro prinesli Barnardu.
Dr. Christiaan N. Barnard je prvo uspešno presaditev srca. |
Kirurško gledano, uspešna transplantacija
Prva presaditev srca na svetu je trajala šest ur. Poseg so opravili ob podpori aparata za zunajtelesni krvni obtok, ki so ga že deset let pred tem uspešno uporabljali pri operacijah na odprtem srcu. Barnard je svojega predstojnika o podvigu obvestil šele popoldne, ko je se je pacient že prebudil iz anestezije. Po dobrem dnevu in pol je Washansky svojemu kirurgu dejal, da se počuti dobro. Četrti dan je bil že dovolj pri močeh, da je ob bolniški postelji sprejemal novinarje in odgovarjal na številna vprašanja. Žal je po 18 dneh zaradi pljučnice umrl, a kirurško gledano, je bila transplantacija uspešna, saj »srce ni bilo stimulirano z nobeno električno napravo,« so poudarjali medicinski strokovnjaki. Poznejši usoden zaplet pri bolniku s presajenim srcem je bil posledica zmanjšane odpornosti imunskega sistema zaradi zdravil, ki so mu jih dajali proti zavrnitvi organa. V knjigi One Life je dr. Barnard zapisal, da so »peti dan po operaciji bolniku dali veliko imunosupresivov, da bi ga obvarovali pred morebitno zavrnitvijo novega srca, posledično pa je zaradi zmanjšane odpornosti zbolel za usodno pljučnico«. Kot je pokazala strokovna preiskava, so bili znaki, ki jih je Washanskyjevo telo oddajalo v času, ko so se odločili za omenjeno zdravilo, dejansko del vzpostavitve novega sistema telesa za sprejetje srca in ne nujno znak, da je telo nov organ zavračalo.
Seveda so v tistih dneh tudi dr. Christiaana N. Barnarda in ožje člane njegove ekipe množično oblegali predstavniki medijev. Osupljiva novica je bliskovito obkrožila svet. Prelomni poseg, ki se je za vedno zapisal v zgodovino medicine, je pritegnil vse pomembne svetovne medije, Barnard je postal pravi zdravniški zvezdnik. Na krilih uspeha je že nekaj mesecev za tem, v začetku leta 1968, uspešno izvedel še eno presaditev srca in bolniku podaljšal življenje kar za 19 mesecev, za tem pa rutinsko opravil še vrsto uspešnih ponovitev, pogosto pa je operiral tudi otroke s prirojeno srčno napako. V zrelejšem obdobju, ko zaradi artritisa ni mogel več operirati, je bolj poglobljeno raziskoval staranje in možnosti upočasnitve biološke ure.
Zanimivo je, da je le štiri dni pred spektakularnim dogodkom prve presaditve srca pri človeku argentinski kardiolog René Favaloro v Clevelandu skoraj neopazno, a zelo uspešno opravil prvi srčni obvod, s tem posegom pa še danes rešujejo življenje milijonom srčnih bolnikov po vsem svetu. Sicer pa Louis Washkansky ni bil čisto prvi človek, ki so mu presadili srce. Tri leta prej, januarja 1964, je ugledni kirurg James D. Hardy, ki je že leta 1963 uspešno opravil prvo presaditev pljuč na svetu, v Alabami umirajočemu 68-letnemu Boydu Rushu v prsni koš vsadil srce šimpanza. Po presaditvi je srce ‘zagnal’ s pomočjo defibrilatorja, a je po dobri uri prenehalo biti, pacient pa je umrl. Samo tri dni po prvi uspešni presaditvi srca v Južni Afriki je ameriški kardiokirurg Adrian Kantrowitz opravil presaditev srca pri 19-letniku, a je tudi ta približno šest ur po operaciji umrl, zato je obveljala za neuspešno.
Revolucija v medicinski znanosti
Prav Barnardov podvig je pomenil revolucijo v medicinski znanosti. Pospešil je razvoj te dejavnosti v medicinskih središčih, predvsem v ZDA in Evropi, kjer so bili na presaditev srca prav tako tehnično pripravljeni, vendar so njihove namere v tistem obdobju omejevala strožja etična merila, pomisleki in nasprotujoča si strokovna mnenja. Kljub temu so že leta 1968 v ZDA in drugod po svetu presadili srce več kot stotim bolnikom, a le tretjina operirancev je živela dlje kot tri mesece. Mogoče prav zaradi poznejšega daljšega preživetvenega obdobja pacientov za očeta presaditve srca uradno velja prof. dr. Norman E. Shumway, ameriški kirurg, ki je 6. januarja 1968, kmalu po Barnardovem prvencu, prvi uspešno presadil srce v ZDA. Gotovo je k temu uglednemu nazivu prispevalo tudi dejstvo, da je prav Shumway uradno zakoličil etična merila, kdo sme biti prejemnik in kdo darovalec organov za transplantacijo. Šele po njegovih razpravah, ki so odmevale v javnosti, so tudi drugi začeli razmišljati o potencialu, ki ga predstavljajo klinično mrtve osebe po odpovedi možganov. Iz tistega obdobja je zelo znana izjava dr. Barnarda: »Neprimerno bolje je presaditi srce in nekoga ohraniti pri življenju kot pa ga zakopati in prepustiti trohnenju.«
V naslednjih letih se je glavno dogajanje, povezano s transplantacijami srca, preselilo na ameriško celino, na kateri so se na najuglednejših medicinskih fakultetah šolali in usposabljali kardiokirurgi z vsega sveta. Tudi prvo presaditev srca pri štiriletnem otroku so leta 1984 prvi izvedli Američani, ki še danes opravijo levji delež transplantacij, zaradi pomanjkanja organov pa so že zgodaj razvijali tudi podporne srčne črpalke, bolj znane pod pojmom umetno srce. Te naprave, ki so danes čedalje bolj izpopolnjene, v nekaterih primerih vgradijo bolnikom kot premostitev do presaditve srca, včasih pa je zanje to celo trajna rešitev.
Prihodnjič preberite o uspehih slovenske kardiokirurgije.
Foto: Bigstock
