PASM: ko tišči na vodo, in to brez odlašanja

Prekomerno aktiven sečni mehur (PASM) je kronična bolezen, za katero sta značilna močno tiščanje na vodo z inkontinenco ali brez nje ter povečana pogostnost mokrenja. Z omenjenimi težavami se srečujejo tako ženske kot moški v vseh starostnih obdobjih in celo otroci niso imuni na to neprijetno zdravstveno motnjo.

Poslušajte članek

Prekomerno aktiven sečni mehur je motnja, s katero se srečujejo tako ženske kot moški, celo otroci niso imuni na to neprijetno zdravstveno težavo. Foto: Bigstock

Po zadnjih ocenah naj bi kar vsakega petega Slovenca, starejšega od 35 let, pestile težave zaradi izgube nadzora nad sečnim mehurjem. Po svetu pa je prizadetih kar 400 milijonov ljudi.

Zdrav človek med uriniranjem izloči do dva litra urina dnevno. V povprečju urinira šest- do osemkrat dnevno po 300 do 500 ml. Ponoči ne hodi na stranišče oziroma maksimalno enkrat. Treba je poudariti, da nehotenega uhajanja urina pri zdravem mehurju ni. S starostjo pa se kapaciteta mehurja manjša, tako da lahko zadrži manj urina kot prej.

Za več podrobnosti o tem, kaj pravzaprav pomeni prekomerno aktiven sečni mehur (PASM), zakaj se pojavi, kako se s tem spopada nežnejši spol, kako se težavo zdravi, kaj pomeni prevzgoja mehurja in kdaj je čas za obisk zdravnika smo prosili asist. Tino Kunič, dr. med., specialistko ginekologije in porodništva z UKC Ljubljana.

Značilni simptomi

Glavni simptomi, ki nas opozarjajo, da imamo težave s PASM, so: frekvenca – pogosto uriniranje (več kot osemkrat na dan), urgenca – nenadna močna potreba po uriniranju, urgentna urinska inkontinenca (UUI) – nekontrolirano uhajanje urina in nokturija – nočno vstajanje zaradi siljenja na vodo dvakrat ali večkrat na noč.

Urgentna urinska inkontinenca je pogosto pridružena PASM, vendar ni nujna za postavitev omenjene diagnoze. Treba je poudariti, da sta PASM in UUI pogosta pri starostnicah, a ju ne smemo obravnavati kot del procesa staranja.

Vzroki za nastanek bolezni

Vzrok za PASM je pretirano krčenje mišice sečnega mehurja (t. i. detruzor), ki povzroči občutek nenadnega in včasih neobvladljivega tiščanja na vodo, tudi kadar mehur ni poln. Najpogosteje gre za idiopatsko (neznan vzrok) spontano krčenje detruzorja. Nastanek PASM in UUI je lahko povezan z okvaro oziroma obolenjem centralnega živčnega sistema, kot so multipla skleroza, stanje po možganski kapi in Parkinsonova bolezen. Sladkorna bolezen, vnetje ali kamni sečil, pritisk povečane maternice ali večje ciste jajčnika na mehur tudi lahko vplivajo na razvoj ali poslabšanje simptomov PASM/UUI.

S težavami se pogosteje soočajo ženske s prekomerno telesno težo in prav tako so lahko temu zaradi vpliva hormonskih sprememb PASM/UUI izpostavljene ženske v menopavzi. Pogosto sta pridružena tudi pri zdrsu rodil in mešani urinski inkontinenci (uhajanje urina med kašljanjem, kihanjem, dvigovanjem bremen) ter se občasno pojavita kot posledica nekaterih ginekoloških operacij.

Pretirano kajenje, določena zdravila ter uživanje pijač z diuretičnim učinkom: kava, pravi čaj, kola ali alkohol pogosto vplivajo na poslabšanje simptomov PASM. Do razvoja simptomov PASM/UUI pa pogosto vodi načrtno uriniranje zaradi strahu pred uhajanjem urina ob minimalno polnem mehurju.

Vpliv na kvaliteto življenja

PASM/UUI nemalokrat povzroči veliko obremenitev in vpliv na kvaliteto življenja bolnice. Nenehno razmišljanje o tem, kje in kdaj bo čutila nenadno potrebo po uriniranju, omeji njene vsakdanje aktivnosti in lahko vodi v socialno izolacijo. Težave pogosto spremlja tudi izguba samozavesti ter pojav depresije. Anksioznost, ki je pridružena dejstvu, da bolnica ves čas razmišlja o tem, kdaj jo bo ponovno tiščalo na vodo in kje bo našla stranišče, simptome pogosto še poslabša. Nočno prebujanje z namenom uriniranja pripelje do motnje spanja. Prav tako ima lahko PASM/UUI zaradi občutka sramu pri bolnici vpliv na spolnost. O težavah, ki so povezane z uhajanjem urina, pogosto ne spregovorijo, se jih sramujejo ter prikrivajo pred okolico, pred svojci in celo pred zdravstvenim osebjem.

»Prevzgoja mehurja« in zdravljenje

Vsekakor je najuspešnejša terapija preprečevanje nastanka simptomov PASM/UUI, k temu pa v veliki meri pripomore zdrav življenjski slog. To vključuje znižanje prekomerne telesne teže oziroma vzdrževanje te, vsakodnevna ali redna fizična aktivnost, omejevanje uživanja pijač z diuretičnim učinkom, prenehanje kajenja, skrb za redno odvajanje blata, ustrezna obravnava in zdravljenje bolezni, ki pripomorejo pri pojavnosti PASM/UUI (npr. sladkorna bolezen).

Dr. Kunič poudari, da bolnicam svetujejo omejevanje dnevnega vnosa tekočin na približno 1–1,5 l. Pri tem je potrebno upoštevati, da je tekočina prisotna tudi v hrani (npr. v sadju in zelenjavi). Zaužito količino tekočine je treba prilagoditi športni aktivnosti in vremenskim razmeram. V kolikor ima bolnica težave z uriniranjem ponoči, je priporočljivo zmanjšanje zaužite tekočine štiri ure pred spanjem.

Trening sečnega mehurja je metoda prvega izbora zdravljenja PASM/UUI. Namen treninga mehurja je, da bolnica ponovno osvoji kontrolo nad prekomerno aktivnim sečnim mehurjem, tako da preprečuje krčenje mišice sečnega mehurja. Trening poteka tako, da v primeru nuje ne prične z uriniranjem, ampak poskusi čim dlje zdržati. Pri tem si pomaga tudi z raznimi manevri za zmanjšanje občutka potrebe po mokrenju, kot so prekrižanje nog, pritisk na presredek in preusmeritev misli. Cilj je, da bolnica postopoma poveča kapaciteto mehurja in s tem podaljša časovni interval med posameznimi mokrenji na 2–3 ure, kar se ocenjuje kot normalno. Ključno je, da se bolnica zaveda, kako pomemben je vsakodneven trening, učinki pa se lahko pokažejo že po treh mesecih.

Pomen treninga mišic medeničnega dna (»Keglove vaje«) na izboljšanje simptomov PASM/UUI ni popolnoma jasen. Rezultati raziskav so pokazali, da izboljšana moč mišic medeničnega dna lahko preprečuje krčenje sečnega mehurja pri bolnicah s PASM, zato se svetuje redno izvajanje Keglovih vaj. Svetovani so trije nizi po 8–10 maksimalnih kontrakcij mišic medeničnega dna s trajanjem 6–8 sekund po 3–4 krat na teden. Učinkovitost se običajno pokaže po dveh mesecih rednega izvajanja. V primeru, da se vaje ne izvajajo ustrezno, bolnico napotimo k fizioterapevtu, ki se ukvarja z disfunkcijami medeničnega dna.

Namen elektro stimulacije pri PASM/UUI je preprečevanje krčenja mišice sečnega mehurja. Poznamo zunajtelesno in vaginalno elektro stimulacijo. Nekateri primeri potrjujejo, da je električna stimulacija boljša opcija za bolnice s PASM/UUI, ki so neodzivne na zdravljenje z zdravili. Pri magnetni stimulaciji pa obstajajo nasprotujoči si rezultati. Za zdaj velja, da ni zaslediti trdnih dokazov o morebitnih koristih magnetne stimulacije za zdravljenje.

V primeru, da so simptomi PASM/UUI že prisotni, dr. Kunič svetuje čimprejšnji obisk izbranega ginekologa, saj je njegova vloga pri ugotavljanju diagnoze zelo pomembna. Glede na to, da se bolnice pogosto sramujejo opisanih težav, je pomembno, da pri rednih pregledih ženske aktivno sprašujemo, ali imajo težave z mehurjem oz. uhajanjem vode. Pravočasna obravnava v začetni fazi težav pripomore k večji verjetnosti za uspešno zdravljenje. Izbrani ginekolog bo glede na stanje presodil in bolnico napotil na pregled k specialistu uroginekologije.

Proces zdravljenja je stopenjski in obsega različne ukrepe. V prvi vrsti predpišemo tablete, ki vplivajo na povečanje kapacitete sečnega mehurja oziroma umirijo delovanje detruzorja. V poštev pa pride tudi nizko dozna lokalna hormonska terapija. Pomembno je, da bolnici pojasnimo, da bo jemanje zdravil dosmrtno in ne vezano na zgolj določeno obdobje, saj je PASM/UUI, kot že rečeno, kronično obolenje. V kolikor je bolnica na opisano terapijo neodzivna, je na voljo še terapija z botulinum toksinom A (t. i. botoks), ki ga apliciramo v steno mehurja. Gre za invaziven poseg, ki potrebuje ponovitve. Botulinum toksin se namreč razgradi, tako da je povprečna učinkovitost terapije 3–6 mesecev.