Čezmerno dejaven mehur zagreni življenje vsaki peti Slovenki po 35. letu in vsaki drugi po menopavzi, menijo strokovnjaki, in to tako, da marsikatera opusti celo športno dejavnost ali se začne izogibati druženju. Stroka poudarja, da so danes za težavo na voljo učinkovita zdravila, zato je škoda, da k zdravniku s svojimi težavami pride le četrtina trpečih žensk.
Ginekologinja prim. Lucija Vrabič Dežman iz Zdravstvenega doma Kranj je poudarila, da večina neprijetne težave z uhajanjem seča raje, kot da bi se spoprijela s težavo, to prikriva pred okolico in celo pred zdravnikom.
Najprej si skušajo pomagati tako, da način življenja prilagodijo pogosti potrebi po odvajanju vode. »Izogibajo se pitju. Preventivno gredo še enkrat na stranišče, preden gredo v mesto. Nato se v lekarni založijo z vložki in šele pozneje, ko je težava res huda, poiščejo pomoč.« Kot je pokazala avstralska epidemiološka raziskava, kar 30 odstotkov žensk do 45. leta zaradi uhajanja vode celo prekine športne dejavnosti, kot je tek.
Težave se stopnjujejo
»Ena izmed prvih težav, ki jih ženska opazi, je, da prepogosto hodi na vodo; ponoči se zaradi tega več kot enkrat ali dvakrat zbudi, pri slačenju pa opazi, da je perilo že mokro,« prve simptome čezmerno dejavnega mehurja opisuje znan. svet. prof. dr. Adolf Lukanovič, dr. med., strokovni direktor Ginekološke klinike UKC Ljubljana. Svetuje jim, da v takem primeru najprej premislijo o svojih navadah, kdaj pijejo in koliko, o prehranskem režimu (da ne jedo prepozno in pretežko hrano) ali da ne pijejo preveč kave in drugih kofeinskih napitkov. Če vzroka težav ne morejo odpraviti same, pa je prav, da obiščejo zdravnika. Običajno tudi zaradi sramu pridejo šele, ko se težave že stopnjujejo. »Le malo jih pravočasno poišče pomoč,« ugotavlja strokovnjak.
Zdravnik lahko pomaga
Med pomembnimi in prvimi ukrepi, s katerimi pomaga zdravnik (potem ko seveda izključi možnost vnetja mehurja in nekatere druge bolezenske težave), je omejitev vnosa tekočine. Še vedno pa morajo popiti okoli 25 mililitrov na kilogram telesne teže, kar pomeni okoli liter in pol do dva litra dnevno.
Prof. dr. Igor But poudarja, da se pri čezmerno težkih težave s čezmerno dejavnim mehurjem lahko prepolovijo že s sedemodstotnim zmanjšanjem telesne teže.
Prof. dr. Igor But, dr. med., hkrati poudarja, da se pri čezmerno težkih težave s čezmerno dejavnim mehurjem lahko prepolovijo že s sedemodstotnim zmanjšanjem telesne teže.
Krče mišic in mehurja povzroča nikotin, zato med temeljnimi ukrepi poudarja tudi prekinitev kajenja. Odsvetuje še pitje alkohola, gaziranih pijač in uživanje citrusov. Del vedenjske terapije je prilagajanje časovnih intervalov, v katerih ženska hodi na vodo, tako da se najprej poskuša držati 90-minutnih razmikov, ki pa jih potem počasi podaljšuje.
Zdravila predpiše ginekolog ali urolog
Če ti prvi ukrepi ne pomagajo, se lahko začne zdravljenje z zdravili, ki umirjajo mehur. Danes jih je na voljo že več vrst, prvič pa jih predpiše ginekolog ali urolog. Zdravila zmanjšajo krčenje mišic mehurja ali povečajo njegovo sprostitev. Zdravljenje je uspešno pri okoli dveh tretjinah žensk, ugotavlja But.
Ženska se lahko že po treh mesecih zdravljenja počuti kot prerojena, ne potrebuje več vložkov, omogočijo ji svobodno gibanje, opisuje prof. dr. Adolf Lukanovič.
Ženska se lahko že po treh mesecih zdravljenja počuti kot prerojena, ne potrebuje več vložkov, omogočijo ji svobodno gibanje, opisuje Lukanovič.
A včasih je treba zdravljenje po treh mesecih tudi zamenjati oziroma prilagoditi. Lucija Vrabič Dežman je ob tem opozorila, da samo od 10 do 20 odstotkov žensk ostane na zdravljenju tudi po letu dni. Pri nekaterih so pričakovanja previsoka, nekatere pa zdravljenje opustijo prav zato, ker se jim stanje izboljša.
Če zdravila niso uspešna, je na voljo še nekaj možnosti zdravljenja, na primer magnetna ali električna stimulacija. Ob čezmerno dejavnem mehurju pa so še posebno pri starejših lahko prisotne še druge zdravstvene težave, ki vplivajo na uhajanje vode in zahtevajo dodatno zdravljenje.
V Sloveniji je zdravljenje na področju uroginekologije dobro razvito, so še ugotovili strokovnjaki, želeli pa bi si, da bi se v prihodnosti v skrb za bolnike s tovrstnimi težavami vključil še tako imenovani kontinenčni terapevt, zdravstveni delavec s posebnimi znanji s tega zelo kompleksnega področja. Družinskim zdravnikom ter ginekologom in urologom namreč pogosto zmanjka časa, da bi se s pacienti dovolj poglobljeno ukvarjali. Pogosto vprašanje o morebitnih težavah z uhajanjem urina sploh ne pride na vrsto. (uredništvo rmz)
O vzrokih za nastanek prekomerno aktivnega sečnega mehurja
Glavnih dejavnikov, ki lahko povzročijo nastanek prekomerno aktivnega sečnega mehurja, je več. Po besedah mag. Marka Lovšina, dr. med., specialista urologa iz KO za urologijo, UKC Ljubljana je lahko vzrok v prekomernem izločanju seča, zaradi prevelikega vnosa tekočine ali nepravilnega delovanja ledvic pa tudi zaradi jemanja zdravil za odvajanje vode. Včasih je to stanje posledica bolezni v mehurju, kot je tumor mehurja, kamni ali povečana prostata. Tudi prekomerno uživanje kofeina in nikotina lahko povzroči prekomerno aktivnost sečnega mehurja. Včasih se taki simptomi pojavijo ob akutnem vnetju sečil (vnetje mehurja, prostate), ki pa so prehodnega značaja in izzvenijo z ozdravitvijo osnovne bolezni. Prekomerno aktiven sečni mehur lahko povzročijo tudi nevrološke bolezni, kot so Parkinsonova bolezen, možganska kap ali multipla skleroza.
Prekomerno aktiven sečni mehur tudi pri moških
Tudi pri moških je pogosta urološka težava pretirano aktivni sečni mehur. Urolog Lovšin pove, da so včasih zelo malo razmišljali o pretirano aktivnem sečnem mehurju pri moških. Njihove težave so večinoma pripisovali povečani prostati. Pozneje se je izkazalo, da obstaja veliko moških, ki imajo prekomerno aktiven sečni mehur, ne da bi imeli povečano prostato. Zato so zelo pomembne urodinamske preiskave, ki pokažejo stanje mehurja, in pravilno zdravljenje. Prekomerno aktiven sečni mehur zdravimo z zdravili; ta so učinkovita pri večini bolnikov.
Moškim poleg mehurja velike težave povzroča prostata …
S starostjo se prostata povečuje, ni pa nujno, da povečana prostata povzroča težave. So moški, ki imajo mejno povečano prostato in hude težave, pa tudi taki z ekstremno veliko prostato, ki pa nimajo nobenih težav, pojasni mag. Lovšin in nadaljuje: »Ne vemo vnaprej, ali se bo prostata povečala ali ne. Vemo pa, da če se bo to zgodilo, se bo zgodilo v poznejšem življenjskem obdobju. Moški poiščejo pomoč, ko pride do težav. Pomembno je, da bi bili moški ozaveščeni in po petdesetem letu starosti začeli hoditi na preventivne preglede, a ne samo za to, da ugotovimo, ali imajo povečano prostato in preprečimo težave, povezane z njo, ampak predvsem za to, da odkrijemo nevarne bolezni, na primer raka prostate, ki jih življenjsko ogroža in ki je v začetni fazi pri večini bolnikov ozdravljiv. Zato je ta preventiva tako zelo pomembna.«
