Motnje avtističnega spektra so resna nevrološko socialna motnja, ki se pojavi že v otroštvu in se kaže kot spremenjeno vedenje na področju socialnih interakcij in komuniciranja. Oblik je več, med drugim klasični avtizem (Kannerjev), Aspergerjev sindrom, nespecifična avtistična motnja, otroška dezintegrativna motnja…
Vzrok natančno ni znan, najnovejše študije pa potrjujejo, da nastane kot kombinacija genetskih dejavnikov in zunanjih vzrokov, predvsem okoljskih (vnos nekaterih substanc v telo) , ki spremenijo presnovo in imunski sistem.
Babice, učitelji, starejši sorojenci skrajšajo čas do postavitve diagnoze
Študija, ki so jo skupaj izvedli raziskovalci Carnegie Mellon University, Columbia Business School in Seaver Autism Centre for Research and Treatment, je razkrila, kdo iz okolice (starši, prijatelji…) najprej opazi, da je z otrokom nekaj narobe. Ugotovitve so objavili v strokovni reviji Autism.
Izkazalo se je, da so babice po materini strani in učitelji tisti, ki so na spremembe obnašanja najprej in najbolj pozorni. »Vpletenost« babic po materini strani je čas do uradne postavitve diagnoze skrajšala za 5,18 mesecev, vpletenost dedkov pa za 3,78 mesecev. Pomembno vlogo igrajo tudi so sorojenci. V družinah, kjer ima otrok z motnjo avtističnega spektra imel starejše brate ali sestre, mu je diagnoza postavljena 9,5 do 10 mesecev prej.
V študijo so zajeli 477 staršev otrok z motnjo avtističnega spektra in 196 drugih oseb (starih staršev, družinsih prijateljev…), ki so jih svetovali starši. 25 odstotkov staršev je tudi priznalo, da so jih na to, da je z otrokom nekaj narobe, opozorili drugi prej, preden so samo opazili motnjo.
»Mnogi starši se izogibajo iskanja pomoči, čeprav slutijo, da je z otrokom nekaj narobe,« pojasnjuje eden od avtorje študije Dr. Nachum Sicherman. »Pogosto ignorirajo znake in prezrejo problem, zato je vloga družinskih članov in prijateljev lahko bistvenega pomena za hitrejšo postavitev diagnoze.”
Merila za diagnosticiranje
Merila za diagnosticiranje motnje avtističnega spektra so, da ima otrok vsaj šest znakov od naslednjih: odsotnost vživljanja v drugo osebo, usmerjenost vase, pomanjkanje ali odsotnost spontanega iskanja tolažbe, ne želi deliti veselja in zanimanja z drugimi, ne razvija odnosov s sovrstniki, kot bi jih pri določeni starosti pričakovali: se ne vključuje v skupne igre, raje je sam, ne sklepa prijateljstev, v socialni interakciji ne uporablja različnih neverbalnih sredstev – ni očesnega kontakta, mimike, kretenj; ni komunikativnega bebljanja, mimike, gest in govora,izogibanje očesnemu stiku, zmanjšana sposobnost domišljije, motnje govora: ponavljanje besed, fraz, vprašanj, nesposobnost začeti ali nadaljevati pogovor o določeni temi, ponavljajoče se aktivnosti, stereotipno gibanje (hoja po prstih, nihanje glave ali telesa, mežikanje…), vznemirjenje ob spremembah, vztrajanje pri določnih obredih, posebni interesi za nekatere predmete ali njihove dele.
Pogostnost strmo narašča
Čeprav se motnje avtističnega spektra lahko odkrije že zelo zgodaj, največji del otrok dobi diagnozo med 4 in 5 letim starosti. Motnje avtističnega spektra so pogosto povezane s presnovnimi motnjami (na primer fenilketunerijo) in jih odpravi specifični način prehrane. Pogosto se omenja tudi druge vplive iz okolja: aditive v hrani, pesticide, cepljenje, vendar povezava uradno ni potrjena.
Dejstvo pa je, da pogostnost motenj avtističnega spektra v zadnjih letih strmo narašča: v generaciji, rojeni po letu 2000, jo ima en otrok od 70. Trendi napovedujejo, da bo pri otrocih, rojenih po letu 2015, motnjo avtističnega spektra imel že vsak deseti deček in vsaka petdeseta deklica.
Viri: Autism, Journal of Autism and Developmental Disorders, Seaver Autism Centre for Research and Treatment
