prednosti so v manjši bolečini, boljšem estetskem učinku in manjši stopnji ponovitve bolezni. Foto: Bigstock
Kile trebušne stene so pogosta težava, ki lahko prizadene ljudi različnih starosti in spolov. Gre za to, da vsebina trebušne votline (črevesje, maščobno tkivo ali druge strukture), začne izstopati skozi oslabljene točke v trebušni steni. Te oslabljene točke se lahko razvijejo zaradi številnih dejavnikov, vključno s staranjem, prekomerno telesno težo, dolgotrajnim kašljem, nosečnostjo, poškodbami, genetskimi predispozicijami ali predhodnimi operacijami.
Piše: prof. dr. Bojan Krebs, dr.med, specialist splošne kirurgije, KO za abdominalno kirurgijo UKC Maribor
Različne vrste trebušnih kil
Kile trebušne stene se lahko razvrstijo glede na mesto, kjer se pojavijo, in glede na vsebino, ki izstopa skozi oslabljeno območje. Glede na mesto jih lahko okvirno razdelimo na dve veliki skupini: dimeljske ali ingvinalne kile ter ostale trebušne kile med katere spadajo popkovne kile, epigastrične kile, brazgotinske kile in druge. Glede na vsebino pa lahko ločimo kile, ki vsebujejo črevo, maščobno tkivo ali druge organe.
Vsaka kila ima kilna vrata, kilno vrečo in kilno vsebino.
Najpogostejše so dimeljske kile ki se pojavijo v dimljah, kjer so mišice trebušne stene nekoliko oslabljene ali se celo pretrgajo. Na tem mestu se lahko zgodi, da se notranji organi, pogosto maščoba ali del črevesa, pretisnejo skozi trebušno steno in tvorijo izboklino pod kožo. Dimeljske kile so najbolj pogoste in prizadenejo predvsem moške, redkeje tudi ženske. Pojavijo se lahko kadarkoli v življenjskem obdobju od dojenčka do starostnika. Kila se v tem primeru spusti skozi dimeljski kanal, ki je prehod, ki ga oblikujejo mišice v dimljah in služi za spust testisa iz trebušne votline v skrotum pri moških in ligamentne strukture pri ženskah. Testis je namreč v začetku fetalnega razvoja varno spravljen v trebušni votlini. Ko se plod razvija, se testis spusti iz trebušne votline v modnik ali skrotum po dimeljskem oziroma ingvinalnem kanalu. S seboj vleče arterijo, veno in spermovod. Po spuščanju se kanal okoli teh struktur zoži, vendar mora še vedno ostati prehoden za kri in spermo. Tako je na tem mestu vedno šibka točka in če mišice v tem predelu oslabe ali se celo pretrgajo, lahko pride do razširjenja kanala in začetne kile. Pri ženskah po dimeljskem kanalu teče okrogli ligament maternice, ki funkcionalno ni tako pomemben kot strukture pri moškem.
Za zdravljenje dimeljske kile se lahko uporabljajo različne metode, katerih je izbira je odvisna od vrste kile, velikosti, lokacije in splošnega zdravstvenega stanja bolnika. Edino dokončno zdravljenje s katerim kilo popravimo, je operativno, torej s kirurškim posegom. Kadar operacija ni možna zaradi na primer slabega splošnega stanja bolnika, lahko pride v poštev tudi drugo zdravljenje, ki pa kile zares ne pozdravi. Takšno zdravljenje se imenuje konzervativno zdravljenje in vključuje nošenje posebnih pasov ali opornic, ki lahko pomagajo zmanjšati simptome in preprečiti nadaljnje poslabšanje stanja oziroma večanje kile.
Glede na mesto jih lahko okvirno razdelimo na dve veliki skupini: dimeljske ali ingvinalne kile ter ostale trebušne kile med katere spadajo popkovne kile, epigastrične kile, brazgotinske kile in druge.
Kirurško zdravljenje dimeljske kile – priprava
Preden vas bo zdravnik naročil na operacijo kile, vas bo natančno pregledal ter ocenil velikost kile in zahtevnost posega. Povprašal vas bo o boleznih, ki jih morda imate in o zdravilih, ki jih redno jemljete. Zelo so važna zdravila, ki vplivajo na strjevanje krvi, kot so aspirin, marevan, xarelto in podobna. Zanimale ga bodo tudi predhodne operacije in morebitne alergije.
Pred operativnim posegom boste morali opraviti tudi določene preiskave, da bomo lahko ocenili vaše splošno zdravstveno stanje in sposobnost za operacijo. Glede na vašo starost bomo pri vas naročili osnovne krvne preiskave, EKG (za oceno delovanja srca) in rentgensko sliko pljuč (z oceno delovanja dihal).
Običajno boste prišli v bolnišnico dan pred operacijo, v nekaterih ustanovah pa morda celo zjutraj na dan posega. Za operacijo sicer morate biti tešči, kar pomeni, da vsaj 6 ur pred posegom ne smete nič jesti in 2 uri ne piti.
Anestezija
Za operacijo dimeljske kile je možnih več vrst anestezije. Od popolne narkoze, pri kateri bolnik zaspi in ne čuti ničesar, do operacije v lokalni anesteziji, kjer se dela s pomočjo lokalnih anestetikov. Z injekcijsko brizgalko omrtvimo kožo nad samo kilo ter nato med operacijo dodajamo anestetik medtem ko polagoma prehajamo v globino ter kilo operiramo. Tretja možnost, ki se sicer največ uporablja, pa je tako imenovana spinalna anestezija, kjer se anestetik vbrizga s pomočjo igle v prostor ob hrbtenjači nizko na hrbtu. Bolnik nato ne čuti telesa pod nivojem injekcije in ima omrtvičen spodnji del telesa. Med operacijo se lahko pogovarja in napenja trebušne mišice kar je včasih v pomoč pri odkrivanju zelo majhnih kil.
Operacija
Po uspešni anesteziji kirurg ter njegov pomočnik pričneta operacijo. Pri posegu sodeluje tudi posebej usposobljena medicinska sestra, ki skrbi za pravilne instrumente, prijemalke, šive in nasploh pomaga kirurgu ter asistentu.
Kirurg prereže kožo in podkožje nato pa poišče kilno vrečo, ki se nahaja na tipičnem mestu v predelu inviginalnega kanala. Le to odmakne od ostalih struktur, ter skozi kilna vrata potisne nazaj v trebušno votlino. Kilna vrata zapre ali zoži z nekaj šivi in tako prepreči, da bi se kila takoj spet ponovila. Pred pojavom mrežic za popravo kil je kirurg nato to mesto ojačal z močnimi šivi. Žal ta tehnika ni bila najboljša saj se je skoraj 10 % kil zelo hitro ponovilo. Tako danes za ojačanje mesta, kjer se je pojavila kila, uporabljamo posebne mrežice iz umetnega materiala. Te mrežice, ki so velike okoli 5 x 10 cm se položijo na mesto, kjer je bila kila, nato pa se pritrdijo s šivi, posebnimi sponkami ali celo lepilom. Nato se plasti trebušne stene nad mrežico zašijejo v obratnem vrstnem redu, kot pri vstopanju ob začetku operacije.
Ob klasični operaciji, ki smo jo opisali, se v zadnjem času vedno bolj uveljavlja tudi laparoskopska tehnika operacija dimeljske kile. Prednosti te tehnike so v manjši bolečini, boljšem estetskem učinku in manjši stopnji ponovitve bolezni. Pri tej tehniki kirurg napravi na trebušni steni tri majhne luknjice, nato pa skozi eno vstavi kamero, skozi ostali dve pa dve delovni prijemalki s katerima operira. Trebušna votlina se napolni z ogljikovim dioksidom, da se stena dvigne in tako kirurg vidi dimeljsko kilo z notranje strani. Sedaj lahko kilo popravi s te strani, kar pomeni, da nastavi mrežico na notranji strani. Bolniki, ki so operirani na ta način imajo vedno splošno anestezijo.
Pooperativni potek
Po operaciji bolnike nato odpeljejo na oddelek. Po spinalni anaesteziji se začnejo občutki v nogah postopoma vračati po nekaj urah. Bolniki imajo predpisane analgetike tako v injekcijah kot tudi v obliki tablet. Praviloma jih iz bolnišnice odpustimo naslednji dan, torej prvi dan po operaciji. Nekatere ustanove, predvsem privatne, kjer operirajo bolnike bolj v lokalni anesteziji pa odpuste večino bolnikov že kar isti dan, torej popoldan po operaciji.
Večinoma pri bolnikih po operaciji dimeljske kile z mrežico tako klasično kot tudi laparoskopsko, večje omejitve fizične aktivnosti niso potrebne. Pred uvedbo mrežic smo bolnikom priporočali, da vsaj dva meseca ne dvigujejo predmetov težjih od 5 kilogramov, sedaj pa taka navodila niso več potrebna saj to ne vpliva na ponovitev dimeljske kile. Bolnikom svetujemo, naj se doma gibajo in delajo do pojava bolečine. Tudi doma po operaciji so jim v pomoč analgetiki.
(Redki) zapleti
Kot pri vsakem kirurškem posegu so žal tudi pri operativnem zdravljenju dimeljskih kil možni zapleti, ki pa so redki. Ti vključujejo okužbe, krvavitve, poškodbe sosednjih organov, nastanek hematomov, ponovitev kile in težave z anestezijo. Pomembno je, da so bolniki pred operacijo seznanjeni z možnimi tveganji in koristmi posega ter sledijo navodilom zdravnika.
Dimeljske kile so pogosta težava, ki zahteva pozornost in ustrezno zdravljenje. V zaključku je pomembno poudariti, da je učinkovito zdravljenje dimeljskih kil ključno za izboljšanje bolnikovega življenja in preprečevanje morebitnih zapletov. Redno spremljanje in sodelovanje s strokovnjaki za zdravje lahko pomaga pri učinkovitem obvladovanju te težave ter zmanjša tveganje za ponovitev kile.
