Konoplja – sladki lek: ko neželeni učinki postanejo želeni

Avtor: asist. dr. Andreja Čufar

Ob številnih iniciativah, da ne rečem gibanjih, ki smo jim v zadnjem času priča v povezavi s pospeševanjem dostopnosti do različnih oblik konoplje in njenih derivatov, se samo po sebi vsiljuje vprašanje, kaj je tako posebnega na konoplji.

Če gledamo na konopljo kot na zdravilo, so pobude za povečanje dostopnosti popolnoma skladne z zdravstvenimi politikami na najvišji ravni v Sloveniji in tudi širše v Evropski uniji. Bolniki, ki bi jim neko novo zdravilo lahko pomagalo do zdravja ali pa vsaj olajšalo njihove zdravstvene težave, imajo seveda upravičeno pričakovanje, da jim bo zdravstveni sistem tako zdravilo zagotovil.

Tetrahidrokanabinol je bil kot glavna farmakološko delujoča substanca v konoplji izoliran že leta 1964, v letu 1991 pa je bil prvič dovoljen za uporabo v medicinske namene. Zdravila, ki vsebujejo tetrahidrokanabinol sam ali v kombinaciji z dihidrokanabinolom, drugo znano farmakološko aktivno substanco iz konoplje, so na podlagi dokazov o kakovosti, varnosti in o učinkovitosti pridobila dovoljenje za promet in so dosegljiva v veliki večini držav, tudi v Sloveniji. Bolniki, za katere zdravnik presodi, da potrebujejo zdravljenje s kanabinoidi, tako zdravljenje lahko dobijo. Zdravljenje poteka nadzorovano na način, da je vedno zagotovljeno, da je dobrobit, ki jo za konkretnega bolnika prinaša zdravilo, večja od tveganja. Vsako zdravilo ima namreč poleg želenih učinkov tudi neželene, oboji pa se pri posameznem bolniku lahko različno močno izrazijo.

 

asist. dr. Andreja Čufar, mag.farm.spec., direktorica Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP)

Drugače pa je pri zdravljenju z deli rastline konoplje, na primer z uporabo konopljinih vršičkov. Znano je namreč, da konoplja poleg tetrahidrokanabinola in dihidrokanabinola vsebuje še številne druge farmakološko aktivne substance, za katere pa ni na voljo dovolj znanstvenih dokazov, na osnovi katerih bi lahko sklenili, da je dobrobit njihove uporabe večja od tveganja. V takih primerih država lahko dovoli uporabo zdravila, ki pa se v tem primeru uporablja le na osebno odgovornost zdravnika, ki zdravilo predpiše posameznemu bolniku. Kadar se zdravnik odloči za t. i. neodobreno (»off label«) uporabo zdravila, s tem prevzema tudi odgovornost za morebitne neželene posledice uporabe takega zdravila. Zdravniki se za tak način zdravljenja odločajo razmeroma pogosto, saj se pogosto znajdejo v situaciji, ko med zdravili z dovoljenjem za promet ni nobenega primernega za uporabo pri konkretnem bolniku. V teh primerih še posebej skrbno spremljajo učinkovitost in varnost predpisanega zdravila, da lahko pravočasno ukrepajo, če izidi zdravljenja niso skladni s pričakovanji, če je zdravilo neučinkovito ali pa se pojavijo nesprejemljivi neželeni učinki.

Ko si pacient želi neželenih (stranskih) učinkov


Ne smemo pa pozabiti tudi na že znane negativne posledice akutne in kronične zastrupitve s konopljo, kot so: nespečnost, poslabšanje kratkoročnega spomina, zmanjšanje reakcijskih sposobnosti (in s tem posledice v prometu), pa tudi na psihoze, halucinacije, krče in številne druge.

Prav v tem pogledu pa je konoplja posebna, drugačna od velike večine drugih zdravil. Stranski učinki konoplje namreč pogosto niso neželeni, ampak pri pacientih – nasprotno – celo zaželeni, in to ne v terapevtskem smislu, ampak pa v smislu povzročanja ugodja pri uporabniku, kar z njegovo boleznijo in s primarnim namenom uporabe takega zdravila nima nobene zveze. Tako se zdravnik hitro lahko znajde v situaciji, ko pacient želi recept za zdravilo ne zaradi zdravljenja osnovne bolezni, ampak postane osnovni namen uporabe zdravila zloraba njegovih zaželenih stranskih učinkov. To pa seveda ni več predmet niti odločanja niti financiranja v okviru zdravstvenega sistema. Mogoče bo kdo pomislil, da bi se lahko uporaba konoplje z vidika zdravstvene obravnave v skrajnem primeru prištevala med paliativne ukrepe. Toda tudi v tem primeru bi morala biti njena uporaba in financiranje v obstoječem zdravstvenem sistemu vključena vsaj v smernice, ki bi bile sprejete oziroma potrjene na ustreznih organih v državi. Ne smemo pa pozabiti tudi na že znane negativne posledice akutne in kronične zastrupitve s konopljo, kot so: nespečnost, poslabšanje kratkoročnega spomina, zmanjšanje reakcijskih sposobnosti (in s tem posledice v prometu), pa tudi na psihoze, halucinacije, krče in številne druge. Prav bi bilo, da zagovorniki liberalizacije na področju uporabe konoplje predložijo tudi načrt obvladovanja povečanega števila primerov njenih škodljivih učinkov.

Nič od zgoraj navedenega pa ne more biti ovira, da se v naši državi vzpostavijo pogoji in možnosti za gospodarsko izkoriščanje gojenja konoplje, pa naj bo industrijske, prehrambne ali medicinske. To je lahko popolnoma ločeno od regulative njene medicinske uporabe. Tak primer imamo kar pri naših severnih sosedih Avstrijcih, pri katerih konopljo pod strogo nadzorovanimi pogoji pridelujejo, njena uporaba v medicinske namene pa ni dovoljena. Za medicinske namene je prav, da uporabljamo preverjene in znanstveno upravičene metode zdravljenja, vključno z zdravili. V nasprotnem primeru se hitro lahko preselimo za nekaj stoletij nazaj ali za nekaj vzporednikov ali poldnevnikov stran od urejenega razvitega sveta, v katerem imamo srečo, da živimo.

Foto:Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj