Ste že slišali za prekomerno aktiven sečni mehur?

Avtor: mag. Marko Lovšin, specialist urolog

Prekomerno aktiven sečni mehur (PASM) je po definiciji Mednarodnega združenja za inkontinenco (International Continence Society – ICS) opisan kot simptom, pri katerem so prisotni pogosti nezadržni pozivi na mokrenje, ki so lahko povezani tudi z uhajanjem vode. 

Pogosto je pridruženo tudi večkratno nočno vstajanje zaradi siljenja na vodo. Ob tem pa običajno ne najdemo lokalnih patoloških ali metabolnih sprememb, ki bi lahko povzročili to stanje. Popolnoma nejasno je, kdaj in v kakšni obliki se bo pri posamezniku bolezen razvila.

Normalno delovanje mehurja

Sečni mehur se počasi polni s sečem, ki priteka po sečevodih iz obeh ledvic. Pri tem se mišica stene mehurja (detruzor) razteza, kar imenujemo razteznost. Pri določeni napolnjenosti mehurja se sproži refleksni mehanizem, ki povzroči krčenje mišice sečnega mehurja, pri tem pa ta iztisne seč iz mehurja v sečnico. Pri PASM je razteznost mehurja zmanjšana in se krčenje mišice mehurja sproži že pri najmanjši napolnjenosti mehurja. Zaradi tega imajo bolniki občutek stalnega tiščanja na vodo. Na vodo hodijo pogosto, izločijo pa le manjšo količino seča.

Koga prizadene ta težava?

PASM prizadene ženske in moške. Med spoloma ni razlik, saj ima te težave 17 % žensk in 16 % moških. Pri ženskah je kar štirikrat pogosteje povezan z uhajanjem vode kot pri moških. Pogostost teh simptomov se stopnjuje s starostjo. Ni jasno, ali so starostne spremembe na organih, kot so povešenje mehurja pri ženskah in benigna hiperplazija prostate pri moških, vzrok za pogostejše uhajanje vode pri ženskah. Uhajanja vode pri PASM pa ne smemo mešati z uhajanjem vode pri stresni inkontinenci, pri kateri je vzrok v oslabitvi podpornih mišic, ki obdajajo sečnico. Ta oslabitev ja pri ženskah najpogosteje starostna, pri moških pa po navadi zaradi poškodbe po operaciji prostate. Zelo pomembno je pri bolnikih s povečano prostato odkriti tiste, ki imajo pridruženo še PASM, saj je takih kar 40 %. Zdravniki premalokrat pomislijo na PASM pri moških. Študije so dokazale, da to diagnozo postavijo ženskam v 76 % in moškim le v 14 %.

Simptomi PASM pogosto porušijo normalno življenje kontinentnih in inkontinentnih bolnikov. Zaradi teh simptomov so onemogočeni normalni socialni stiki, lahko pa se zaradi tega pojavijo še težave pri spolnem življenju. Pri teh bolnikih se tudi močno zmanjša delovna sposobnost. Zaradi nezmožnosti normalnega dela taki bolniki pogosto menjajo delovno mesto. Tudi alkoholizem pri moških zaradi teh simptomov je poznan.

Bolezen zelo spremni kakovost življenja posameznika. Prisili ga lahko, da se izogiba potovanjem in sploh počitnicam zunaj svojega kraja in na splošno vsem socialnim dogodkom. Vse dogajanje bolnika je usmerjeno k iskanju najbližjega toaletnega prostora. Tudi na poti, na katero se odpravi, mora imeti točno določena taka mesta. S to boleznijo se ne porušijo samo socialni stiki, ampak se pogosto načne tudi partnerska zveza. Bolnik se mora preveč ukvarjati sam s seboj in za bližnje zmanjka časa.

Postavljanje diagnoze

Zelo pomembno je postaviti pravo diagnozo.  V pomoč nam je vprašalnik PASM, ki ga izpolni bolnik. Če je zbral bolnik 8 točk ali več, je velika verjetnost, da ima PASM. Posebej pri moških moramo biti pozorni na težave, ki jih povzroči povečana prostata, saj te lahko oponašajo težave pri PASM. Opraviti moramo vse osnovne urološke preiskave, in sicer z ultrazvočnim pregledom trebuha in sečil, meritvijo PSA, meritvijo pretoka vode, ter otipati prostato. Pogosto moramo urologi za točno diagnozo opraviti še posebne urodinamske meritve mehurja v urodinamskem laboratoriju. Treba je tudi obiskati nevrologa (nevrofiziologa), ki naredi EMG (elektromiogram) mišic medeničnega dna, da se izključi težja nevrološka obolenja.

Zdravljenje simptomov

Zdravljenje je večstopenjsko. Pomembno je bolnika prepričati, da je težava vodljiva, ni pa ozdravljiva. Že samo prepričanje o uspehu je pol poti k ozdravitvi. Najprej poskusimo bolnika naučiti normalnega odvajanja vode. To vključuje fizioterapijo, vedenjsko terapijo, spremembo življenjskega sloga in spremembo nekaterih prehrambnih navad. V prehrani je treba omejiti pravo kavo, alkohol, umetna sladila in sladkor.

Pomagamo si s Keglovimi vajami ali z elektrostimulacijami za krepitev mišic medeničnega dna, vodenjem urnika mokrenja, metodami povratne informacije o delovanju mehurja (biofitback) in ne nazadnje tudi z zdravili.

Zdravil je več vrst, delujejo pa približno enako. Največjo skupino predstavljajo antiholinergiki. Ti blokirajo v telesu nevrotransmiter acetilholin, ki v mehurju sproža refleks stiskanja gladke mišice. Zdravila torej sproščajo gladke mišice mehurja, ki se zato lahko bolj napolni, preden se pojavijo refleksi za praznjenje. Kot druga zdravila imajo tudi ta lahko nekaj stranskih učinkov. Najbolj moteči sta šumenje v ušesih in suha usta. Posebej pri starejših bolnikih lahko povzročijo zaspanost in vrtoglavico. V večini primerov bolniki zdravila dobro prenašajo. Pomembno je poudariti, da zdravila ne pozdravijo bolezni, ampak samo lajšajo simptome. Zato je zdravljenje dolgotrajno, v večini primerov celo dosmrtno. Pri bolnikih z glavkomom (zvišanim očesnim pritiskom) je potrebna posebna previdnost, prav tako pri bolnikih z okvaro ledvic ali jeter in pri nosečnicah.

Pojavlja se tudi kar nekaj drugih metod zdravljenja PASM. Na prvem mestu je zdravljenje z botoksom (Onabotulinumtoxin A), nevrotoksinom, ki ga proizvaja bakterija Clostridium botulinum. Poseg se po svetu dela ambulantno, pri nas pa hospitalno. Po vbrizganju zdravila v steno mehurja je treba bolnika krajši čas opazovati. Pomembno je, da zdravilo dobro prenaša. Domov gre lahko po prvem odvajanju vode. Običajno ob tem zdravljenju ni zapletov. Učinek zdravila se začne kazati znotraj dveh tednov. Zdravilo učinkuje do osem mesecev, potem pa je treba postopek ponoviti. Pomembno je, da se ob vsaki aplikaciji zdravila zmanjša čas delovanja. Med enim in drugim vbrizgavanjem botoksa mora miniti vsaj dvanajst tednov. Bolniki, zdravljeni z botoksom, so bolj podvrženi vnetju sečil.

Od drugim metod zdravljenja bi omenil še nevromodulacijo, pri kateri se z minimalno invazivnim kirurškim posegom vstavi čip (nevromodulator), ki deluje na živce, v korenih tretjega sakralnega vretenca, ki so odgovorni za delovanje mehurja. Pogosto se tako zdravljenje uporablja pri bolnikih, ki imajo poleg PASM še težave z odvajanjem blata. Metoda je za zdaj še v razvoju, jo pa imajo nekateri za revolucionarno.

Metoda zdravljenja je tudi nevrostimulacija. Pri nas lajšajo težave ob PASM tudi s stimulacijo zadnjega tibialnega živca. V tujini stimulirajo tudi sakralne živce. Zdravljenje je dolgotrajno. Izvaja se v ambulanti. Obstojajo tudi nevrostimulatorji, ki se vgradijo pod kožo in delujejo sami.

Napotki ljudem s temi težavami

PASM je težava, o kateri ženske lažje spregovorijo kot moški. Mogoče bo v prihodnje tudi moškim lažje, saj imajo na voljo spletne naslove, na katerih se lahko pogovarjajo o svojih težavah, pa tudi mediji jih dobro ozaveščajo. Ne odlašajte z obiskom urologa. Zdravljenje je uspešnejše v začetni obliki, ko so težave milejše. Pozneje, ko se zakoreninijo, jih je težko omiliti. Pomembno je te težave prepoznati čim prej, saj je zdravljenje zahtevno in dolgotrajno, včasih celo dosmrtno. Prav tako je pomembno, da se bolnik zave, da bolezen ni ozdravljiva. Z eno izmed naštetih metod lahko samo pomagamo lajšati simptome bolezni, s tem pa lahko bolniku močno spremenimo kakovost življenja.

Avtor članka mag. Marko Lovšin je specialist urolog v zasebni zdravstveni ambulanti – Urologija, Ažbetova 4 v Ljubljani. Dodatne informacije dobite na naslovu: [email protected] in spletni strani www.urologija.si

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj