Podatki o obsegu in vplivu trenutne epidemije debelosti na javno zdravje so alarmantni. Smernice za obravnavo debelosti priporočajo zmanjšanje dnevnega vnosa kalorij (dieta z omejevanjem kalorij), skupaj s spremembami življenjskega sloga. Ker ima ta pristop žal skromen vpliv na izgubo telesne teže, je v zadnjem času več zanimanja za alternativne prehranske strategije, ki vključujejo omejevanje vnosa kalorij na določena obdobja dneva ali podaljševanje postnega intervala med obroki (prekinitveni post). Nedavni pregledni članek (Vasim in sod., 2022) je pokazal, da kljub obsežnim raziskavam na živalih, klinične študije niso uspele pokazati znatne prednosti prekinitvenega posta v primerjavi z omejevanjem kalorij. Potrebne so še dodatne raziskave, ki bodo spremljale dolgoročno učinkovitost prekinitvenega posta kot stalnega pristopa k življenjskemu slogu.
Prekinitveni post je popularna oblika diete, ki je sestavljena iz rednih izmeničnih obdobij neomejenega uživanja hrane in obdobij abstinence vnosa kalorij. Vedno več dokazov kaže na kratkoročne in dolgoročne koristi takšnega prehranjevanja na zdravje. Kljub temu pa še vedno ni dovolj dokazov, da bi lahko določili smernice glede rabe prekinitvenega posta za izboljšanje zdravja in dobrega počutja.
Različne oblike prekinitvenega posta so iz religioznih, duhovnih in kulturnih razlogov na veliko izvajali v starodavnih družbah, ta praksa pa se je ohranila tudi v modernih časih.
Dandanes so v rabi številni protokoli prekinitvenega posta. Med njimi so najbolj pogosti postenje vsak drugi dan, ki vključuje postenje za 24 ur vsak drugi dan ter metoda 5 : 2, ki vključuje 24-urni post dvakrat na teden. Popularno je tudi časovno omejeno prehranjevanje, ki vključuje kratka obdobja posta (14– 18 ur), ki se izmenjujejo z obdobji uživanja hrane (6–10 ur). Primer je dieta 16/8, pri kateri 16 ur ne jemo, preostalih 8 ur dneva pa neomejeno uživamo hrano. Postenje vsak drugi dan je sestavljeno iz izmenjujočega vzorca med dnevi, ko neomejeno uživamo hrano, in dnevi posta, ko ne zaužijemo kalorij. Vendar pa je takšen način slabo izvedljiv v resničnih okoliščinah, zato je v rabi tudi modificirano postenje vsak drugi dan, ki dovoljuje vnos kalorij do 40 % priporočenega dnevnega kaloričnega vnosa na postne dni.
Številni posamezniki, ki so izvajali prekinitveni post, so poročali o psiholoških in duhovnih koristih. Nedavne raziskave pa kažejo na to, da obstajajo tudi fiziološke koristi postenja. Študije na miših so pokazale, da je post povezan s povečanjem pričakovane življenjske dobe, zmanjšanjem produkcije reaktivnih kisikovih spojin, izboljšanjem profila kazalnikov vnetja in presnovnega profila (zmanjšanje telesne teže in maščobne mase). Prekinitveni post naj bi izboljšal zdravje z zmanjšanjem sistemskega vnetja in s spodbujanjem avtofagije (notranji celični degenerativni in regenerativni procesi).
MEHANIZMI, ODGOVORNI ZA UČINEK PREKINITVENEGA POSTA
Časovno omejeno prehranjevanje se je pokazalo kot dobro izvedljivo in je vodilo v povprečno 20 % manjši nenamenski kalorični vnos. Številne študije pa so pokazale, da ima takšen način prehranjevanja tudi druge koristi. Izboljšala se je občutljivost na inzulin in profil presnovnih kazalcev (sistolični krvni tlak, HbA1c, maščobna masa in trigliceridi).
Obstajajo tri glavne teorije, ki pojasnjujejo te presnovne učinke:
Hipoteza oksidativnega stresa: Zmanjšan kalorični vnos in zmanjšanje proizvodnje reaktivnih kisikovih spojin s strani mitohondrijev vodi v zmanjšanje celičnega vnetja.
Hipoteza cirkadianega ritma (ritma dneva in noči): izvajanje ključnih fizioloških procesov (absorpcija hrane in presnova) variirajo v skladu z notranjim 24-urnim cirkadianim ritmom. Ti procesi na primer zahtevajo točno določene periode postenja za optimalno izvajanje fizioloških funkcij. Tako se je pokazalo, da prekinitveno postenje poveča ekspresijo (izražanje) gena, ki regulira cirkadiani ritem (NR1D1) in zmanjša nabiranje maščobe v jetrih in v maščobnem tkivu, prav tako pa zmanjša tudi vnetje in dovzetnost za presnovni sindrom.
Ketonska teorija: prekinitveni post vodi v zmanjšanje celotnega kaloričnega vnosa, kar povzroči sprožitev »metabolnega stikala«, ki vodi v večji metabolizem maščob in zmanjšanje maščobnih zalog.
Ko govorimo o prekinitvenem postu in njegovih učinkih na zdravje, je pomembno, da razumemo osnovno fiziologijo glukoznega in lipidnega metabolizma ter koncept »metabolnega stikala«, ki se sproži med postnim stanjem. Cikel hranjenja in posta ima štiri stopnje: stopnja prehranjenosti, postabsortivna stopnja/stopnja zgodnjega postenja, stopnja postenja ter stopnja stradanja/stopnja dolgotrajnega postenja. Teorija energijskega metabolizma med prehranjevanjem in postenjem, ki jo poznamo kot »cikel glukoze in maščobnih kislin«, pojasnjuje, da glukoza in maščobne kisline tekmujejo za oksidacijo. Glukoza je primarni energetski vir za večino tkiv med dnevom. Po obrokih glukozo porabimo za energijo, maščoba pa se shranjuje kot trigliceridi v maščobnem tkivu. Med daljšimi obdobji postenja se trigliceridi iz maščobnega tkiva predelajo v proste maščobne kisline in glicerol, ki jih potem porabimo za energijo. Jetra proste maščobne kisline nato predelajo v ketonska telesa, ki med postenjem postanejo glavni vir energije za številna tkiva, še posebej možgane. Stopnja prehranjenosti in postabsortivna stopnja sta edini stopnji, ki sta pomembni pri normalnih prehranjevalnih rutinah. Pri prekinitvenem postu gre posameznik pogosto skozi stopnjo prehranjenosti, postabsortivno stopnjo in postne stopnje. Inzulin je glavni gonilni hormon v stopnji prehranjenosti, ko telo uporablja glukozo kot gorivo, medtem ko je v postnih stopnjah primarni hormon glukagon, ko telo uporablja jetrne zaloge glikogena za energijo. Sprožitev »metabolnega stikala« je točka, ko se energijsko ravnotežje premakne na negativno stran; to je točka, ko so zaloge glikogena pošle in je potrebna presnova maščobnih kislin. To se običajno zgodi 12 ur po tem, ko smo prenehali z uživanjem hrane. Metabolno stikalo za preskok izrabe glukoze v porabo ketonov iz prostih maščobnih kislin predstavlja evolucijski sprožilec, ki preusmeri metabolizem iz sinteze lipidov/holesterola, ter shranjevanja maščobe v mobilizacijo maščob preko oksidacije maščobnih kislin in ketonov, kar omogoča ohranjanje tako mišične mase kot tudi funkcije. Hipoteza pravi, da ima tako prekinitveni post, ki sproži to metabolno stikalo, potencial za izboljšanje sestave telesa pri pretežkih posameznikih.
PREKINITVENI POST IN IZGUBA TELESNE TEŽE
Visceralno maščobno tkivo izloča adipokine, kot sta leptin in adiponektin. Leptin igra vlogo pri regulaciji telesne teže, saj s signaliziranjem hipotalamusu in ostalim možganskim regijam zmanjša vnos hrane (zmanjša apetit) in poveča porabo energije. Kljub temu, da leptin zavira apetit, pa najdemo pri debelih ljudeh visoko raven le-tega. V tem primeru pride do neodzivnosti na leptin. Adiponektin deluje na različne receptorje ter tako poveča porabo maščobnih kislin v skeletnih mišicah in jetrih, zmanjša jetrno glukoneogenezo in poveča privzem glukoze. Nivoji adiponektina se zmanjšajo sorazmerno z nabiranjem visceralne maščobe. Koristi prekinitvenega posta v smislu debelosti so posledica premika med postenjem od porabe glukoze do porabe maščobnih kislin in ketonov. Tako se je prekinitveni post pokazal kot sredstvo za zmanjšanje zamaščenosti – to še posebej na račun visceralne maščobe in maščobe v trupu. Zmanjšanje zamaščenosti pa sproži izboljšanje nivojev leptina in adiponektina, kar vodi v izboljšano kontrolo apetita.
PREKINITVENI POST IN INZULINSKA ODPORNOST, DIABETES IN PREDIABETES
Obstaja več predlaganih mehanizmov, ki naj bi pojasnili razvoj inzulinske odpornosti. Ena izmed vidnejših teorij povezuje razvoj odpornosti na inzulin v tkivih s povečanjem zamaščenosti in posledičnim povečanjem kroničnega vnetja. Prekinitveni post lahko zmanjša zamaščenost in z njo povezano inzulinsko odpornost preko zmanjševanje kaloričnega vnosa in metabolnega reprogramiranja. Druga hipoteza pravi, da lahko zmanjšan vnos energije povzroči zmanjšanje produkcije inzulina in povečanje proizvodnje AMPK, ki igra vlogo pri izboljšanju inzulinske občutljivosti in glukozne homeostaze.
PREKINITVENI POST IN TVEGANJE ZA SRČNO-ŽILNE BOLEZNI
Odpornost na inzulin je povezana s stanjem povečanega vnetja, ki vključuje povišan nivo C-reaktivnega proteina, zmanjšanje adiponektina, nižjo velikost delcev LDL ter dodatne metabolne dejavnike, ki so na koncu povezani z razvojem ateroskleroze in boleznijo koronarnih arterij. Nadalje je inzulin povezan tako z aterogeno dislipidemijo ter poveča tveganje za zadrževanje tekočine in kongestivno srčno okvaro. Tako bi zmanjšanje nivoja inzulina s pomočjo prekinitvenega posta lahko vodilo k manjši pojavnosti večjih in škodljivih kardiovaskularnih bolezni.
PREKINITVENI POST PROTI DIETAM Z OMEJEVANJEM KALORIJ
Ko govorimo o prekinitvenem postu, je pomembno, da razumemo razliko med le-tem in omejevanjem kalorij. Omejevanje kalorij je zmanjšanje celotnega kaloričnega vnosa, ki ne vodi v slabo prehranjenost. Študije na živalih so pokazale, da omejevanje kalorij vodi v zmanjšanje telesne teže in povečanje dolgoživosti. Pri pretežkih posameznikih je kratkotrajno omejevanje kalorij bistveno izboljšalo številne dejavnike tveganja za kardiovaskularne bolezni, občutljivost na inzulin in funkcijo mitohondrijev. Žal pa so študije pokazale tudi, da velika večina posameznikov težko ohranja dnevno omejevanje kalorij daljša časovna obdobja. Prekinitveni post je postal popularna alternativa omejevanju kalorij, izsledki študij pa kažejo, da ima glede izgube teže, srčnega in metabolnega zdravja podobne koristi kot omejevanje kalorij.
PREKINITVENI POST IN RAZLOGI ZA PREVIDNOST
Prekinitveni post veliko obeta, ampak ni brez škodljivih stranskih učinkov. Nekateri pogostejši škodljivi učinki vključujejo hipoglikemijo, omotico in šibkost. Prekinitveni post lahko preko zmanjšanega kaloričnega vnosa vodi v resno hipoglikemijo (nizko raven krvnega sladkorja), stanje je lahko še slabše, če oseba jemlje antidiabetična zdravila. Poleg tega se je pokazalo, da lahko spremenljiv nivo glukoze pri starejših vodi v zmanjšanje stabilnosti med premikanjem, kar vodi v pogoste padce in zlome. Post je brez primernega nadomeščanja proteinov tudi dobro znan vzrok za mišično upadanje. Postenje ni priporočljivo za posameznike s hormonskimi neravnovesji, noseče in doječe matere, mlajše otroke, starejše ter posameznike z imunskimi pomanjkljivostmi, vključno s tistimi, ki so imeli transplantacijo organa in jemljejo imunosupresivna zdravila. Tudi posamezniki z motnjami hranjenja in ljudje z demenco naj se tovrstnega prehranjevanja izogibajo.
Če povzamemo: prekinitveno postenje ima pozitivne učinke na izgubo telesne teže, poleg tega zmanjša odpornost na inzulin ter premakne nivo leptina in adiponektina. Študije so pokazale, da ima prekinitveni post širok nabor koristi pri številnih boleznih, vključno z debelostjo, diabetesom tipa 2 in hipertenzijo ter zmanjša tveganje za dejavnike kardiovaskularnih bolezni. Kljub temu pa klinične študije niso pokazale nobene znatne prednosti prekinitvenega posta v primerjavi z dietami z omejevanjem kalorij.
VIRI:
Mandal, S.; Simmons, N.; Awan, S. in sod. Intermittent fasting: eating by the clock for health and exercise performance. BMJ Open Sports & Exercise Medicine 2022; 8: e001206. doi:10.1136/bmjsem-2021-001206
Patikorn, C.; Roubal, K.; Veettil, S. in sod. Intermittent Fasting and Obesity-Related Health Outcomes; An Umbrella Review of Meta-analyses of Randomized Clinical Trails JAMA Network Open 2021; 4(12); e2139558. doi:10.1001/jamanetworkopen.2021.39558
Vasim, I.; Majeed, C.N.; DeBoer, M.D. Intermittent Fasting and Metabolic Health. Nutrients 2022, 14, 631. https/ /doi.org/10.3390/nu14030631
Welton, S.; Minty, R.; O˘Driscoll, T. in sod. Intermittent fasting and weight loss; Systematic review Can Fam Physician 2020;66: 117-25
