Raziskovalna skupina, ki jo je vodil dr. Sjoerd van Wijk z Inštituta za eksperimentalne raziskave raka v pediatriji na Univerzi Goethe, je že pred dvema letoma našla dokaze, da bi zdravilo proti driski loperamid lahko uporabili za uničevanje celic glioblastoma. Zdaj so razvozlali tudi mehanizem delovanja, kar odpira poti za razvoj novih strategij zdravljenja.
Samouničenje celic zaradi hiperaktivacije avtofagije
Pri nekaterih vrstah tumorskih celic dajanje loperamida povzroči stresni odziv v endoplazmatskem retikulumu (ER), celični organeli, ki je odgovorna za ključne korake v sintezi beljakovin v telesu. Posledica je razpad ER, čemur sledi samouničenje celic. Mehanizem je znan kot avtofagija. V njem celica razgrajuje in reciklira dragocene dele poškodovanih ali odvečnih celičnih komponent, s čimer si zagotavlja preživetje – na primer v primeru pomanjkanja hranil. V nekaterih tumorskih celicah pa hiperaktivacija avtofagije uniči toliko celičnega materiala, da celice niso več sposobne preživeti.
Glioblastom se slabo odziva na kemoterapijo
“Naši poskusi s celičnimi linijami kažejo, da bi lahko avtofagija podprla zdravljenje glioblastoma,” pravi van Wijk. Glioblastom je zelo agresivna in smrtonosna vrsta raka pri otrocih in odraslih, ki se zelo slabo odziva na na kemoterapijo. Zato so nujno potrebni novi terapevtski pristopi. Raziskovalci so odkrili, da se faktor ATF4 ( Activating Transcription Factor), ki sproži uničevanje ER, pod vplivom loperamida proizvaja v povečanih količinah.
Ko smo ATF4 blokirali, je tudi po dodajanju loperamida odmrlo manj rakavih celic, pojasnjuje van Wijk. Poleg tega je raziskovalna skupina lahko pod elektronskim mikroskopom zaznala ostanke ER v celicah, obdelanih z loperamidom. “Razgradnja ER, to je retikulofagija, vidno prispeva k propadu celic glioblastoma,” še pove van Wijk. Običajno se loperamid pri zdravljenju driske veže na določene receptorje v črevesju, vendar ga črevo ne prevzame. Zato je neškodljiv.
Mehanizem delovanja velja tudi za druge bolezni
Loperamidna smrt celic glioblastoma bi lahko pomagala pri razvoju novih terapevtskih pristopov za zdravljenje te hude oblike raka. “Vendar pa naše ugotovitve odpirajo tudi nove zanimive možnosti za zdravljenje drugih bolezni, pri katerih je motena razgradnja ER, kot so nevrološke motnje ali demenca, pa tudi druge vrste tumorjev,” pravi van Wijk.
Izpostavlja, da so potrebne so nadaljnje študije, preden se loperamid dejansko lahko uporabi za zdravljenje glioblastoma ali drugih bolezni. V prihodnjih študijah je treba denimo raziskati, kako doseči, da bo prešel skozi krvno-možgansko pregrado in vstopil v možgane. Ona od izvedljivih možnosti so nanodelci. Želijo tudi identificirati druge snovi, ki sprožijo retikulofagijo, in preučiti, kako je mogoče povečati in bolje razumeti učinek loperamida.
