Aktualno: HIV/AIDS vs. COVID-19

Virus HIV je med svetovno populacijo prisoten že od leta 1981. Na letni ravni se na novo odkrije do 75 milijonov primerov.

Ob vstopu virusa v telo ta začne proizvajati ogromno celic, ki nemudoma napadejo virus. Vendar je virus močnejši in celice okuži. Zaradi posledic virusa se v teh celicah začnejo pojavljati napake in postanejo čedalje manj učinkovite, kar privede do imunske pomanjkljivosti. Foto: Bigstock

Če se bolezni ne zdravi, je smrtnost 95-odstotna. Boj z boleznijo letno izgubi 35 milijonov ljudi. V Sloveniji je trenutno okuženih z virusom HIV 700 oseb, odkritost okužb v populaciji je 90-odstotna.

Kakovost življenja ljudi s HIV je zelo dobra, saj je kaskada zdravljenja podobna kot v razvitem svetu, je na letošnjih, že 43. Tavčarjevih dnevih uvodoma pojasnil prof. dr. Janez Tomažič, dr. med., s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana ter predstavil tri viruse z najvišjo incidenco okuženosti po svetu. Z najdaljšo prezenco med njimi je virus HIV, sledi hepatitis C, ki je bil potrjen/prepoznan leta 1989 in ima letno 71 milijonov primerov okužb, ter SARS-CoV-2, ki je izbruhnil leta 2019 na Kitajskem in je v enem letu okužil kar 250 milijonov ljudi.

Različnost okužb med HIV, HCV in SARS-CoV-2

Do okužbe z virusom HIV najpogosteje pride pri spolnih odnosih z okuženo osebo in ob izpostavljenosti okuženi krvi ali krvnim pripravkom, najpogosteje pri souporabi okužene igle ali brizg pri injiciranju prepovedanih drog. Mogoč je tudi prenos z okužene matere na otroka med nosečnostjo, v času poroda ali po porodu z dojenjem.

Osebe, okužene z virusom HIV, ki se jih zdravi, so praktično funkcionalno ozdravljene. Pomembno je, da osebe, ki so učinkovito zdravljene in imajo nezaznaven virus v krvi več kot šest mesecev, niso več kužne (nezaznavnost = neprenosljivost).

Hepatitis C se prenaša predvsem ob izpostavljenosti okuženi krvi. Nahaja se v krvi, slini, spermi, urinu, solzah in trebušni tekočini. V zadnjih letih se pojavlja izbruh prenosa okužbe med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi. Pri SARS-CoV-2 pa je za okužbo zelo pomemben tudi aerosol. Oseba se lahko okuži, ko se aerosoli ali kapljice, ki vsebujejo virus, vdihnejo ali pridejo neposredno v stik z usti, očmi ali nosom. Do okužbe prav tako lahko pride v slabo prezračenih prostorih, kjer aerosoli ostanejo v zraku.

Pri SARS-CoV-2 je trajanje kužnosti odvisna od viabilnosti virusa. Pri zmerno bolnih je to do 10 dni, za bolnike s hudo obliko bolezni, ko je pri zdravljenju potreben dodaten kisik ali je že razvita pljučnica, je kužnost prisotna 20 dni in za imunokomplementarne primere je verjetnostni čas za okužbo do treh tednov. Zelo pomembno je omeniti, da se večina prenosov okužbe zgodi v začetnem obdobju bolezni kar natančneje pomeni, da po petem dnevu tako rekoč ni več možnosti za okužbo. Samo razmnoževanje virusa omogoča nukleokapsidni protein (predvsem pomemben pri različici delta virusa), ki lažje vstopi preko receptorjev ACE2, kar povzroči v replikacijskem krogu v času sproščanja večjo učinkovitost razmnoževanja replikacije virusa. Virus je tako bolj poseljen po sluznicah in je kužnost zato toliko večja.

Nezaznavnost = neprenosljivost

Osebe, okužene z virusom HIV, ki se jih zdravi, so praktično funkcionalno ozdravljene. Pomembno je, da osebe, ki so učinkovito zdravljene in imajo nezaznaven virus v krvi več kot šest mesecev, niso več kužne (nezaznavnost = neprenosljivost). To pomeni, da ne ogrožajo svoje okolice in virusa ne širijo na druge osebe. Tveganje za prenos je največje v začetnem in kasnejšem obdobju okužbe, ko je koncentracija virusa v telesnih tekočinah velika, sam virus se namreč med okužbo spreminja. Pri samem nastanku bolezni pa je pomembno vedeti, da telo prepozna virus. Ob vstopu virusa v telo ta začne proizvajati ogromno celic, ki nemudoma napadejo virus. Vendar je virus močnejši in celice okuži. Zaradi posledic virusa se v teh celicah začnejo pojavljati napake in postanejo čedalje manj učinkovite, kar privede do imunske pomanjkljivosti. Osebe s HIV imajo tako več srčno-žilnih obolenj, pogoste so ledvične bolezni in rak kosti ter se hitreje starajo. Pri naravnem poteku bolezni, ko se bolezni ne zdravi, imunski sistem po osmih letih odpove in se pojavijo bolezni, ki definirajo aids.  

Od letos je v slovenskih lekarnah omogočeno tudi samotestiranje, rezultat testiranja je viden v 15 minutah.

Diagnostika

SARS-CoV-2 je prva virusna bolezen, ki temelji samo na diagnostiki PCR, pri kateri si pomagamo z vrednostjo Ct. Ct je zaporedna številka cikla, pri katerem signal vzorca doseže prag, ki je potreben za pozitiven rezultat. Če je Ct nizek, je bilo v vzorcu veliko virusnih genov, če pa je Ct visok, je bilo v vzorcu malo virusnih genov. Pogosto si pomagamo tudi s klinično sliko. Žal pa ni specifičnih bolezenskih simptomov, ki bi se recimo razlikovali od preostalih virusnih okužb, kot sta prehlad in gripa. Najpogostejše manifestacije so: vročina, kašelj in dispneja ter motnja voha in okusa.

Diagnostika pri HIV je odlična, poteka z zelo učinkovitimi presejalnimi testi, s katerimi se dokazuje protitelesa v krvi. Zelo učinkovita je tudi metoda PCR, s katero se dokaže prisotnost samega virusa v krvi. Od letos je v slovenskih lekarnah omogočeno tudi samotestiranje, rezultat testiranja je viden v 15 minutah.

Zdravljenje

Za SARS-CoV-2 so v Evropi in ZDA registrirana štiri cepiva: BioNTech (Pfizer), Jonhson&Jonhson, Moderna in cepivo Oxford AstraZeneca. Zadnja študija za cepivo BioNTech kaže, da zaščita pred okužbo po treh mesecih že upade. Zaščita pred morebitnim hudim potekom bolezni pa traja šest mesecev. Dejstvo je, da je koncentracija protiteles v telesu po cepljenju višja kot pri prebolevnosti. Cepljenje je pomembno tudi kot epidemiološka zaščita, ker več protiteles pomeni manj virusa na sluznicah in s tem seveda manjši prenos. Glede tretjega odmerka študija potrjuje, da pripomore k veliko manjši hospitalizaciji in prav tako k manjši umrljivosti bolnikov.

Pri okužbi s SARS-CoV-2 je v virusni fazi namenjeno zdravilo remdesivir. Do konca leta 2021 ali kmalu v začetku prihodnjega se mu bodo pridružila še tri druga zdravila, ki učinkujejo neposredno na virus (molnupiravir, paxslovid, regeneron). Monoklonska protitelesa, kot sta na primer bamlanivimab in etesevimab, so zelo učinkovita pri zdravljenju z okužbo SARS-CoV-2 tako za osebe, ki imajo imunsko motnjo (cepljene ali necepljene), kot za tiste, ki so bile v visoko rizičnem stiku, in tudi za vse preostale necepljene osebe, ki so prav tako prišle v rizični stik. Monoklonsko protitelo je vrsta proteina, ki je bil zasnovan tako, da prepozna in se pritrdi na določeno strukturo, imenovano antigen. Bamlanivimab in etesevimab sta bila zasnovana za pritrditev na protein S virusa SARS-CoV-2 na dveh različnih mestih. Ko so protitelesa pritrjena protein na S, virus ne more vstopiti v telesne celice.

Eden temeljnih načinov zdravljenja ljudi s HIV je »zgodaj testiraj in zgodaj zdravi«. Pri osebah, ki se začnejo zdraviti zgodaj, imajo pričakovano življenjsko dobo zelo podobno ljudem v splošni populaciji. Drug način zdravljenja temelji na profilaksi z zdravili (PrEP) oziroma zaščiti z zdravili po izpostavljenem tveganem stiku (PEP). Zdravljenje bolnikov, okuženih z virusom HIV, ki niso bili nikoli zdravljeni, je do nedavnega potekalo s tremi zdravili. Uvedena pa je nova paradigma, in sicer zdravljenje z dvema zdraviloma (2DR) v eni tableti, ki kaže na visoko stopnjo učinkovitosti.

Zakaj po štiridesetih letih še vedno nimamo cepiva za virus HIV? Prof. Tomažič pojasni, da je največja težava razviti spektralna nevtralizacijska protitelesa, ki bi prišla do skritih epitopov. Če to primerjamo z novim koronavirusom, ki ima protein S (sestavljen je iz dveh podenot S1 in S2) RBD na sami kroni, kar pomeni, da je vstop cepiva lažji, in to je ključna razlika.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj