Zdaj, tukaj, spet nazaj.
Prva misel je bila – ne več, preveč je bilo govora o njem, pa saj smo se ga komaj rešili, a po temeljitem branju prispevka sem se odločila, da glavne poudarke objavim na mestu uvodnika. Pa poglejmo, na kaj nas opozarjajo naši mladi raziskovalci, Anja Kolarič, Marko Jukič in Urban Bren*.
Pred več kot tremi leti se je na Kitajskem pojavila nova oblika pljučnice, ki jo povzroča nova oblika koronavirusa, imenovana SARS-CoV-2. Virus se je v rekordnem času razširil po vsem svetu in povzročil svetovno pandemijo bolezni, imenovano covid-19. Čeprav smo se z virusom naučili živeti in smo razvili določeno stopnjo odpornosti, pa nenehne mutacije omogočajo nastanek novih sevov, s čimer zagotovijo preživetje virusa. Novi sevi tako predstavljajo izjemno veliko nevarnost in tveganje za zdravje ter prinašajo težje zdravljenje bolezni.
Prihajajoči jesenski dnevi prinašajo hladnejše vreme in s tem večjo dovzetnost za bolezni, kar se že kaže v porastu števila okuženih s covidom-19. Iz tega je razvidno, da je pandemija covida-19 še daleč od konca. Hiter odziv znanstvenoraziskovalne skupnosti je v rekordnem času prinesel predvsem ukrepe za preprečevanje okužb s SARS-CoV-2 v obliki cepiv, vendar pa so za uspešno zdravljenje obolelih posameznikov potrebne tudi rešitve v obliki konvencionalnih zdravil. Prva zdravila za zdravljenje covida-19 na trgu niso imela neposrednega učinka na virusov razvojni krog, ampak so delovala na aktivacijo imunskega sistema (monoklonska protitelesa) oziroma so kot pomožno zdravljenje zmanjševale pretirani vnetni odziv (imunomodulatorna zdravila). Intenzivne raziskave so uspešno obrodile sadove v obliki prvih zdravil z neposrednim učinkom na razvojni krog virusa SARS-CoV-2.
Novi sevi tako predstavljajo izjemno veliko nevarnost in tveganje za zdravje ter prinašajo težje zdravljenje bolezni. Prihajajoči jesenski dnevi prinašajo hladnejše vreme in s tem večjo dovzetnost za bolezni, kar se že kaže v porastu števila okuženih s covidom-19. Iz tega je razvidno, da je pandemija covida-19 še daleč od konca.
Razvoj protivirusnih zdravil sicer predstavlja velik izziv in razvoj zdravil proti virusu SARS-CoV-2 ni izjema. Ker virusi za svoje razmnoževanje in tvorbo novih virusov potrebujejo človeškega gostitelja in njegove celične mehanizme, poznamo le malo encimov in proteinov, ki so izključno virusni, zaradi česar je težko zagotoviti, da bodo zdravila delovala izključno na virus in brez učinka na človeško celico. Prav tako so velika težava mutacije virusov, saj le težko predvidimo, kako se bo odrazila na obnašanju virusa. Protivirusne učinkovine torej pri določenih sevih lahko postanejo neučinkovite. Pa vendar imamo trenutno na voljo dve zdravili, s katerima lahko lajšamo potek bolezni, tretje, ki je obetalo, pa se na koncu žal ni izkazalo in je umaknjeno iz lekarn.
Sklenemo lahko, da so kljub majhnemu številu zdravil, ki preprečujejo vstop virusa v človeško celico ali pa njegovo razmnoževanje v njej, ta zdravila učinkovito in uspešno zdravijo obolele s covidom-19. Predvsem so učinkovita v zgodnjih fazah bolezni, zato je potrebno, da jih uporabimo čim prej in preprečimo težji potek bolezni. Izbruh virusa SARS-CoV-2 je že tretji izbruh koronavirusov v zadnjih desetih letih, ki povzročajo težje oblike bolezni, zato je smiselno stremeti k načrtovanju tako imenovanih pankoronskih zdravil, ki bi delovala na različne koronaviruse in bi bila na voljo za prihodnje epidemije.
*Anja Kolarič in Marko Jukič sta raziskovalca na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerze v Mariboru; Urban Bren je profesor in vodja laboratorija na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerze v Mariboru.
