Ta iskriv sogovornik pravi, da je rad obdan z ljudmi, ki so vedrega duha, in veliko bolj uživa na snežnih strminah kot pod žgočim maldivijskim soncem. Svoje mnenje pa najraje izrazi skozi komedijo, ker meni, da ima to pri ljudeh večji učinek kot resen pristop.
Tilen, kaj dogaja?
Veliko. Do 18. decembra smo z oddajo Kaj dogaja? za vas vsako soboto ob 20.55 na prvem programu TV Slovenija. Čaka pa nas tudi silvestrski šov Kaj dogaja? 31. decembra zvečer.
Odlično imitirate letošnjo Ježkovo nagrajenko gospo Svetlano Makarovič, ki je med drugim tudi avtorica številnih otroških knjig. Kakšne spomine imate na svoje otroštvo, kakšen otrok ste bili? In ali vam je kakšna pravljica oziroma knjiga še posebej ostala v spominu?
Včeraj (17. novembra, op. a.) je bil dan nedonošenčkov in praznoval sem ta dan, ker sem tudi sam nedonošen otrok, rodil sem se namreč s sedmimi meseci. Bil sem bolehen otrok, ampak se je seveda z leti tudi to normaliziralo. Sem pa ravno te dni prebral v članku, da nedonošenčki celo življenje v sebi nosijo žar po preživetju. Prirojeno imajo borbenost in tudi sem sam bil zelo borben otrok. Drugače sem imel lepo otroštvo, obdan sem bil z veliko narave in mama mi je vsak večer brala pravljice. Najbolj mi je ostala v spominu zbirka ljudskih pravljic Babica pripoveduje. Prepričan sem, da imam ravno zaradi tega danes tako bujno domišljijo. Pravljice sem vedno samo poslušal, mama me ni nikoli silila brati. In tudi danes ne berem veliko, preberem samo tisto, kar me zanima. Že kot otrok sem bil vedno dobre volje, ni mi bil blizu stres, čeprav danes delujem v poslu, kjer je adrenalin vseskozi prisoten. Do šestega leta starosti sem bil doma, nisem hodil v vrtec, oče je delal, mama pa je skrbela za družino. Imam namreč tudi leto starejšega brata, ki me je bil menda zelo vesel. Načeloma sva se zelo razumela in tudi danes sva še vedno zelo povezana.
Kdaj ste začeli kazati zanimanje za glasbo in glasbene inštrumente? Za violončelo vas je navdušila mama. Kakšen pristop je ubrala, da je spodbudila vaše zanimanje za ta inštrument, ki ni ravno pogosta izbira med otroki?
Izhajam iz glasbene družine, pri nas se je vedno pelo. Mama je po poklicu pevka in poje v zboru Slovenske filharmonije. Tako da naju je z bratom hitro navdušila tudi za glasbene inštrumente, jaz sem se odločil za violončelo, brat pa za klarinet. Ni me bilo treba prav posebej prepričevati, zelo hitro sva se ujela z violončelom. Drugega inštrumenta ne igram, razen klavirja, ki je bil obvezen predmet na glasbeni gimnaziji, ki sem jo obiskoval. Seveda sta kitara in klavir inštrumenta, ki sta morda bolj zanimiva in po kratkem času učenja in igranja zvenita zelo lepo in se zdi, da že dobro igraš. Godala, violončelo ali violina, sta bolj občutljiva inštrumenta, kjer je potrebno več potrpežljivosti, in prijetno zvenita šele po nekaj letih učenja. Zelo pomembno je tudi, v kakšnem okolju odraščaš, s kakšnimi vrstniki se družiš, kakšnega učitelja imaš in katero glasbeno šolo obiskuješ. To so vsi dejavniki, ki so v tistih časih vplivali tudi na moj razvoj. Sedaj živimo v malce drugačnih časih, skoraj vsak otrok obiskuje glasbeno šolo, ker so še vedno dostopne čisto vsem, kar je seveda prav.
Leta 2007 ste magistrirali na Akademiji za glasbo v Zagrebu pri prof. Valterju Dašpalju in nadaljevali študij v Gradcu pri prof. Rudolfu Leopoldu ter komorno glasbo pri prof. Chii Chouu. Ste akademsko glasbeno izobraženi in hkrati tudi odličen imitator. Za oboje je potreben posluh, ampak kljub vsemu – resna glasba in satira, kako to usklajujete?
Usklajevanje je seveda odvisno od projektov, ki jih imam. Sedaj, ko je sezona na televiziji, se ukvarjam samo s televizijskimi projekti, ker za drugo preprosto ni časa. Ko se delo na televiziji sprosti, pride tudi čas za glasbo. Vedno združujem glasbo na raznih javnih in zasebnih nastopih za različna podjetja. Včasih sem veliko sodeloval z različnimi glasbeniki, danes to delam v manjšini.
Leta 2012 ste tudi sami prejeli Ježkovo nagrado, če se ne motim, ste tudi najmlajši prejemnik te prestižne nagrade. Kakšne vzporednice bi potegnili med sabo in legendarnim satirikom Franetom Milčinskim – Ježkom?
Drži, Ježkovo nagrado sem res dobil kot še zelo mlad. Po eni strani se mi je zdelo super, po drugi strani pa sem se zavedal neke odgovornosti, ker moraš nagrado upravičiti tudi z nadaljnjim delom, kar pomeni, da se je potrebno naprej še bolj dokazovati. Na vsak način pa je to neka spodbuda in po mojem mnenju je bolje, da takšno prestižno nagrado dobiš mlad kot pa star. V večini jo prejmejo starejši ustvarjalci, ki imajo za sabo že zares bogat repertoar. Ko sem študiral v Zagrebu, sem živel pri žal že pokojni gospe Vilmi, ki je vedno rekla: »Tilen, zapomni si, starost je žalost.« Seveda je to izrekla malce tudi v šali, ampak kdaj je mislila tudi zares.
Franeta Milčinskega – Ježka dojemam kot velikega umetnika. Za tako bogat repertoar, kot ga je naredil on, moraš delovati na zelo visokem nivoju. Slog satire v tistih časih je bil drugačen, bolj umetelen in umetniški.
Pri imitaciji je ključnega pomena, da osebo, ki jo imitirate, začutite. Kakšen je proces ustvarjanja imitacije nekega lika?
Z imitiranjem se profesionalno ukvarjam že od svojega 17. leta, ko sem začel sodelovati s Sašem Hribarjem, ki me je povabil v oddajo Radio Ga-Ga. Oddajo sem poslušal že prej, ker je bila moja najljubša radijska oddaja. Izkušnje so tukaj zelo pomembne, kajti tako kot danes imitiram like, jih pred desetimi leti ne bi znal. Zanimivo, kako v življenju pride vse ob pravem trenutku. Preden sem dobil svojo oddajo, sem imel za sabo že 17 let udejstvovanja tako na televiziji kot na radiu. Danes je povsem drugače, pridejo talenti, ki čez noč postanejo popularni v Sloveniji. Absolutno se je težje 17 let obdržati na sceni in potem ustvarjati svojo oddajo. Sedaj se ne posvečam več toliko liku, kot sem se včasih, ker se mi ni treba. Zelo hitro začutim človeka in takoj vem, kakšna bo imitacija. Je pa res, če imaš še tako dobro imitacijo, ti to prav nič ne pomaga, če nimaš v ozadju dobre vsebine. V oddaji Kaj dogaja? imam vrhunsko ekipo (Miha Brajnik, Alenka Marinič, Anže Zevnik, Admir Baltić, Jure Mastnak). Igor Bračič in Jure Karas skrbita za scenarij in pišeta tekste, in ko imaš enkrat dober tekst, nisi tako obremenjen s samim likom. Tudi spontanost in sproščenost pripeljeta do tega, da kakšen lik takoj izpade zelo dobro.
Koncept oddaje Radio Ga-Ga je popolnoma drugačen, ker je veliko improvizacije. Tema se ustvarja v sami oddaji in ni toliko priprave. V oddaji predvsem nastajajo najboljše originalne imitacije, ki jih ustvarjajo odlični imitatorji.
V zasebnem življenju se, kot pravite, radi družite z ljudmi, ki so vedrega duha. Kaj vam pomenijo odnosi in kako jih negujete?
Pri odnosih gre za vzajemnost. Velikokrat je tudi pri prijateljih potrebno kakšne zadeve enostavno spregledati, ker je jasno, da ti ne more biti vse všeč. Ko sem bil mlajši, sem bil bolj občutljiv, sedaj te »napake« vzamem v zakup. Zelo hitro začutim energijo pri človeku in vem, s kom se bom ujel in s kom ne. Imam krog ljudi – družino, partnerko, prijatelje, s katerimi se dobro počutim, in nimam želje po širjenju novih poznanstev. Seveda pa v življenju srečaš tudi ljudi, od katerih se lahko veliko naučiš in so ti še posebej dragoceni. Ena takšnih je Svetlana Makarovič, s katero sva tudi sodelovala in ki je izjemno duhovita. Sicer nisva konstantno v stiku, vendar skupni čas dobro izkoristiva. Zelo jo spoštujem. Dober prijatelj sem tudi z Deso Muck, ki je zelo modra gospa in jo resnično občudujem. Velikokrat mi naravnost pove, kaj si misli o mojem delu. Zna pohvaliti, zna pa tudi zelo skritizirati. Zelo sem ji hvaležen za to. Vesel sem, da se lahko pogovarjam s takšnimi umetniki, ki imajo za seboj neprecenljive izkušnje in izjemno bogat delovni opus.
Za življenje radi pravimo, da je nepredvidljivo. Pustite, da vas zapelje po svoji poti, ali se mu upirate, kadar ne gre vse po vaših načrtih?
Lahko odgovorim z enim stavkom: človek obrača, Bog obrne. In tega se držim. Kakor koli obračaš in se upiraš temu toku, te življenje pripelje tja, kjer ti je mesto.
Kot uspešna znana osebnost imate v svojih vrstah zagotovo tudi mlajše občudovalce, marsikomu ste vzornik. Se te vloge in odgovornosti, ki jo prinaša, zavedate?
Ne glede na to, ali me pohvali starejša gospa ali otrok, vsako pohvalo je lepo slišati in mi veliko pomeni, ker je to potrditev tega, kar delam. Pet let sem tudi učil na glasbeni šoli v Trebnjem. Imel sem krasne učence, nekateri so bili talentirani malo manj, drugi bolj, ampak se mi zdi, da so vsi prišli na uro violončela radovedni. Super smo se imeli. Upam, da se kmalu spet vrnem v pedagoške vode.
Ste zelo aktivni in vsestransko dejavni, kar sčasoma lahko privede tudi do neprijetnih posledic na telesu. Včasih ste trenirali gimnastiko in atletiko. Kako pa danes skrbite za dobro počutje in zdravo telo?
S športom smo se pri nas doma intenzivno ukvarjali. Brat je treniral biatlon. Jaz sem se bolj posvetil glasbi, vendar sem se vzporedno ukvarjal tudi s športom. Zelo rad smučam in vsako leto preživim teden dni v Dolomitih. Lani sem bil razočaran, ker mi je epidemija prekrižala načrte, za januarja imam rezervacijo in se že veselim. Za ohranjanje konstantne kondicije poskrbim s tekom in hojo. Vodni športi me ne pritegnejo toliko. Morda tudi zato, ker sem po horoskopu lev, za to znamenje pa je značilno, da niso ravno domači v vodi.
Še vedno smo globoko v primežu epidemije. Kako se sami spopadate s tem obdobjem in kaj mislite, kako nas bo kot družbo to obdobje zaznamovalo, preoblikovalo?
Pred epidemijo sem bil zelo angažiran. V času, ko se je začela epidemija, sem bil razprodan do konca junija. V trenutku je vse odpadlo in sem prvih štirinajst dni samo spal. Sicer smo še naprej delali oddajo Kaj dogaja?, bil sem angažiran v Mali terasi. Jeseni pa sem postal tudi voditelj oddaje, tako da se mi je v času epidemije zgodilo veliko novih stvari. Nisem občutil te praznine, kot so jo moji kolegi, ki so izgubili veliko dela. V vsakem primeru so se sedaj nastopi bolj skoncentrirali na pomlad in poletje. Toliko dela, kot sem ga imel letos poleti, ga nisem imel še nikoli. Junij in julij sta postala tako december.
Nedavno sem bil na obisku pri svoji 90-letni babici, ki mi je rekla, da v takšnem obilju, kot sedaj živi, ni še nikoli. Da ne bo pomote, zagotovo so ljudje, ki so na robu preživetja in jih je epidemija potisnila še bolj na rob. Generalno kot družba pa dobro živimo. Zato po mojem mnenju ta epidemija ne bo spremenila ničesar, razen če bi prišlo do zares velikih sprememb.
Kaj si želite za našo skupno družbeno prihodnost?
Želim si, da bi bilo čim prej konec epidemije, žal pa nismo narod, ki bi znal stopiti skupaj – očitno imamo to v genih. Ne bi se smeli tako deliti, čeprav že naša zgodovina govori zase. Bolj bi morali biti družbeno odgovorni, ker navsezadnje se bomo morali naučiti živeti z virusom.
Sicer si rečem, kdo sem jaz, da bom moraliziral, in mislim, da je najbolje biti tiho. Vedno pa pridem do istega zaključka. Če že, je najbolje povedati svoje mnenje skozi komedijo, ker ima na podzavestni ravni večji učinek. Ravno v času epidemije sem dobil od ljudi največ zahval, ker skozi komedijo ozaveščamo ljudi. Stara modrost pravi: »Vsaka izrečena beseda je v najboljšem primeru iskrena laž.«
