Čeprav za demenco še ne poznamo učinkovitega zdravljenja, lahko njeno napredovanje pomembno upočasnimo. Tej temi se je na letošnjem geriatričnem simpoziju posvetila nevrologinja doc. dr. Milica Gregorič Kramberger, vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana.
Prizadete vse funkcije in spektri življenja
Pri vseh oblikah ireverzibilnih demenc gre za napredujoča, kompleksna nevrološka stanja, ki prizadenejo kognitivne zmožnosti (spomin, govor, orientacijo, reševanje problemov), čustva (pojavijo se depresija, tesnobnost, apatičnost, motnje razpoloženja, impulzivnost…), telesne funkcije (gibanje, spanje, libido, sposobnost kontrole izločanja urina in/ali blata, prehranjevanje…), odnose in aktivnosti (stiki, zadovoljstvo, zadoščenje, delo, hobiji…), finančno (denar…) in pravno neodvisnost (izguba poslovne sposobnosti, vozniškega izpita…). Zato je njuna zgodnja prepoznava (v fazi blage kognitivne motnje), multidisciplinarna obravnava ter individualno prilagojeno zdravljenje, ki vključuje tako farmakološke kot nefarmakološke in socialne ukrepe.
Vpliv na dejavnike tveganja
Poleg starosti so dejavniki tveganja za sindrom demence tudi mnogi drugi: nekatera zdravila arterijska hipertenzija, sladkorna bolezen, življenjski slog (prehrana, razvade, telesna aktivnost…), pridružene bolezni in okužbe, socialna izolacija… Raziskave kažejo, da na 40 % njih lahko vplivamo. Pri prepoznavanju zgodnje demence moramo biti pozorni že na pešanje instrumentalnih dnevnih aktivnosti (ko oseba zaradi kognitivnih težav še nima težav v osnovnih dnevnih aktivnostih: hranjenje, oblačenje, umivanje…) . V tej fazi nas (zdravnike) zanima, ali bolnik zaradi težav, ki jih opisuje kot novonastale, še zmore samostojno skuhati, iti v trgovino, varno vozit avto… Starostniki brez kognitivnega upada so večino instrumentalnih dnevnih aktivnosti sposobni izvajati, so pa pri tem počasnejši, je v nadaljevanju pojasnila dr. Milica Gregorič Kramberger.
Presejalni testi dvorezen meč, nujno slikanje glave
Za določanje kognitivnega stanja uporabljamo presejalne teste (kratek test spoznavnih sposobnosti in drugi), ki pa niso ustrezni pri asimptomatskih osebah ali na pri na primer starostnikih, ki jih samo zanima, »kako je«. Prav tako presejalni test lahko izvedemo samo, če ga znamo pravilno izvesti. V nasprotnem povzročimo nepotreben stres. Vsaka oseba s sumom na sindrom demence mora biti napotena na CT ali MRI slikanje glave in laboratorijske teste, s katerimi se izključijo/potrdijo druga internistična stanja. Lahko opravimo tudi funkcijsko slikanje možganov, ki prikaže presnovo možganov ter pojasni, katera področja možganov so (naj)bolj prizadeta – iz česar lahko sklepamo na obliko demence.
Vrste demenc
Demence razdelimo v reverzibilne (takih je približno 10 %) in ireverzibilne (80 do 90 % ; pri njih pride do nepopravljivih nevrodegenerativnih sprememb). Reverzibilne lahko nastanejo zaradi jemanja nekaterih zdravil, endokrinih motenj (npr. ščitnične motnje), metabolnih motenj, (npr. depresije), pomanjkanje vitaminov in drugih hranil, tumorjev, travmatskih poškodb možganov, infekcij (sifilis, HIV…), prekomernega uživanja alkohola. Nereverzibilne oblike demenc so Alzheimerjeva bolezen, demenca z Lewyjevimi telesci, vaskularna demenca, mešana demenca (kombinacija Alzheimerjeve in vaskularne), frontotemporalna demenca, demenca pri Parkinsonovi bolezni, demence zaradi drugih vzrokov (Huntingtonova bolezen, Creutzfeldt-Jakobova bolezen…). Vzrok zanje so v največji meri nevrodegenerativne spremembe, na podlagi tega, kar nam pove bolnik, kar povedo svojci in kar ugotovimo s kliničnim pregledom, pa poskušamo lokalizirati predel možganov, v katerem so se bolezenske spremembe začele.
Kopičenje napačno zvitih beljakovin
Pri vseh nevrodegenerativnih demencah gre za tako imenovane proteinopatije: razvijejo se različne patološke oblike beljakovin in se kopičijo na določenih mestih v možganih. Najpogostejša nevrodegenerativna demenca je Alzheimerjeva bolezen, ki se pojavlja v 60 do 65 % vseh demenc, sledita demenca z Lewyjevimi telesci in frontotemporalna demenca. Pri Alzheimerjevi bolezni gre za kopičenje patološke oblike amiloida beta in posebne oblike beljakovine tau. Pri frontotemporalnih demencah so vsaj 4 različne možnosti proteinopatij: tau, ubikvitin, TDP-43, FUS., pri demenci z Lewyjevimi telesci pa je ključen alfa-sinuklein, ki omogoča nastajanje Lewyjevih telesc. Tipična »zgodba » bolnika z začetno Alzheimerjevo boleznijo je, da ima težave z orientacijo, s procesiranjem nedavnih informacij, ki si lahko zelo blage in se pojavijo v različnih situacijah: pri vožnji avtomobila (težave pri razvrščanju v prometu, počasni odzivi na situacije…), jemanju zdravil, govornimi težavami (iskanje besed…), iskanju stvari… Bolezenske spremembe se začnejo v predelu hiopkampusa in se tekom naslednjih 10, 15 let počasi razširijo na celotne možgane. Tudi proces napredovanja bolezni je počasen: blage kognitivne težave lahko trajajo celo 5 let, preden postanejo tako izrazite, da jih okolica opazi.
Demenca brez izgube spomina
Druga najpogostejša oblika demence je demenca z Lewyjevimi telesci. Ima značilnosti Alzheimerjeve bolezni, pa tudi simptome, ki so značilni za Parkinsonovo bolezen. Tipično je, da ima bolnik dneve, ko je popolnoma v redu, in dneve, ko je zmeden, z vidnimi in slušnimi zaznavnimi motnjami. Motnja spomina (pozabljanje) je lahko popolnoma odsotna, pogoste so motnje spanja in izguba ravnotežja. Ker ima zelo raznoliko klinično sliko, se pogosto prepozna pozno (ali sploh ne). Frontotemporalna demenca prizadene predvsem sprednji frontalni reženj, zbolevajo pa pogosto mlajši, že pri starosti 40 let. Kaže se kot motnja govora in/ali vedenja in razpoloženja, bolniki se neustrezno odzivajo na situacije, postanejo impulzivni, pomemben dejavnik tveganja je družinska obremenjenost. Zdravila ni, tista zdravila, ki se uporabljajo pri drugih oblikah demence, so kontraindicirana. Demenca je lahko posledica Parkinsonove bolezni. Izrazi se 10 do 15 let po diagnosticiranju le-te, bolniki s to vrsto demence imajo spomin običajno zelo dobro ohranjen.
Pomembni poudarki:
V Sloveniji po zadnjih podatkih živi okrog 45 tisoč ljudi z demenco, do leta 2050 jih bo 85 tisoč. Ženske obolevajo pogosteje.
Najpogostejša oblike demence je Alzheimerjeva bolezen, največji dejavnik tveganja pa starost. V starosti od 70 do 74 let jo ima 3 % populacije, v starosti od 85 do 89 let 22 %, v starosti 90 let in več pa vsak tretji.
S staranjem se kognitivne sposobnosti spreminjajo: postajamo počasnejši in težje sočasno izvajamo več kognitivnih nalog. Lahko pa se naučimo novih veščin in jih zelo uspešno izvajamo, vendar počasneje.
Standardizirana rutinska obravnava je potrebna in smiselna predvsem zato, ker pri 10-15 % bolnikov s sindromom demence ugotovimo vsaj delno reverzibilno stanje, ki ob ustrezni obravnavi ne slabša kognitivnih funkcij.
Mnogo bolnikov s kognitivno motnjo ali sindromom demence nikoli ne pride do natančne diagnoze in ne dobi terapije, čeprav zaradi kognitivnih težav poiščejo zdravniško pomoč.
Vaskularna demenca je skoraj vedno posledica možganske kapi.
