Izpostavljeni smo jim že v prvih dneh našega življenja prek materinega mleka. Za nekatere kemikalije vemo, da povzročajo hormonske motnje, avtoimunske bolezni, sladkorno bolezen, astmo in alergije ter vplivajo na nastanek raka. Vpliva veliko kemikalij na naše zdravje pa danes žal še ne poznamo.
Katere kemikalije najdemo v okolju in katere so najbolj pereče, kaj so pokazale raziskave humanega biomonitoringa, kakšno vlogo imajo pri razvoju različnih bolezni, kako pomembna je hrana v najzgodnejšem obdobju življenja, kaj raziskovalce najbolj skrbi in kakšno regulacijo potrebujemo?
Na vprašanja so v spletnem pogovoru (STA) na podlagi strokovnega znanja in izkušenj izčrpno odgovorili: prof. dr. Tina Kosjek, raziskovalka Odseka za znanosti o okolju na Inštitutu Jožef Stefan, doc. dr. Jurij Trontelj, predavatelj na ljubljanski fakulteti za farmacijo, prof. dr. Matej Orešič, profesor medicine na švedski Univerzi Örebro in vodja raziskovalne skupine na finski Univerzi Turku, ter doc. dr. Evgen Benedik, predavatelj na ljubljanski biotehniški fakulteti in klinični dietetik na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana.
Kemikalije kot hormonski motilci
Kemikalije so tako rekoč prisotne povsod okrog nas: v hrani, oblačilih in v drugih potrošnih izdelkih, pojavljajo se v vodi, nekatere pa so industrijski produkt (konzervansi, umetne arome, mehčalci plastike). Prof. Kosjek pojasni, da niso vse škodljive, a določene med njimi lahko predstavljajo nevarnost za naše zdravje pa tudi za zdravje živali.
Med najbolj nevarnimi so obstojna organska onesnažila, kot so: pesticidi, dioksini, furani in poliklorirani bifenili. Veliko skrb vzbujajo nove kemikalije, ki so že dlje časa prisotne v okolju, vendar o njih vemo zelo malo in zato predstavljajo še toliko večjo negotovost. Vsak dan na trg prihajajo nove kemične spojine in težava nastane, ker se pretvarjajo v razgradnje produkte, ki jih v večini sploh ne poznamo.
Ena najbolj znanih za zdravje škodljivih kemikalij je akrilamid, ki se tvori pri cvrtju, praženju in pri pečenju hrane, bogate s škrobom. Prisoten je v krompirju, kosmičih, kruhu in v pecivu. Znano je, da akrilamid povzroča spremembe na dednem zapisu.
Ali količine teh nevarnih snovi v okolju in hrani presegajo dovoljene vrednosti? Prof. Kosjek pove, da mejnih vrednosti sicer ne presegajo. Po njenih besedah je največji problem, ker se kemikalije oziroma njihovi metaboliti nakopičijo v tkivih živih bitij. Nikoli namreč ne gre samo za eno kemikalijo – vedno gre za zmesi znanih in neznanih kemikalij. Njihovi učinki se lahko potencialno seštevajo, in to je najbolj skrb vzbujajoče.
Lep primer je zdravilo karbamazepin, ki se le delno razgradi na čistilnih napravah. Njegovi razgradljivi produkti so celo nevarnejši za zdravje ekosistemov kot vhodna učinkovina sama.
Veliko izmed njih je hormonskih motilcev, v nadaljevanju izpostavi doc. Trontelj. Hormonski motilci so kemikalije, ki motijo endokrino delovanje žlez. Med te spojine prištevamo steroide ̶ naravne in sintezne. Za naravne steroide je v večini odgovoren človek, predvsem ženske, ki naravno izločajo hormone z urinom, ti vstopajo prek odpadnih voda v čistilne naprave, od tu pa v vodotoke. Še večji prispevek naravnih steroidov v okolju prispevajo živalski hormoni, zlasti v državah z večjo produkcijo mesa in mlečnih izdelkov (živinoreja).
Med hormonske motilce prištevamo tudi fenolne spojine ̶ bisfenole. Uporabljajo jih pri proizvodnji plastičnih materialov (embalaže za hrano in pijačo) in izdelkov za osebno nego, ki vsebujejo nonilfenol. Gre za hormonsko aktivno spojino, zato se kozmetični izdelki lahko obnašajo kot agonisti na estrogenskih receptorjih in tako v veliki meri obremenjujejo okolje. Druga skupina hormonskih motilcev so zdravila. To so peroralni kontraceptivi, ki se jih zelo redko nadzoruje v okolju. »Naša delovna skupina je prva začela takšno kontrolo ter zaznala visoke koncentracije v vtokih in iztokih čistilnih naprav,« izpostavi doc. Trontelj. Razgradnja kemikalij na čistilnih napravah pa je velikokrat nepopolna, doda prof. Kosjek. Lep primer je zdravilo Karbamazepin, ki se le delno razgradi na čistilnih napravah. Njegovi razgradljivi produkti so celo nevarnejši za zdravje ekosistemov kot vhodna učinkovina sama.
Kot hormonski motilci med težko razgradljive spojine spadajo še polifluorirane alkilne spojine (PFAS). Prisotne so v embalaži hrane, posod in pen za gašenje požarov. Slabo razkrojljivi preprečevalci gorenja se danes še vedno uporabljajo v elektroniki, tekstilu, v pohištvu, najdemo jih celo v hišnem prahu (kot posledica razpada tekstila). Zaradi preteklih onesnaženj so v okolju še vedno prisotni poliklorirani bifenili dioksini, čeprav je njihova uporaba že veliko bolj kontrolirana.
Preučevanje učinka hormonskih motilcev je težavno, ker so njihovi učinki zelo kompleksni. Delujejo lahko namreč neposredno na hormonski receptor ali na regulaciji ekspresije tega receptorja, sodelujejo pri prenosu signala na epigenetskih spremembah in negativno učinkujejo pri sintezi hormonov.
Kot opozori doc. dr. Trontelj, je delovanje hormonskih motilcev najbolj problematično v vodnih organizmih. Opažajo namreč velik upad populacij rib in dvoživk v naravi (sladkovodnih in morskih vodah). Pri ljudeh pa ti hormonski motilci povzročajo spremenjen metabolizem lipidov, vplivajo negativno na krvno-žilni sistem in na spremenjeno delovanje spolnih žlez, povzročijo prezgodnjo puberteto pri deklicah in policistične ovarije, pri moških pa je opažen velik upad plodnosti.
BPS je za 100-krat več kot pred leti. BPA je kontrolirana skupina, zato so ga proizvajalci zamenjali z BPS, ki se ga lahko uporablja brez omejitev, saj ni nadziran.
Potrošniki smo tisti, ki narekujemo razvoj živilski industriji
Skoraj ni bolezni, ki ne bi bila vsaj posredno povezana z izpostavitvijo nevarnim kemikalijam. Te imajo neposredni vpliv na imunski sistem in na veliko različnih bolezni (npr. bolezni jeter, alzheimerjeva bolezen). Pomen raziskav pri dokazovanju vpliva nevarnih kemikalij na bolezni poudari prof. dr. Orešič. Kot poudari, gre v večini za epidemiološke študije, v katerih skušajo dokazati statistično povezavo: koliko večja je bila izpostavljenost nevarnim snovem, ki pokažejo večjo incidenco določeni bolezni. To pa še ne pomeni, da je razlog za bolezen izpostavljenost določeni kemikaliji. Zato je vedno več raziskav fizioloških, s katerimi se neposredno dokaže, da izpostavljenost določenim nevarnim kemikalijam res povzroča bolezen.
Doc. dr. Benedik opozori, da je velik delež bolezni odvisen od našega prehranjevanja. Spomni na prehrano naših babic in dedkov. Večino hrane so si pridelali na svoji zemlji. Skozi vse leto so skrbeli, da so hrano pravilno obdelali, ustrezno shranili in na koncu uporabili pri jedeh. Pestrost tako pridelanih živil je bila veliko nižja, če jo primerjamo s hrano v današnjih prodajalnah.
Hrana že dolgo ni samo vir prehranjevanja, ampak nas tudi kulturno povezuje. Ključna pri zdravem prehranjevanju je zmernost, človeško pa je, da si občasno privoščimo tudi kakšno pregreho. »Nujna je informiranost mladostnikov skozi socialna omrežja, da jim pokažemo pomembnost relevantnosti informacij, ki pridejo do njih. Zavedati se moramo, da je izobražen potrošnik najboljši potrošnik in kritik,« strne pomen ozaveščanja o prehranjevanju in vseh pasteh, ki smo jim kot potrošniki izpostavljeni, doc. dr. Benedik.
Ljudje hrepenimo po finančni neodvisnosti, zato smo se začeli seliti s podeželja v mesta. Ves dan smo zaprti na delovnih mestih, da si lahko kupimo hrano. Zgodil se je paradoks, na katerega nihče ni bil pripravljen. Posledično se je intenzivno začela razvijati živilska industrija, za katero vsi radi rečemo, da je največji krivec za nastanek večine bolezni. Resnica pa je, da smo potrošniki tisti, ki narekujemo razvoj živilski industriji. Želimo mleko z daljšim rokom uporabe, dlje obstojen kruh, živila v naši shrambi morajo biti lepa, sveža, sočna, aromatična. A da proizvajalci hrane ugodijo našim zahtevam, morajo v živila dodati vrsto različnih aditivov, konzervansov, stabilizatorjev okusa in arom.
Hrana mora biti danes tudi marketinško zanimiva, saj se ne odločamo pri nakupu samo na podlagi cene, ampak je pomemben tudi zunanji videz (embalaža). Novi biološki materiali, v katerih so pakirana živila, sicer ne vsebujejo bisfenolov, imajo pa druge komponente, ki škodujejo našemu zdravju. Toliko slabše je, izpostavi dr. Benedik, ker še ne poznamo vpliva teh snovi na našo okolico (naravo).
Kaj lahko sami naredimo za kakovostnejše prehranjevanje in kako lahko k temu pripomore država? Predvsem moramo postati racionalnejši pri nakupu in porabi živil. Med epidemijo covida-19 se je namreč pokazalo, da povprečen prebivalec Slovenije ne zna prebrati deklaracije na živilih in prav tako ne ve, kaj pomeni datum proizvodnje, saj ga zamenjujejo z datumom končnega roka uporabe živila. Največ bomo naredili, če posegamo po lokalnih in sezonskih živilih, bogato hranilnih živilih in po zelenjavi ter omejimo vnos mesa.
Pri otrocih bodimo pozorni pri vnosu sladkih pijač. Če otrok dobi vsaj 2 dl sladke pijače (tudi 100-odstotni biodomači sok) dnevno, se mu poveča tveganje za pojav sladkorne bolezni za vsaj 30 odstotkov, ko bo star 30 let. Sladke pijače smo tudi zaradi teh zgovornih podatkov že pred leti umaknili iz vrtcev in šol.
Če si predstavljamo pridobivanje telesne mase v gramih na dan, pri povprečnem človeku od spočetja naprej v prvih devetih mesecih pride do enormnega porasta. V prvem letu otroci namreč potrojijo svojo telesno maso, v nadaljevanju razvoja se upočasni in ponovno se obnovi pridobivanje telesne mase v fazi pubertete. Okoli našega 21. leta je prirast enako nič, kar pomeni, da ohranjamo svojo telesno maso. V obdobju razvoja in rasti naše telo potrebuje vitamine, minerale in makrohranila, zato je zelo pomembno, kaj otroku dajemo na krožnik.
Država je s pripravo hranilno zadovoljivih malic in kosil v vrtcih ter šolah naredila veliko, vendar nas tudi na tem področju čaka še veliko dela.
Kako naš način življenja vpliva na čistost voda?
Slovenske vode so glede na čistost ene najkakovostnejših v primerjavi z drugimi primerljivimi evropskimi in svetovnimi državami. Analize so pokazale, da so koncentracije učinkovin zdravil in nekaterih drugih hormonskih motilcev v naših vodah za od 10- do 100-krat nižje.
Doc. dr. Trontelj poudari, da imamo kljub vzpodbudnim podatkom razlog za skrb. Na izviru Save Dolinke so z delovno skupino zaznali zelo visoko koncentracijo bisfenola S (BPS). Do podobnih ugotovitev so prišli tudi v podzemnih vodah, ki so vir pitnih voda. V Sloveniji namreč 95 odstotkov pitne vode izvira iz podzemnih voda. V okviru evropskega projekta so spremljali hormonske motilce in v podzemnih vodah našli presežene vrednosti (od dovoljenih evropskih smernic za kakovost vode) bisfenola A, S in E, estrona, estradiola in sinteznega hormona etinilestradiola.
Kakšna pa je voda v plastenkah v primerjavi z vodo, ki priteče iz pipe? Čeprav je voda ustekleničena v plastenkah, ki imajo oznako »BPA free« (brez bisfenola A), predstavlja tveganje. Proizvajalci plastike brez »BPA« morajo namreč manjkajočo spojino nadomestiti z drugim bisfenolom, saj bi bile plastenke drugače prekrhke. »Pred petimi leti smo v vodotokih zaznali veliko količino BPA, danes pa je slika popolnoma drugačna. BPS je za 100-krat več kot pred leti. BPA je kontrolirana skupina, zato so ga proizvajalci zamenjali z BPS, ki se ga lahko uporablja brez omejitev, saj ni nadziran. Če se le da, je najbolje, da uživamo vodo iz steklenih kozarcev ali steklenic,« svetuje doc. dr. Trontelj.
Pomen ekspozoma in kako je v resnici za zdravje nevarna PFAS
Ekspozom je merilo vseh izpostavljenosti (zunanji in notranji vplivi) posameznika skozi življenje in ugotavlja, kako je to povezano z njegovim zdravjem. Zunanji vplivi so kemikalije in socialni dejavniki, kot so stres in delovno okolje, medtem ko notranji ekspozom predstavlja metabolične in imunske sisteme ter črevesne mikrobe. Prof. dr. Orešič pojasni, da gre za vedo, pri kateri je v igri ogromno podatkov, vendar z novimi merilnimi sistemi in umetno inteligenco danes lažje povežejo izpostavljenosti človekovega zdravja zunanjim in notranjim vplivom kot v preteklosti.
PFAS so strukturno podobna maščobnim kislinam. Uporabljajo se predvsem v industrijskih izdelkih, v katerih je predpisana vodoodporna površina (prisotne so celo v embalaži za pice). Zelo zgovoren je podatek, da so tudi v baltskih ribah našli veliko koncentracijo PFAS, ki je povezan z velikim pojavom sladkorne bolezni tipa 2. Vzpodbudno pa je, da je največji proizvajalec PFAS, podjetje 3M, napovedal, da bo do leta 2025 končal proizvodnjo vseh PFAS.
Znano je, da so PFAS izpostavljeni že novorojenčki. Zaradi morebitne izpostavljenosti kemikalijam imajo večjo verjetnost, da pozneje v življenju zbolijo za sladkorno boleznijo. Kako te nevarne spojine torej vplivajo na razvoj metabolizma in procese v organizmu? Najpomembnejše obdobje za razvoj imunskega sistema je čas pred rojstvom in prva leta otrokovega življenja. Kemikalije imajo zelo velik vpliv na razvoj imunskega sistema in metabolizem, zato predstavljajo znatno tveganje za nastanek bolezni. »Na Finskem smo v kliničnih študijah v zadnjih dvajsetih letih vključili več kot 8.000 otrok, pri katerih se je razvila sladkorna bolezen. Preučevali smo, kaj se je dogajalo v prvih letih njihovega življenja, katerim kemikalijam so bili izpostavljeni in kako je to povezano z njihovo boleznijo. Ugotovili smo, da so PFAS povezane z avtoimunskimi boleznimi,« izpostavi prof. dr. Orešič.
Pomemben dejavnik PFAS je, da so podoben del metabolizma kot žolčne kisline. Z njimi tekmujejo, da vstopijo v obtok, in uporabljajo iste transporterje v črevesju, ki prenašajo žolčne kisline ter PFAS iz črevesja v jetra. To pa povzroča kopičenje PFAS v jetrih in drugih tkivih.
Hujšanje takoj po porodu, da ali ne
Materino mleko je zlati standard novorojenčkovega prehranjevanja, poudari doc. dr. Benedik. Vsebuje več kot 4.000 različnih bioaktivnih komponent; poleg že dobro poznanih maščob in maščobnih kislin, beljakovin oziroma aminokislin in laktoze vsebuje še oligosaharid materinega mleka, imunske celice, določena protitelesa in bakterije, ki imajo periodično delovanje. V materinem mleku se nemalokrat najdejo celo onesnaževala.
Najpomembnejše obdobje za razvoj imunskega sistema je čas pred rojstvom in prva leta otrokovega življenja.
Onesnaževala pridejo v materino mleko prek dveh poti. Prva je prehrana doječe matere, druga pa materino maščobno tkivo, pridobljeno skozi nosečnost. Telo strupov ne usmerja prek urina, blata, znoja in dlak, zato se kopiči v maščobno tkivo, v katerem tudi ostane. V devetih mesecih absolutno ne more priti do pretiranega kopičenja teh toksinov ̶ nabirali so se vse od njenega rojstva do trenutka, ko bo rodila otroka. Med dojenjem ravno zaradi tega odsvetujemo hujšanje. Ne pride namreč samo do kopnenja njenih maščobnih zalog, ki so nastale v obdobju nosečnosti z namenom, da se sintetizira materino mleko ustrezne kakovosti za otroka, ampak lahko pride do kopnenja maščobne mase, ki jo je mama shranjevala od 20 do 25 let. Te maščobe pa vsebujejo onesnaževalce, hormonske motilce in druge komponente, ki lahko prehajajo v materino mleko.
Doc. dr. Benedik še opozori, da je med nosečnostjo zelo delikatno uživanje rib. Svetuje predvsem uživanje majhnih morskih rib (orada, brancin ali manjše), ki naj bodo na jedilniku od 1- do 2-krat tedensko. Odsvetuje pa uživanje rib iz Baltskega morja.
Varujmo svoje okolje, saj je edino, ki ga imamo
Na Inštitutu Jožef Stefan pod vodstvom prof. dr. Kosjek v okviru slovenskega nacionalnega humanega biomonitoringa v sodelovanju z NIJZ izvajajo raziskave, s katerimi merijo koncentracije kemikalij v krvi, urinu, slini, semenski tekočini, izdihanem zraku, materinem mleku, laseh, nohtih ali v drugih tkivih pri ljudeh. Poleg tega izvajajo tudi redne analize pri slovenskih šolarjih iz različnih regij. K pridobljenim vzorcem dodajo še odgovore na nekaj preprostih vprašanj v povezavi z življenjskim slogom prehranjevanja v njihovih družinah. Namen študije je ocena tveganja zaradi izpostavljenosti kemikalijam v vsakdanjem življenju, na osnovi tega pa sledi morebitna izdaja priporočil za zmanjšanje tega tveganja. Ugotovitve raziskave kažejo, da je izpostavljenost večini kemikalij pri nas zelo primerljiva z rezultati primerljivih držav drugod po svetu. Res pa je, da v študiji spremljajo samo tarčne kemikalije, torej že vnaprej poznane.
Po besedah prof. dr. Orešiča je regulacija zelo zahtevna, saj industrija hitro nadomesti prepovedano snov z novo. Zato je zelo pomembno ozaveščanje splošne javnosti, ker je pritisk na industrijo glede na znanstvene podatke še toliko večji. Zgovoren primer, ki to potrjuje, je ravno podjetje 3M, ki bo prenehalo proizvodnjo PFAS v treh letih. Vzrok za to odločitev ni bila regulacija, ampak pritisk ozaveščene laične javnosti prek stroke s pomočjo medijev, ki navsezadnje odigrajo ključno vlogo.
V eni izmed netarčnih analiz so v urinu slovenskih šolarjev našli pesticid atrazin. »Gre za pesticid, ki je pri nas prepovedan že dvajset let. Jasnega odgovora, zakaj smo ga našli v urinu šolarjev, nimamo. Res je, da gre za pesticid, ki se v okolju zelo dolgo razgrajuje. Poleg tega pa je prisoten v nekaterih vodonosnikih,« pojasni prof. dr. Kosjek.
Kaj lahko posameznik naredi, da bo strupenih kemikalij v okolju manj? Doc. dr. Trontelj poudari, da mora imeti vsak posameznik v podzavesti vprašanje, kaj se bo z našim odpadkom zgodilo. Vsak dan imamo priložnost skrbnega ravnanja: ko kupujemo hrano, ob jemanju zdravil, pri zavračanju embalaže in podobno. Drugi zelo pomemben način ozaveščanja je izobraževanje mladih. Vsi izobraževalni sistemi morajo posamezniku dopovedati, da je okolje ključnega pomena in da bodo imela vsa naša dejanja posledice za nas in naše potomce.
Kakšno vlogo imajo pri tem regulativa, država in lokalne skupnosti? V večji meri morajo čim prej poudariti učinkovite načine čiščenja odpadnih voda, stimuliranje prehoda na čistilne naprave, ureditev komunalne infrastrukture, obnavljanje dotrajane povezave med kanalizacijskimi vodami in čistilnimi napravami, prek katerih lahko v podzemlje odteče tudi do 50 odstotkov fekalne vsebine.
