Milena Zupančič: Imam sijajno zdravnico … vedno …

Avtor: Sanja Vilfan Švajger

Dogovorjeni sva bili v gostinskem lokalu v središču Ljubljane. Et voila! Na klopci pred lokalom, ki se je v slabe pol ure zapiral, je sedela igralka Milena Zupančič, vsa enaka, kot jo poznamo. Mogoče malce negotovosti na samem začetku, a je že v trenutku, ko sva se pozdravili in po prvem stavku, pogovor stekal gladko in brez zatikanj. 

milena zupancic

Imeli ste daljši premor, ko vas ni bilo na filmu. Zakaj? 

»Treba bi bilo vprašati druge, zakaj me niso potrebovali. Snemala res nisem in to mi ni bilo všeč. Pri filmu ne moreš nadomestiti izgubljenih deset let. Pri 45 tvoj obraz pripoveduje drugačne zgodbe kot pri 20. Žal mi je, da nisem dobila priložnosti na filmu pripovedovati zgodb zrelih žensk. Zanimivih in zelo različnih zgodb pa je v tem ženskem obdobju zelo veliko. Pri filmu je za igralko deset ali petnajst izgubljenih let izgubljenih za vedno.« 

Katera leta pa so bila to, koliko ste bili stari? 

»Leta 1991 sem bila stara skoraj 45 let. Mislim, da je minilo 12 let, da sem posnela prvi film v novi državi. To je bil film Na planincah režiserja Mihe Hočevarja. Spet je minilo devet let do naslednje večje filmske vloge v filmu Srečen za umret, ki ga je režiral Matevž Luzar. Od takrat je minilo že šest let. V vmesnem času sem se tu pa tam pojavila v manjših epizodnih vlogah. Hvala Bogu, v teatru pa sem ves čas intenzivno delala in za zdaj še nimam velikih premorov. Na srečo imamo poklicni igralci možnost delati v različnih medijih: gledališče, radio, TV, film … Bila sem redno zaposlena v gledališču, za delo v drugih medijih pa so bile na voljo proste ure med vajami in predstavami, med počitnicami, ob nedeljah, ponoči itn.« 

A tako je to šlo? Kljub temu pa po 10-, 15-letnem premoru v filmu niste poniknili … 

»Ker sem se veliko pojavljala v medijih, kar je bila posledica raznih angažmajev. Bila sem ambasadorka Unicefa, bila sem aktivna pri opozarjanju na različne napake v družbi. Drži, bila sem prisotna v raznih TV-pogovornih oddajah, nikoli pa v TV-nadaljevankah.« 

milena zupancic

Kako pa gledate na te nadaljevanke? So vas kam povabili, ali bi igrali v njih? 

»Nekaj povabil je bilo, tudi za t. i. žajfnice zunaj Slovenije, vendar sem sodelovanje zavrnila. Sicer pa mislim, da ni nič narobe, če igralci sprejmejo vloge tudi v lahkotnejših žanrih. S tem nabirajo kondicijo pred kamero, mnogim prinese nastopanje v takih nadaljevankah prepoznavnost pa tudi znaten popravek pri zaslužku. Pred kratkim sem se tudi jaz odločila in posnela dva ‘pilota’ (poskusna epizoda) za eventualne nadaljevanke. Res pa je, da niso po vsebini romantične, čustvene in sentimentalne.« 

Besedo, dve o času razcveta jugoslovanskega filma … Ali je bil? 

»Seveda je bil!« 

Je bilo med vami čutiti konkurenco? Za isto vlogo bi se na primer lahko potegovali vi in Milena Dravić … 

»Kakšna konkurenca neki! Bile smo prijateljice in smo še vedno.« 

Ni bilo zakulisnih mnenj, da bi bila vloga, za katero bi se vedelo, ali jo boste dobili ali pa jo bodo ponudili drugemu? 

»Med nami ni bilo nobenih zakulisnih igric. Jaz sem imela v tistih časih zares veliko in še preveč dela.« 

Koliko časa porabite, da naštudirate posamično vlogo? Kako poteka ta proces? 

»Odvisno. Vaje v gledališču trajajo v povprečju dva meseca, lahko pa tudi štiri ali pet mesecev šest dni v tednu. Običajno potekajo od 10.00 do 14.30 in zvečer, če nimaš na sporedu predstave, od 19.00 do 22.30. Koliko časa poleg tega porabiš za študij sam zase, je odvisno od vsakega posameznika.« 

V nekem intervjuju ste povedali, da je larifari, da se igralec popolnoma poistoveti z vlogo, ki jo igra, in da gre le za igralsko tehniko. 

»Seveda moraš obvladati tehniko igranja, zato pa štiri leta študiraš in se učiš. Vživljajo se najbrž na svoj način le amaterji. Si predstavljate, kolikokrat bi bila jaz že mrtva, če bi se v svoje vloge vživljala? K vlogi moraš pristopiti najprej z razmislekom, potem uporabiš tehnično znanje in na vse to dodaš nekaj čustvenega spomina. Kaj je čustveni spomin? Včasih se oseba, ki jo igraš, znajde v podobnih situacijah, kot si jih nekoč v življenju doživel sam. In čustveni spomin na ta doživetja ti pomaga razumeti obnašanje in odzivanje te izmišljene osebe, ki jo predstavljaš na odru ali pa na filmu.« 

Ne more se ti vse zgoditi, kar igraš v vlogah … 

»V življenju doživiš vse občutke – od žalosti, jeze, osramočenosti, strahu … do popolne sreče.« 

A igralci, tudi oskarjevci, imajo težave s tem … 

»Ja, berem, berem.« 

Hujšajo, se debelijo … 

»To nima zveze z vživljanjem v vlogo. Največkrat je režiser tisti, ki zahteva, kako naj bo posamezni filmski lik videti – naj bo suh ali debel, kakšno masko mora imeti, kakšne kostume mora nositi, kakšna mora biti njegova govorica …« 

milena zupancic-cavazza

Kakšen pa je vaš dan danes? Ali še igrate? 

»Ja.« 

Tudi v gledališču? 

»Predvsem tam. Sedmo leto teče, odkar sem v pokoju, pa še nisem imela priložnosti občutiti, kako je.« 

… Če si upokojenec 

»Hvala Bogu, ne. V tem času sem delala v zelo različnih teatrih: Mini teater, v Zagrebškem HNK, na Reki, v Kranju, Kopru, v Novi Gorici. Skratka …« 

Gredo igralci radi v pokoj? 

»Močno dvomim. Zdi se mi zelo grdo, da gledališča zelo rada pozabijo na upokojene igralce, čeprav bi s svojim znanjem in z izkušnjami na odru požlahtnili prav vsak teater.« 

Kakšen je vaš dan? Ste rekli, da prostega ni? 

»Kadar imam prost dan, me čaka delo doma. Najraje delam na vrtu. Gospodinjska dela mi grejo zmeraj bolj na živce. Res je, da sem precej bolj počasna kot včasih, morda tudi zaradi težav z ramo, a zaradi prezaposlenosti operacijo kar prelagam in prelagam.« 

Kako gledate na naše zdravstvo? Ali ste morali kdaj na kaj dolgo čakati? 

»Čakam kot vsak drug, za pregled včasih dva ali tri mesece. Če je nujno, pridem na vrsto takoj. Tako kot v vsakem poklicu so tudi med zdravniki eni sijajni, izjemni in eni, ki so malo manj sijajni. Gotovo pa so vsi strokovnjaki; žal veliko pacientov misli, da vedo več o njih, ker so se o vsem »podučili« na internetu. Imam sijajno zdravnico, specialistko splošne medicine na Bledu, dr. Krivčevo. Vedno mi prisluhne. Če meni, da je potrebno, vztraja na nadaljnjih preiskavah, vse dokler ne dobi odgovora, kaj je narobe z menoj. Ni je strah dati napotnice. Tudi vsi drugi specialisti, ki imajo opravka z menoj, so več kot odlični in mi vedno pomagajo. Jaz zdravnikom popolnoma zaupam. Sistemska ureditev zdravstva pa je nekaj drugega, samo drsi in drsi navzdol. Ko sem bila še ambasadorka Unicefa, sem se srečevala tudi s problemi zdravstva. Nekoč smo imeli zdravstveni sistem, ki so nam ga zavidali marsikje v svetu, tudi v skandinavskih državah. Dostopnost do zdravnika na vseh stopnjah je bila za VSE veliko hitrejša in lažja. Ni bilo zakonov, ki bi zdravnikom zapovedovali, koliko bolnikov morajo obravnavati v določenem času. Večina zdravnikov želi poslušati bolnika, si vzeti za vsakega dovolj časa, zdaj pa jim zakon to onemogoča. Za nobenega bolnika ni bil pogoj za ozdravitev debela denarnica.« 

milena zupancic-cavazza

Kako ste preživeli obdobje mene?  

»Sploh je nisem občutila.« 

Saj sem vedela, da boste to povedali. 

»Res ne! Sošolka in prijateljica ginekologinja mi je priporočila hormonske tabletke. Pridno sem jih jemala in ob vsem delu sem se odlično počutila – nobenih vročinskih valov, potenja, depresij itn. Za to terapijo sem ji neizmerno hvaležna.« 

Kako to, da še vedno kadite?

»Nič manj kot nekoč, pa kadim že zelo dolgo.« 

Hm, o tem raje ne bi pisali. 

»Zakaj ne? Če to govorim zase, ne pomeni, da kajenje priporočam. Če vidim mlade, ki začenjajo kaditi, rečem: ‘Samo nehaj! Ko enkrat začneš, se je zmeraj teže tega rešiti.’« 

Včasih se je kadilo v bolnišnicah, vsepovsod … 

»Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi kadila v bolnišnicah, šoli, pri ljudeh, ki doma ne kadijo. Res je, včasih se je kadilo povsod. Tudi v avtobusih – ena stran za nekadilce, druga stran za kadilce. Ha, ha! Pa v avionih – zadnji dve ali tri vrste natrpane s kadilci. Prepoved kajenja v javnih prevoznih sredstvih je povsem pravilna. Gostinski lokali pa … morali bi obstajati dvojni: za kadilce in nekadilce. Vsak ima pravico, da se sam odloči, v katerega bo vstopil. Meni ne bi prišlo na misel, da bi vstopila v lokal za nekadilce. Kulturne ustanove bi morale imeti primerne, dovolj velike kadilnice za obiskovalce. Vsi konsumenti kulturnih dobrin menda niso nekadilci? Ne verjamem, da je prava pot graditi zadovoljno družbo samo na raznih prepovedih, brez pravice do svobodne izbire.«

Nosite očala ali leče? 

»Imam očala za branje, včasih mi jih ni treba uporabljati … če je dovolj svetlobe, če nisem utrujena …« 

Še to povejte: kaj menite o vseprisotnem trendu superpozitivne naravnanosti? 

»Super! To govorijo tisti, ki verjetno nimajo nobenih resnih težav, tistim, ki jih imajo, pa taki nasveti ne morejo pomagati.« 

Če seštejete, bi kaj spremenili v življenju? Je kakšna stvar, ki bi jo naredili drugače? Ali pa so šle stvari tako, kot so morale?

»Marsikaj bi spremenila. Skozi življenje ni šlo vse tako gladko, da bi lahko rekla, da bi lahko samo tako živela in nič drugače.« 

Ali veste, da če bi naredili eno stvar drugače, bi šlo vse drugo pot? Učinek zamaha metuljevega krila.

Nekatere stvari, seveda, bi šle drugače, ni pa nujno, da vse. V mladosti sem imela veliko ponudb za delo v tujini. Nisem jih sprejemala, ker sem imela dovolj lepih vlog doma, naš poklic je bil bolj cenjen. Če bi takrat slutila, da se bo marsikaj spremenilo, bi morda odšla, ampak spet si rečem: ‘Bog ve, zakaj je kaj dobro’.« 

 

Foto: Peter Uhan

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj