»Nismo pripravljeni na ljubezen v vsej njeni razsežnosti«

Kakšno ustvarjalno obdobje je za vami v gledališču? 

»Za menoj je dobra sezona. V gledališču sem imela dve zares zanimivi vlogi v predstavah, ki so ju gledalci odlično sprejeli – komedija Čudežna terapija, v kateri igram Jano, ki z možem pride k družinskemu terapevtu z namenom, da bi svoj zakon rešila iz slepe ulice, in družinska drama Tri zime, v kateri igram Aliso, ki v tujini opravlja doktorat, in ko se za nekaj dni vrne domov na sestrino poroko, ugotovi, da se je med njeno odsotnostjo marsikaj spremenilo. Predvsem pa si želi, čeprav tega ne prizna, da bi vse ostalo, tako kot je bilo, ko je bila še deklica. V zadnjih dveh mesecih smo odigrali številne predstave te omenjene igre, zato so bile moje misli najbolj okupirane z likom Alise.« 

Kaj lahko pričakujemo v novi sezoni? 

»Začeli smo vaje za prvo predstavo nove sezone Leonce in Lena, ki jo režira Mateja Koležnik in bo premiero doživela v začetku septembra. V predstavi imam zelo majhno vlogo, ki me, moram priznati, ne vznemirja preveč. Me pa veliko bolj zanima in veseli delo z Matejo, ki je fascinantna v vseh pogledih. Kaj prinaša nadaljevanje gledališke sezone, pa za zdaj še ne vem. Srčno pa upam, da nekaj, kar me bo v ustvarjalnem smislu prevzelo, zapeljalo, odpeljalo … Omenila bi še Usodno vino; snemamo namreč tretjo sezono. Luštno je, zabavno, ‘fajn’ ekipa, zaradi katere vedno z veseljem prihajam na snemanja.« 

Ali je bila igra od nekdaj vaša želja ali ste kdaj pogledovali tudi na kakšna druga poklicna področja? 

»Od nekdaj sem si želela postati igralka; to je bila moja želja od otroštva naprej. Sicer pa ne vem, kaj bi počela, če ne bi bila igralka. Verjetno bi pisala. Kaj bi pisala? Morda knjige, morda članke, novičke, morda oglasna sporočila za osvežilne pijače, kdo ve …« 

Bili ste tudi aktivna športnica atletinja. Kako je to obdobje zaznamovalo vaše življenje?  

»Atletiko sem začela trenirati ob koncu osnovne šole in to obdobje je trajalo vse do četrtega letnika gimnazije. To so bila moja najstniška leta in zame je bil takrat šport zelo pomemben. Poleg tega pa sem imela tam prijatelje, s katerimi smo skupaj trenirali, hodili na tekme, priprave in se sploh odlično razumeli. Vesela sem, da sem večino prostega časa v obdobju odraščanja preživela na stadionu in se posvečala treningom; s tem sem pridobivala ne samo dobro telesno in psihično pripravljenost, ampak tudi samozavest, postala sem osredotočena, imela sem cilje in vedela sem, da bom do njih prišla samo s trdim in z resnim delom. Mislim, da je to dobra popotnica za življenje. Ker pa sem imela na treningih res dobro družbo, nikoli nisem imela občutka, da se čemu odpovedujem in da kaj v življenju zamujam.« 

Ste bili kdaj pred odločitvijo: igra ali delo na področju športa, rekreacije? 

»Ob koncu aktivne športne poti so me začele pestiti poškodbe. V tistem obdobju sem tudi dobila svojo prvo vlogo v profesionalnem gledališču v predstavi Psiha v Slovenskem mladinskem gledališču, ki jo je režiral Vito Taufer. Z igro sem se spogledovala že prej, igrala sem namreč v srednješolski gledališki skupini. Po svoji prvi vlogi v gledališču pa nisem nič več gledala nazaj. Postavila sem si nove cilje in izzive. Šport me kot profesionalno delo ni več zanimal, osredotočena sem bila samo še na igro.« 

Ali so vam kdaj kilogrami delali preglavice, ko ste se prenehali ukvarjati s športom?  

»Nekaj težav sem imela s kilogrami po tem, ko sem prenehala vsakodnevne treninge. Podobno se je zgodilo tudi med nosečnostjo in po njej. Za zdaj mi je vedno uspelo, da sem pridobljene kilograme tudi izgubila.« 

Kako danes ohranjate vitkost? 

»Z aktivnim načinom življenja; tu imam predvsem v mislih oder, snemanja, vse obveznosti, ko skoraj nikoli nisem pri miru, redko sedim in sem ves čas v pogonu. Kar pa se športa tiče, še vedno tečem, v gledališču imamo dvakrat tedensko tudi redne treninge z osebnim trenerjem Iztokom Hodnikom, pozimi pa tudi zelo rada smučam.« 

Kako poleg telesne vadbe skrbite za zdravo prehrano in zdrav duh? 

»Poskušam se prehranjevati zdravo, kar mi seveda ne uspe vedno, saj sem ljubiteljica hamburgerjev, pic, tudi sladkega … Vseeno pa se silovito in srdito trudim, da se na mojem jedilniku znajde zdrava in uravnotežena prehrana. Sproščam se s tekom, za zdrav duh pa poskrbim predvsem z dobro knjigo.« 

Poglejva še malo našo družbo. Kaj menite, česa nam manjka in kako bi jo spremenila na bolje? 

»Mislim, da nam manjka odgovornosti, solidarnosti, empatije in prav s temi vrlinami bi se družbo lahko spremenilo na bolje.« 

Materinstvo. Ste mamica triletni punčki. Kaj menite, da je najpomembnejše pri vzgoji otroka? 

»Vzgoja otroka je nekaj najtežjega na tem svetu. Poskušam biti dosledna in jo vzgajati v duhu vrednot, v katere sama verjamem in za katere mislim, da so pomembne v življenju. 

Te so …? 

»Želim si, da bi bila samozavestna, da bi spoštovala sebe in druge, da ji ne bi bilo vseeno, kaj se dogaja okrog nje, da bi bila radovedna, željna novih znanj, poštena, pozorna, da bi jo zanimali svet, ljudje, narava, da bi se odgovorno vedla do ljudi in narave, razvila ljubezen do umetnosti, literature …« 

Kako je materinstvo spremenilo vaše življenje? 

»Ni se tako zelo spremenilo, kot vedno vsi govorijo. Noči so krajše, skrbi je več. Z menoj živi majhna punčka, za katero skrbim, ji posvečam veliko časa in energije. Mogoče imam manj časa, da bi se ukvarjala s seboj, s svojimi tegobami in težavami sveta, naše države, ki so me še pred kratkim zelo težile.« 

Porod je sicer že za vami, pa vseeno, kakšna izkušnja je bila za vas rojstvo otroka? Bi ponovno rodili? 

»O tem sem že velikokrat govorila. Ni bilo lahko, saj sem rodila enajst dni po roku, in to s carskim rezom. Bilo je kar nekaj zapletov in tudi po porodu sem bila še mesec dni povsem uničena. Kljub temu bi se za porod gotovo še enkrat odločila, morda še celo dvakrat :-), mislim pa, čeprav tega zares nikoli ne veš, da se za še enega otroka ne bom več odločila.« 

Kako doživljate hčerkin razvoj, spremembe in rast? Rastete skupaj z njo?  

»Ves čas me prehiteva, capljam za njo, ampak seveda se ves čas tudi učim – o njej in o sebi.« 

Dajva pod drobnogled še odnose med ženskami in moškimi. Zdi se, da so vse bolj v slepi ulici. Tudi vi tako vidite? Najdete vzrok za to? 

»Mislim, da smo precej sebični. Mislimo predvsem nase in nismo pripravljeni na dialog, kompromis, sodelovanje, ne želimo se nič več odreči nečemu zaradi drugega, nismo pripravljeni na ljubezen v vsej njeni razsežnosti … in … kadar ni vsega tega, potem kateri koli odnos zaide v slepo ulico. To je neizogibno.« 

Kaj je za vas harmonija? 

»Harmonija? Ne vem. Jaz harmonije zares nikoli ne najdem. Mene vedno kaj meče iz tira. Vem, da se sliši obrabljeno, ampak štejejo kratki trenutki sreče. Aplavz po naporni predstavi, klepet s prijateljico ob kozarcu vina, ko te otrok objame, ko te moški poljubi … Ko sediš v svoji sobi, končuješ dolg intervju, v ozadju prepeva Nick Cave Into My Arms, otrok mirno spi, skozi odprto okno v sobo v valovih prihaja vonj cvetočih lip, ne vem, morda je to ta trenutek harmonije …« 

Kako ste preživeli poletje?

 »Bila sem na morju. Morje preprosto ljubim. Baterije sem polnila tudi v naravi. Sicer pa sem čas preživela tudi doma, pri starših. Letos nisem imela velikih načrtov in prav tako ne velikih potovanj.

Foto 1: Jože Suhadolnik

Foto 2 in 3: Damjan Švarc

Foto 4: Sebastjan Cavazza