Avtor: Neža Agnes Momirski
Komunikacijska tehnologija dandanes postaja del notranje opreme. Zasloni in senzorji so umeščeni v naprave, pohištvo in v modne dodatke; z ukazi prek njih udejanjamo svojo voljo v fizičnem okolju ali na spletu.
Nosljive tehnologije pa tudi tiste, umeščene v objekte okrog nas, nam dovoljujejo spremljanje naših fizičnih aktivnosti, natančno in hitro upravljanje z napravami pa tudi hiter dostop do informacij. Vmesniki, ki jih nudi tehnologija, racionalizirajo naše izkušnje z naprednimi algoritmi in analitičnim procesiranjem slik ter gibanja. Ker smo se naučili pričakovati zaslone na dotik v vseh objektih, napravah in modnih dodatkih, se posledično spreminjajo naši vedenjski vzorci. Postajajo prilagojeni določenim gibalnim koreografijam, kot je npr. gib glave, prstov, in koreografijam besednega izražanja v odnosu do stvari in ljudi okrog nas. Ali nas ti vzorci gibanja, izražanja in vedenja zbližujejo ali odtujujejo?
Nosljiva pametna tehnologija
Ena izmed nosljivih tehnologij so tudi očala Google, ki so bila nekaj časa najbolj pričakovani nov elektronski pripomoček na planetu. Eno leto nazaj so jih vzeli iz proizvodnje, vendar le za to, da končajo eksperimentalni del projekta in se ga lotijo na naprednejši stopnji. (Za vse tiste, ki še ne vejo, kaj so očala Google: so kos nosljive tehnologije v obliki očal, ki nam dovoljujejo komunikacijo s spletom. Spletne vsebine so prikazane pred našimi očmi v majhnem steklenem kvadru, upravljanje z njimi pa je mogoče prek glasovnih ukazov.)
Večina nosljive tehnologije, kot so na primer ura Apple in očala Google, spremljajo naše gibalne aktivnosti, korake in srčni utrip. Uporabljajo se med telesno vadbo, za spremljanje določene zdravstvene težave, navigacijo, sinhronizacijo informacij z drugimi napravami, za uravnavanje stresa, spanja ali spolne funkcije. Še nekaj časa bo minilo, preden bodo ti pripomočki na voljo vsakemu posamezniku, vendar pa se že zdaj odpira vprašanje, ali bo njihova uporaba spremenila naše dojemanje medosebne bližine. Hkrati se postavlja vprašanje, ali lahko dostopamo k več dimenzijam realnosti hkrati; ali nas bo to odtujevalo, ali naredilo časovno učinkovitejše.
Avtomatizacija interakcije in časovna učinkovitost
Vse večja časovna učinkovitost, ki nam jo omogočajo nove tehnologije, je ena izmed njenih najbolj pozitivnih lastnosti. Z očali Google lahko v trenutku posnamemo fotografijo ali pa video, analiziramo situacijo pred nami prek vmesnika za prepoznavanje obrazov ali objektov. V vse večjem poudarku na časovni učinkovitosti pa vmesniki za komunikacijo, ki jih imamo na telefonih ali drugi tehnologiji, predstavljajo omejene načine (jezikovnega) izražanja. Besedno izražanje je nadomeščeno z besedilnim, ki prek vmesnikov pridobi obliko okrajšav, samodejnih odgovorov in emotikonov. Komunikacijska tehnologija tako vodi v avtomatizacijo našega jezika, izražanja in gibanja. Tudi arhitekturni elementi notranjih prostorov se počasi spreminjajo in prilagajajo tem vzorcem interakcije. Notranji dizajn ponuja vse več možnosti za umestitev komunikacijske tehnologije v bivalne prostore, hkrati pa tako gradi “pregrade” naši fizični prisotnosti in bližini.
Google glass naj bi bil narejen prav za to, da zmanjšamo te pregrade in ostanemo družabni, saj nam ne bo treba odmakniti pogleda od sogovornikov. Vendar ali bo to res tako ali pa se bomo med klepetom s sogovornikom stalno spraševali, ali je dejansko prisoten ali pa v resnici brska po spletu?
Pregrade, daljava, povezanost in predvidljivost
Starodavna človeška želja, da bi imeli vpogled v vse dimenzije, ki so skrite našim očem, ostaja med primarnimi tudi v sodobni družbi. Naši bivalni prostori so danes zasičeni z zasloni, ki nam dovoljujejo vpogled v (skoraj) vse mogoče dimenzije obstoja. Centralizacija sveta s pomočjo interneta in tehnologije vodi v predvidljivost interakcije, saj so spletne izkušnje že vnaprej sprogramirane, naš jezik pa avtomatiziran. Intimnost tako postane izumetničena, saj vidnost posameznikovega vsakdana na spletu v njem vzbudi večje samozavedanje in tako kliče po samocenzuri in igranem vedenju. Avtomatiziranost jezika preide na vse ravni obstoja, tudi na medosebno in intimno komunikacijo.
Medsebojna povezanost (z ljudmi in napravami) je tako vedno dostopna prek (modnih) dodatkov ali interiorja (ki ima umeščene zaslone ter zvočne in gibalne senzorje). Daljava in fizične meje so premagane, vsi prostori sveta so dosegljivi. Pregrade danes obstajajo v obliki samodejne odzivnosti in polovične prisotnosti posameznika v določeni interakciji. Komunikacija je zaznamovana z racionalnostjo in vse manj prostora daje subjektivnemu dojemanju ali izražanju. Živimo v tehnosvetu, v katerem se sprašujemo, ali bo še dolgo, preden lahko v fizični realnosti izvedemo ukaze, kot je: »undo« ali »redo«.
Fotografiji: Looped Alphabet, kratek film, London, 2014
Communication device, inštalacija, Museum de Pont, Tilburg, 2013
