Boris Cavazza: »Še danes me zanima vse, kar je povezano z medicino«

Nam lahko zaupate nekaj svojih najglobljih življenjskih modrosti?

»To ni moje, ampak sem prevzel od Juliana Barnesa: ne verjamem v Boga, ampak ga zelo pogrešam.«   

Bistvo (vašega) življenje je …

»Obdržati se na površju, tudi plavati proti toku, če je treba, ker drugače zlahka potoneš.« 

Česa nikoli v življenju ne bi zamenjali?

»Ni kaj zamenjati; kar ti je sproti dano, ti je dano.«

V življenju ste se morali spoprijeti z marsikatero zares težko preizkušnjo. Kje ste vi črpali moč?

»Samo eno je: delo osvobaja. Smiliti se samemu sebi in jokati nad svojo usodo je jalovo početje in škodljivo za psiho.«

Kako so te preizkušnje spremenile vaše življenje?

»Kaotično na začetku in še dolgo potem, dokler nisem našel zdajšnje žene Ksenije in sem se ob njej sestavil v kolikor toliko uravnovešenega človeka.«

Kako si sicer olajšate dušo?

»Z branjem, zelo rad berem, in seveda s poslušanjem glasbe. Najraje poslušam klasiko, občasno kantavtorske pesmi pa tudi džez.«

Radi tudi potujete? Kateri delčki sveta so vas najbolj navdušili in zakaj?

»Zelo rad potujem; zadnje čase se izogibam dolgih poletov zaradi krčnih žil. Bil sem v Vietnamu, veliko po Indoneziji, Tajski, dvakrat v Avstraliji, ZDA, Kolumbiji, Sibiriji, skoraj po vsej Evropi, najlepše mi je bilo v Afriki, skoraj vso zahodno Afriko sem prepotoval …« 

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz časov, ko ste še pluli po morju?

»Plovba je bila zanimiva, pristanišča pa veliko manj, ker so si vsa podobna. Jasno, da smo imeli razne vremenske razmere, grozne, a tudi prijetne. V glavnem – kar zanimivo.«

Vas je kdaj mikalo, da bi se vrnili na ladjo?

»Da bi se ponovno vkrcal, me ni nikoli več mikalo.«

Bi rekli, da vas je še česa v življenju strah?

 »Ja, res me je strah, neprestano trepetam za svoje najbližje, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ta strah se mi je zavlekel pod kožo po vseh teh smrtih, ki so doletele moja dva sinova in ženo. Zato se tudi izogibam pogrebom, ne maram gledati objokanih in žalostnih obrazov.« 

Vaše življenje je zelo bogato, plodno, veliko ste ustvarili, doživeli, videli … Kaj si še želite oz. kaj je ostalo neuresničenega?

»Pravzaprav nič si ne želim. Nič. Zase nič. Edino za tiste, ki so mi blizu in ki jih imam rad, želim, da bi bilo njihovo življenje prijazno in zadovoljno.«

Sicer v sebi še vedno čutite veliko energije za ustvarjalne podvige?

»Zame je to čista zagonetka … energija pride, se iztroši, spet pride, se spet iztroši itn.«

 V življenju ste odigrali zares veliko vlog. Katera vam je še posebej ostala v spominu in zakaj?

 »Nekaj jih je, pa ne veliko. Tiste, ki so se mi vklesale v spomin, so me tudi igralsko oblikovale in sem jim hvaležen. Jaz sem njih oblikoval, one mene.«

Se povsem poistovetite z likom, ki ga igrate, ali ostane na odru še kaj »Borisa Cavazze«?

»Nič ne ostane na odru, najmanj mene, ostane lik in to je to.«

Kako se pripravljate na svoje vloge?

»Vsak posameznik ima svojo tehniko oziroma predpripravo pred nastopom. Pomembno je, da ponoviš vse besedilo, potem pa so razne različice, kako se koncentrirati pred nastopom.«

Vas po vseh letih izkušenj še kdaj zgrabi trema pred nastopom?

»Treme že dolgo, dolgo ni več, je samo občutek odgovornosti do tega, kar počneš; to je najpomembnejše.«

Kako se sicer odločate, katero vlogo boste sprejeli ali ne? Kakšni so vaša merila? 

»Dobra literatura in nič drugega.«

Eno klišejsko vprašanje: kakšen je po vašem mnenju dober igralec?

»Dober igralec? Je pač dober, tisti, ki ima obilo talenta, ki se tega zaveda, zato je še bolj zagrizen v tem, kar počne; temu rečemo visoka profesionalnost.«

Kakšen je bil teater nekoč in danes? Se je močno spremenilo vzdušje …? 

»Gledališče je bilo nekoč seveda drugačno, danes se režiserji v glavnem poslužujejo vseh tehnologij, ki so jim na voljo, zato gledamo danes predstave, ki so invalidne – ne vse, seveda – in so bolj podobne performansu z obilo inštalacij. Zadnjo, po mojem okusu odlično predstavo sem gledal v ljubljanski Drami, Hlapci, režiral je Pipan.« 

Ste kdaj razmišljali o kakšnem drugem poklicu, delu? 

»Svoj čas sem želel biti zdravnik, pa je bilo kar nekaj diferencialnih izpitov in sem obupal, na žalost. Še danes me zanima vse, kar je povezano z medicino.« 

V življenju ste bili profesor, pomorščak, boksar, igralec, režiser, pevec, tudi oče, mož … Katera izmed teh vlog vam je najbolj pisana na kožo in zakaj? 

»Nobena ni pisana na kožo, za vsako se moraš boriti, ko si jo končno izboriš, pa je vprašanje, kakšen bo/je rezultat.« 

Ali zdravje prihaja od znotraj ali zunaj? 

»Od povsod vdira in tudi gre.« 

Kako ohranjate zdravje? Sicer jemljete kakšne tablete ali ste povsem zdravi? 

»Nisem povsem zdrav, tako je kot pr vsakem v mojih letih. Tablet imam kar nekaj. Včasih naredim par korakov in z udi malo pomaham in to je to.« 

Kaj menite o alternativni medicini? Ste kdaj posegli po njej? 

»Alternativna medicina … če verjameš, da pomaga, pomaga, če ne, pa ne.« 

Je v življenju usoda ali naključje? 

»Usoda, naključje … oboje.« 

Kako gledate na obdobje življenja po 60. letu? 

»Ko si enkrat star, si star. In v naših letih je več slabega kot dobrega. Večkrat pomisliš na smrt in upaš, da bo šla mimo tebe.« 

Menite, da družba izključuje starejše ljudi? Bi sicer rekli, da je odvisno od posameznika, koliko se vključuje in angažira, ali od družbe? 

»Ne moreš pričakovati, da se bo družba ukvarjala s teboj, saj ima veliko problemov z mladimi. Mislim, da je najboljše, če se držiš pregovora ‘Uzdaj se use i u svoje kljuse’« 

Žensk se loti menopavza. Moških menda andropavza. Ste jo kdaj občutili? 

»Andropavza? Nikoli nisem slišal zanjo, če pa je, naj kar ostane tam, kjer je.« 

Če potegneva črto, ste zadovoljni s svojim življenjem v celoti ali bi kaj spremenili? 

»Zdaj še vedno delam, in to že kar preveč, in sem zadovoljen takšen, kakršen sem. Imam lepo in simpatično ženo, dva pridna sinova in dva pridna vnuka. Kaj, a ni dovolj?«

Foto (prva): Tone Stojko

Foto (druga): Tone Stojko

Foto (tretja): Peter Uhan

Foto (četrta): Peter Uhan