Avtor: Javor Škerlj Vogelnik
V Bohinju je zapadla obilica snega in ravno se prebuja nedeljsko jutro, na mizi me čaka zeleni čaj … Z urednico sem se dogovoril, da spišem članek na temo povezovalne oz. nenasilne komunikacije. Rekla je, da naj to storim do ponedeljka, sicer bo objavljen šele v naslednji številki … Želim si, da bi bila objava čim prej javna, in sicer zaradi širjenja novice o 7-dnevnem treningu komunikacije, ki ga pripravljamo v aprilu.
Čutim rahlo frustracijo in vznemirjenost, saj si želim navdiha in živosti ob tem, ko pišem, želim si pretoka besed in misli ter da bi lahko čim več ljudem posredoval vsaj kanček tega, kar dojemam, da je bistvo nenasilne/povezovalne komunikacija in kako prispeva h kakovosti mojega življenja …
Začetnik tovrstnega pristopa komuniciranja je Marshall Rosenberg, v zadnjih letih pa doživlja razmah po vsem svetu. Če dobro pomislim, je bistvo jezika povezovalne komunikacije to, da iščemo stik z življenjem/dogajanjem znotraj nas ter znotraj drugih ljudi. Gre za to, da se ponovno povežemo z našimi telesi in občutki, ki jih ustvarjamo ob tem, ko naše potrebe so ali pa niso zadovoljene. Povabilo povezovalne komunikacije je torej vzpostavljanje kakovosti stika med ljudmi na način, ko so lahko potrebe vseh vpletenih v čim večji meri zadovoljene, in to tako, da drug drugemu prispevamo k bogatenju naših življenj iz prostora radosti in srčnosti.
Javor Škerlj Vogelnik (foto: osebni arhiv) |
Gre torej za komunikacijo, ki lahko prispeva k temu, da smo bolj zadovoljni, slišani, upoštevani, videni, spoštovani … bolj v stiku s tem, kar si želimo dajati in prejemati, ter da ob vsemu tem lahko v polnosti ohranjamo svojo unikatnost in pristnost kot individualne osebnosti.
Navežimo srčni stik
Tako kot Rumi govori o polju, ki presega dobro in slabo, nas na podoben način povezovalna komunikacija vabi k pogledu na ljudi na način, da nihče ni dober ali slab, lep ali grd, nobeno vedenje ni normalno oz. nenormalno … Kar koli ljudje govorimo ali počnemo, je z namenom zadovoljevanja naših potreb. Večkrat so naši poizkusi oz. strategije, s katerimi skušamo svoje potrebe zadovoljevati, zelo tragični, neučinkoviti, nasilni in ne vključujejo obzira do potreb preostalih ljudi.
Raje kot da se zapletamo v različne interpretacije, misli, obsodbe, diagnosticiranja, okrivljanja, zahteve in ocenjevanja, nas »žirafji jezik«* povezovalne komunikacije vabi k stiku s tem, kako se počutimo in kaj potrebujemo, ob tem ko nam je nekdo nekaj rekel, ko smo nekaj videli ali pa se je nekaj zgodilo.
Od samoempatije do vživljanja v drugega
Pomagamo si lahko s tremi osnovnimi temelji komuniciranja in vzpostavljanja stika z življenjem. Prvi je veščina samoempatije, pri čemer je povabilo k prevzemanju odgovornosti za lastne občutke in potrebe (predpostavlja se, da nihče drug ni in ne more biti odgovoren za to, kako se mi počutimo) ter k ljubečemu in sočutnem zaobjemanju in sprejemanju naših občutkov in nezadovoljenih potreb. S pomočjo samoempatije tako ustvarjamo notranjo kapaciteto, čustveno ravnovesje, osrediščenost in sočuten stik z življenjem, ki se odvija znotraj nas.
Nato lahko iz tega prostora celovitosti navežemo empatičen stik z drugo osebo. Veščina empatičnega vživljanja je namenjena vzpostavljanju stika z življenjem, ki se odvija znotraj določene druge osebe. Ne glede na to, kaj nam druga oseba govori (nas okrivlja, obsoja, nas želi kaznovati, nagraditi ali nam dajati nasvete …), je to njen način, s katerim skuša zadovoljiti eno izmed svojih potreb. Pri empatičnem vživljanju ne poslušamo samo besed in dejanj druge osebe, ampak skušamo navezati srčni stik s tem, kako se ta oseba v danem trenutku počuti in kaj potrebuje, ko se do nas vede. Ko uspemo vzpostaviti stik s človečnostjo druge osebe, ki se skriva izza razdiralnega jezika, ki ga uporablja, smo že velik korak bližje k ranljivemu stiku. Nato preverimo, ali je naše razumevanje notranjega doživljanja druge osebe v sozvočju s tem, kako se ta oseba dejansko počuti. To storimo s preprostim vprašanjem ali povzemanjem tega, kar nam je bilo rečeno.
Se znamo izraziti?
Tretji korak predstavlja avtentično in povezovalno izražanje, s katerim lahko mi v polnosti izrazimo to, kar se dogaja znotraj nas. To izvedemo na način, da nikogar ne obsojamo, okrivljamo, kaznujemo, kritiziramo, prav tako pa ne gre za to, da bi skušali biti vljudni. Gre za to, da lahko v vsej svoji pristnosti in celovitosti izrazimo, kako se življenje premika znotraj nas, torej kaj potrebujemo in kako se mi počutimo ob tem, ko slišimo, kaj druga oseba govori ali dela. Tako lahko izrazimo močno jezo, nestrinjanje, bes ali pa žalost samo kot dejstvo našega notranjega doživljanja v določeni situaciji ali odnosu. Ob tem pa ohranjamo zavedanje, da za tovrstne občutke ni odgovoren nihče drug kot mi sami, kar nam vrača moč in zavedanje odgovornosti za soustvarjanje odnosov in življenja, kakršnega si želimo.
| Žirafa in šakal sta maskoti, ki se uporabljata za lažje razumevanje in učenje povezovalne komunikacije. Žirafji jezik velja za jezik srčnosti in sočutja, saj se osredinja na vzpostavljanje stika na ravni občutkov in potreb, ki se skrivajo znotraj vseh ljudi. Jezik šakalov pa v naše odnose prek obsojanja, okrivljanja, etiketiranja in kaznovanja vnaša razdor. |
Povabilo
Zelo pomemben del jezika življenja je prav tako vidik kreativnosti strategij in prošenj, ki jih lahko naslavljamo na nas same ali na druge ljudi in za katere menimo, da lahko prispevajo k bogatejšemu in lepšemu življenju ter k več zadovoljenim potrebam. S pomočjo konkretnih in izvedljivih prošenj lahko torej povabimo sebe in druge k drugačnemu načinu besednega izražanja in vedenja, ki bo v večji polnosti podpiralo nas in osebe, s katerimi smo v odnosih in si tega še naprej želimo.
V Sloveniji se povezovalna komunikacija čedalje bolj razvija. Dejavni smo kot skupina in posamezniki na različnih področjih, znotraj organizacij, podjetij, šolskega sistema (OŠ Prevalje) ter prek samostojnih delavnic in dogodkov. Eden izmed aktualnih 7-dnevnih rezidenčnih treningov povezovalne komunikacije se bo zgodil že v aprilu 2018 s priznano ameriško trenerko Kathleen Macferran v Loški dolini. Učili se bomo osnovnih in naprednih veščin povezovalne komunikacije in njene neposredne aplikacije v življenju. Za več informacij lahko obiščete http://nvc.si oz. www.povezovalna-komunikacija.si. Prirejamo tudi mesečna vadbena srečanja za namen ohranjanja stika z bistvom tovrstnega jezika ter za namene druženja in zabave.
Za konec bi rad še poudaril, da pri povezovalni komunikaciji ne gre za nikakršno dogmo. Nikakor ne predpostavljam, da je to edini pravi način komuniciranja in da bi morali vsi komunicirati na tak način. Kar si želim, je povabiti ljudi k raziskovanju svojih notranjih doživljanj in povezovanju, ki jim bo prineslo več vzajemnega zadovoljstva in čim večje število zadovoljenih potreb v čim krajšem času.
Navsezadnje razumem povezovalno komunikacijo kot eno izmed mnogoterih komunikacijskih modelov in pogledov na življenje in ljudi, ki lahko prispeva h kakovostnejšemu stiku s seboj ter z drugimi. Dejanska aplikacija tovrstnega jezika lahko po mojih izkušnjah bistveno poveča možnosti za reševanje vsakodnevnih preizkušenj ter v naša življenja privabi več sočutja, jasnosti, podpore in ranljivosti. Ob misli na to, da sem se s tovrstnim »žirafjim jezikom«* pobližje spoznal, pa se v meni prebudi občutek hvaležnosti.
_________________________________
Javor Škerlj Vogelnik
Je diplomirani profesor športne vzgoje; ukvarja se z glasbo, umetniškim ustvarjanjem iz lesa, s plesom, sodobnim šamanizmom in z vodenjem delavnic povezovalne komunikacije. Ta mu predstavlja most k poglobljenemu stiku s seboj in z drugimi, hkrati pa ga navdušuje njena praktična uporabnost v vsakdanjem življenju in odnosih.
Več informacij o nekaterih njegovih projektih je na voljo na straneh www.panlights.com, www.lake.si in www.povezovalna-komunikacija.si.
Za izvedbo predstavitvenega predavanja oziroma praktične delavnice povezovalne komunikacije znotraj vašega podjetja, organizacije, šole ali drugega kolektiva pa se lahko obrnete na [email protected].
Foto: Bigstock
