
Obraba kolka se ne pojavi z danes na jutri. Začne se z občasnimi bolečinami v kolku, ki jih lahko spremljata omejena gibljivost in šepanje. Diagnozo potrdi RTG-slikanje medenice in kolkov, ki prikaže ožanje sklepne špranje, izrastke (osteofiti), subhondralne ciste in sklerotično subhondralno kost. MRI-preiskava je za diagnostiko obrabe kolka redko potrebna, je na začetku povedal Boštjan Gosnik.
Konzervativno zdravljenje prva izbira
Obrabo kolka najprej zdravimo konzervativno. Zmanjšamo število fizičnih in športnih aktivnosti (z namenom razbremenitve): dvigovanje/prenašanje težkih bremen, ukvarjanje s kontaktnimi športi, kot so nogomet, košarka idr. Za blaženje bolečin pridejo v poštev analgetiki, predvsem nesteroidni antirevmatiki. Učinek fizioterapije je omejen: dobro deluje na obkostne strukture: mišice, tetive, ne pa na samo obrabo v kolčnem sklepu. Možnosti zdravljenja so tudi aplikativne metode: UZ-vodene aplikacije kortikosteroidov, matičnih celic …, katerih dolgoročne učinkovitosti pa študije (še) niso potrdile.
Vstavitev kolčne endoproteze
Ko konzervativno zdravljenje ne zadošča več (napredovanje obrabe kolka), pride v poštev kirurško zdravljenje: vstavitev kolčne endoproteze (artroplastika kolčnega sklepa). Ključna indikacija za poseg je vsakodnevna bolečina, tudi ponoči. Običajno je locirana na medenični predel, lahko pa se širi tudi v stegno vse do kolena. Povzroča omejeno gibljivost, težave pri hoji, otežene so vsakodnevne aktivnosti. Zlati standard kirurškega zdravljenja predstavlja vstavitev totalne kolčne endoproteze, pri kateri zamenjamo sklepno površino v ponvici pa tudi sklepno površino na glavici stegnenice, je v nadaljevanju pojasnil Gosnik. Parcialna (delna) kolčna endoproteza je bolj indicirana pri travmatoloških stanjih, na primer pri zlomu vratu stegnenice.
Kako fiksiramo kolčne endoproteze
Poznamo dva načina fiksacije kolčne proteze: cementnega (z uporabo kostnega cementa) in brezcementnega.
Cementni način se uporablja predvsem pri starejših od 75 let, saj z njim zmanjšamo verjetnost za zlom ob morebitnih poznejših padcih.
Brezcementni način, ki je danes zlati standard, pa zahteva stabilnost implantata in dober kortikalni stik. Proteze, ki se uporabljajo, so na površini porozne in prevlečene s snovjo, ki pospešuje vgradnjo implantata v kost. Če ne pride do neposrednega vraščanja implantata v kost, ta sčasoma lahko strukturno atrofira, kar zelo poveča tveganje za protetične zlome.
Na izbiro implantata pomembno vpliva oblika proksimalne stegnenice. Če se implantat vrašča bolj proksimalno, je to z vidika preventive ponovnih zlomov bistveno bolje; tako tudi ohranimo veliko več nativne kosti. V zadnjem času so se uveljavile krajše proteze z metafizno fiksacijo, ki omogočajo boljše ohranjanje nativne kosti, kar je še posebej pomembno pri morebitnih poznejših revizijskih operacijah. Zelo pomembna je tudi stična površina kolčnih endoprotez, pri katerih poznamo naslednje kombinacije: keramični vložek in keramična glavica, metalni vložek in metalna glavica, keramična glavica in polietilenski vložek ter metalna glavica in polietilenski vložek. Z vidika dolgotrajnejšega preživetja kolčne proteze je najboljša stična površina keramika na keramiko. Zlati standard je kombinacija keramika – polietilen, ki – čeprav je cenejša – daje dobre rezultate.
Ko pride do omajanja kolčnih endoprotez …
Z leti lahko pride do obrabe komponent in omajanja kolčne endoproteze, kar vodi v revizijski poseg. Veliko revizijskih posegov je tudi zaradi infekcij. Do manka kostnine na acetabulu (sklepni ponvici) lahko pride zaradi migracije komponent, same obrabe materiala itn. Vzrok za revizijski poseg na kolku so lahko tudi periprotetični zlomi. Njihovo zdravljenje je odvisno od kakovosti kosti, načina zloma, preostanka diafize, v katero lahko fiksiramo protezo, in drugih dejavnikov.
Način zdravljenja: revizijski kirurški poseg
Način zdravljenja je odvisen od stopnje defekta. Velja pravilo, da če je 50 % acetabularnega oboda še ohranjenega, je revizijski poseg bistveno lažji. Pred operacijo se vsakič opravi punkcija kolka, da se izključi morebitno vnetje in naredi načrt posega. Pri kompleksnejših primerih in večjih defektih se opravi tudi 3D CT-analiza. Pri posegih, pri katerih gre za večje destrukcije v bližini večji žil, je treba narediti CT angiografijo oziroma MRI za natančno oceno bližine žil. V takih primerih pogosto sodeluje tudi vaskularni kirurg. Pri obsežnejših revizijskih posegih je vedno treba imeti tudi rezervni načrt. Včasih je potrebna podaljšana trohanterna osteotomija, predvsem pri cementnih endoprotezah z daljšim cementnim čepom, ki se še čvrsto drži.
Pristopi pri revizijskih operacijah kolka
Pristopi pri revizijskih operacijah kolka so različni. Glede na stopnjo defekta se odločijo, kateri tip zdravljenja je najprimernejši. Če ne opravimo CT-diagnostike, opravimo RTG-slikanje, ki pokaže, kje je največji defekt acetabularne kostnine in kakšna je najustreznejša metoda rekonstrukcije. Pri preprostejših primerih najpogosteje uporabljamo lateralni pristop, razloži dr. Dolinar. Če gre za večjo acetabularno destrukcijo, večinoma uporabljamo posteriorne pristope. Za rekonstruktivne posege večinoma uporabljamo tantalove ponvice (iz titana ali tantala), ki imajo visok koeficient trenja in so izrazito biokompatibilne (se hitro vraščajo v obstoječo kostnino). Včasih so uporabljali kostne transplantate, vendar se ti niso obnesli, ker je prišlo do resorbcije kostnine. Klinično (glede na rezultate) je najugodnejša brezcementna fiksacija.
Ponvice iz titana ali tantala
Včasih smo uporabljali kostne transplantate, vendar se niso obnesli, ker je prišlo do resorbcije kostnine, je pojasnil Dolinar. Kavitarni defekti se večinoma rešujejo s spongioplastiko (vstavitev spongiozne (mehke) kosti, običajno odvzete iz drugega dela telesa) in klasičnimi sferičnimi acetabuli večjih dimenzij. Strukturni alografi se dandanes redkeje uporabljajo, ker se slabo vraščajo v obstoječo kostnino. Če jih že uporabljamo, jih uporabljamo v kombinaciji s premostitvenimi rekonstrukcijskimi obroči.