Zvin gležnja: banalna poškodba, kronične težave

Zvin gležnja je ena od najpogostejših poškodb. Čeprav velja za banalno, pogosto rezultira v kronič-nih težavah in je lahko tudi vzrok za zgodnjo artrozo gležnja. Na letošnjih Matevževih dnevih, stro-kovnem ortopedskem simpoziju, je problematiko zvina gležnja predstavil prof. dr. Matej Drobnič, specialist ortopedske kirurgije, predstojnik katedre za ortopedijo na Medicinski fakulteti Univerze Ljubljana.

Zvini gležnja so pogoste poškodbe, ki lahko brez ustrezne obravnave privedejo do kronične nestabilnosti ali zgodnje artroze. Pravilna diagnostika, vključno s sekundarno evalvacijo, je ključna za preprečevanje dolgoročnih zapletov. Foto: BigStock

Večina zvinov gležnja je inverzijskih, everzijski se zgodijo bistveno redkeje, v četrtini primerov. Pri inverzijskem zvinu kupola talusa medialno »udari« v tibio, peronealne tetive utrpijo močan vlek in se lahko poškodujejo. Lahko se poškodujejo tudi posteriorne strukture ali kakšna od kosti. Pri everziji se stopalo upogne navzven in močno obremeni medialne strukture. Če sočasno  pride do udarca v podlago, se lahko poškoduje tudi subtalarni (spodnji skočni) sklep, je uvodoma povedal. 

Pomembni poudarki: 

  • Zvini gležnja se pri ženskah pojavljajo dvakrat pogosteje, kot pri moških. 
  • Pri zvinu gležnja stopnje 3 lahko pride do trabekularnih zlomov kosti, ki jih  RTG slikanje ne prikaže, MRI pa zelo dobro. 
  • Če gre za visoki zvin gležnja s poškodbo sindezmoze, je čas okrevanja minimalno 2 meseca. 
  • 10 do 15 % pacientov z zvinom gležnja razvije zaplete. 
  • Pri osteohondralnih lezijah pride do  razpoka hrustanca. Tekočina v hrustancu počasi pronica v kost, ki se na tem delu sčasoma odlušči. 
  • Pri sindezmozi je tipična bolečina malo višje nad gležnjem, pacienti imajo pozitivne provokacijske teste. 
  • Posteriorna utesnitev gležnja pomeni, da je bolečina prisotna v plantarni fleksiji, anteriorna utesnitev pa, da je bolečina prisotna v dorzni fleksiji. Prva izbira zdravljenja – če so prizadeta mehka tkiva, je fizioterapija. 

Obravnava zvina gležnja

Če gre za zlom kosti v gležnju, na kar kažejo deformacije, obsežne otekline, nezmožnost obremenjevanja gležnja, diagnozo pa potrdi RTG slikanje, je to indikacija za takojšnje operativno zdravljenje. Če gre za zvin gležnja, je protokol zdravljenja naslednji: kratek počitek, ki mu sledi funkcionalna rehabilitacija, antirevmatiki za hitrejše vračanje v standardno obremenitev. Razbremenjevanje gležnja je  se prilagaja bolečini, imobilizacija gležnja pa je indicirana šele pri zvinu 3. stopnje ali pri visokem zvinu. Če se stanje po zvinu gležnja po 3 do 4 tednih ne izboljša, je potrebna sekundarna evalvacija, v kateri se: pregleda zmožnost gibanja sklepa, ponovi se RTG slikanje stoje in po potrebi izvede specialne slikovne projekcije z namenom odkriti, tisto, karje bilo  bilo tekom primarne evalvacije spregledano oziroma se takrat ni izrazilo. 

Kaj pa je tisto nekaj, kar je pri zvinu gležnja največkrat spregledano? Po kliničnih izkušnjah sodeč je to patologija subtalarnega sklepa (spodnji skočni sklep), sindezmoza (poškodba skupka vezi, ki potekajo med fibulo in tibijo in ki so pri hoji močno obremenjene), načeta tarzalna koalicija, kronična nestabilnost gležnja in utesnitveni sindromi. Če so prizadete mehke strukture, poskušamo s fizioterapijo. Pri utesnitvenem sindromu je  pogosto potrebno izvesti artroskopsko dekompresijo. 

Zvin gležnja je najpogostejša poškodba sploh. Obravnava sestoji iz primarne in (po potrebi) sekundarne evalvacije. Primarna evalvacija je ključna za odločitev, ali pacient potrebuje zgolj  funkcionalno zdravljenje ali pa tudi operativno (v primeru, da ob poškodbah mehkih tkiv sočasno pride tudi do zlomov kosti). Pri zvinu gležnja je zelo pomembna sekundarna evalvacija z odloženo diagnostiko. Izvede se nekako 3 do 4 tedne po poškodbi, če se akutna simptomatika ne umiri. Pogoste kronične težave po zvinu gležnja so nestabilnost, utesnitveni sindrom in osteohondralne lezije.