Pojdite na pregled, ne zaprite se v osamo

Vključuje skupino žensk v postmenopavzi s stresno urinsko inkontinenco, v študiji pa preverjajo učinke sestavine enobosarm (selektivni modulator receptorja za androgene, ki se sicer uporablja pri izgubljanju mišične mase in osteoporozi), za katero upajo, da bo okrepila mišice medeničnega dna in zmanjšala uhajanje urina. Omenjene mišice namreč igrajo pomembno vlogo pri zadrževanju urina. Na ugotovitve študije bo treba še počakati, če bo uspešna, pa si bodo številne ženske oddahnile in znova zaživele bolj svobodno.

Ko ni nadzora nad izločanjem urina

Stresna urinska inkontinenca je sicer najpogostejša vrsta inkontinence pri ženskah, pri kateri prihaja do uhajanja urina ob fizičnih dejavnostih, ki povečujejo pritisk v trebuhu: dvigovanje bremen in drugo fizično delo, skakanje, kihanje in kašljanje, hoja po stopnicah ali po hribu navzdol, spolni odnosi, smeh … Ženske se ob tem odzovejo nagonsko: prekrižajo noge in ob tem stisnejo mišice medeničnega dna, da bi tako preprečile uhajanje urina.

Urinska inkontinenca pa ni le medicinska težava, saj pomembno vpliva na življenja ter odnose žensk in moških, ki jih prizadene. Zaradi nezmožnosti nadzora nad izločanjem urina se ljudje pogosto umikajo v samoto in iščejo zavetja, kjer jih uhajanje urina (in s tem pogosto povezan občutek sramu zaradi nezmožnosti nadzorovanja izločanja urina in neprijetnega vonja) ne more presenetiti. Posameznik je nenehno obremenjen z mislijo, kdaj se mu »nesreča« lahko ponovi, zato je manj sproščen in lahko omeji ali opusti družabno in športno udejstvovanje. Mednarodno združenje za inkontinenco (International Continence Society – ICS) urinsko inkontinenco definira kot nehoteno uhajanje seča do take mere, da predstavlja higiensko in socialno težavo; ocenjujejo, da se z njo v povprečju srečuje 10 odstotkov populacije.

Še vedno pa preveč ljudi, ki jih muči inkontinenca, ne poišče pomoči zdravnika in si sami pomagajo z nakupi predlog za zaščito pri uhajanju urina ali pa so bili pri zdravniku, ki jih je morda odslovil, češ da ne gre za veliko težavo. Vendar to ne drži, zato ob pojavu težav z nadzorom nad izločanje urina kar pogumno do zdravnika. V veliko primerih je stanje namreč mogoče izboljšati, zato naj na tehtnici, ali kljub sramu poiskati zdravniško pomoč ali se do konca življenje umikati zaradi težav, prevlada odločitev za obisk zdravnika.

Skoraj polovica žensk po 65. letu hudo inkontinentna

Po podatkih Združenja zdravnikov družinske medicine je razširjenost urinske inkontinence v Sloveniji nekoliko višja kot v državah zahodne Evrope in ZDA; za ženske znaša 13,6 odstotka. Statistični podatki še kažejo, da je v Sloveniji 49,5 odstotka žensk (v primerjavi s 15–30 odstotki v ZDA), ki so stare več kot 65 let in so tako hudo inkontinentne, da potrebujejo zdravljenje.

Urinska inkontinenca je spremljevalka staranja, saj prevalenca narašča s starostjo: v skupini od 45 do 50 let je 31-odstotna, pri ženskah po 70. letu starosti pa že 56-odstotna. Povzročajo jo dejavniki, ki slabijo podporo sečnice in s tem povzročajo njeno čezmerno premikanje ali pa zmanjšujejo mišično napetost notranjega sfinkterskega sistema/zapornega sistema sečnice.

Ne razlikuje med moškimi in ženskami, starimi in mladimi

V splošnem velja prepričanje, da je urinska inkontinenca težava žensk. Podatki kažejo, da to drži, se pa z visoko starostjo s tem spoprijema tudi bistveno višje število moških. Urinska inkontinenca namreč ne razlikuje: njeni znaki se kažejo enako med ženskami in moškimi, starimi in mlajšimi, pri vseh pa močno zaznamuje kakovost življenja.

Ločimo več vrst urinske inkontinence: stresna inkontinenca (nenadoma se pojavi med telesno obremenitvijo), urgentna inkontinenca (nenadna potreba po odvajanju seča, ko človeku zmanjka časa, da bi prišel do toaletnih prostorov), prelivna (‘overflow‘) inkontinenca (uhajanje manjših količin urina iz polnega sečnega mehurja), psihogena inkontinenca (pri čustvenih in duševnih težavah), popolna inkontinenca (nenehno uhajanje urina) in mešana inkontinenca (pri ženskah npr. stresna in urgentna inkontinenca).

Bolnik z inkontinenco naj se najprej obrne na svojega osebnega zdravnika in ta bo nato določil način obvladovanja ali zdravljenja težav oziroma presodil, ali je glede na anamnezo, zdravila in življenjski slog potrebna napotitev do specialista. Ženske lahko tovrstne težave zaupajo tudi izbranemu ginekologu, moški urologu. Zdravljenje je odvisno od vrste inkontinence in stopnje težav, obsegajo pa raznolike ukrepe, kot so spremembe načina življenja in vaje, ali sodobne pripomočke za (električno) stimulacijo in krepitev mišic medeničnega dna, urjenje mehurja, druge pripomočke (katetri, predloge, intravaginalni vložki), zdravila in operativne posege.

Potrjeno: vaje pomagajo

Ob pojavu znakov pa ne glede na sodobne pristope v zdravljenju in obvladovanje urinske inkontinence ostajajo ena prvih možnosti izbire vaje za krepitev mišic medeničnega dna. To potrjuje tudi pregledna študija, ki je bila leta 2014 objavljena v The Cochrane Database of Systematic Reviews (CDSR). Med ženskami z urinsko inkontinenco je ena skupina izvajala vaje za krepitev medeničnega dna, druga pa ne (ženske niso bile vključene v druga zdravljenja oziroma so prejemale placebo).

Pri skupini, ki je izvajala vaje, se je pokazalo izboljšanje stanja ali celo izginotje znakov urinske inkontinence. Verjetnost ozdravljenja je bila za 8-krat večja kot v kontrolnih skupinah, zaznana je bila tudi 17-krat večja verjetnost izboljšanja stanja oziroma izginotja znakov. Najboljši rezultati so bili zaznani v skupini s stresno urinsko inkontinenco.

Ženskam, ki so izvajale vaje, je urin uhajal manj pogosto in v manjših količinah, čez dan so manjkrat izpraznile mehur. Prav tako se je izboljšalo stanje med spolnimi odnosi.

Poročilo, objavljeno v The Cochrane Database of Systematic Reviews, je v sklepnem delu podprlo razširjeno priporočilo, da ostanejo vaje za krepitev medeničnega dna vključene v prvo vrsto konservativnih programov obvladovanja stresne urinske inkontinence in tudi drugih vrst urinske inkontinence pri ženskah.

Spremljevalka drugih bolezenskih stanj

Težave z uhajanjem urina se lahko pojavijo v vseh življenjskih obdobjih: pri ženskah pogosto po porodu oziroma ginekoloških operacijah, med odraščanjem zaradi stresa in duševnih stisk ali kot posledica prevelike telesne teže. Pojavi se lahko tudi v sklopu drugih bolezenskih stanj (nevrogena in sistemska obolenja), medtem ko so starejši ljudje nagnjeni k določenim boleznim, ki pripomorejo k nastanku urinske inkontinence (pri moških po uroloških operacijah, na primer po operacijah na prostati). Uhajanje urina je lahko povezano tudi z zdravili, ki imajo neželene učinke na delovanje mehurja.

Porod in urinska inkontinenca

Strokovnjaki so si edini, da staranje, telesna teža in porodi vplivajo na nastanek urinske inkontinence pri ženskah. Ni pa bilo veliko govora o vplivu izbire načina poroda na stanje. Pregledna finska metaštudija, ki je bila februarja objavljena v reviji European Urology, je opozorila na višjo možnost pojava urinarne inkontinence po vaginalnem porodu v primerjavi s porodom s carskim rezom. Pregledali so podatke 16 študij in ugotovili, da je pri ženskah po vaginalnem porodu za 8 odstotkov višje tveganje za pojav stresne urinske inkontinence pozeje v življenju, je ob tem zapisala ekipa Univerzitetne bolnišnice v Helsinkih.

Povezava med vaginalnim porodom in stresno urinarno inkontinenco je bila najbolj izražena pri mlajših ženskah in je upadla s časovnim oddaljevanjem od poroda. Vaginalni porod je v primerjavi s carskim rezom povezan tudi s tri odstotke višjim tveganjem za pojav urgentne urinske inkontinence. Ob tem pa raziskovalci opozarjajo, da porod s carskim rezom prinaša določena tveganja, zato naj – ne glede na ugotovitve te metaštudije – odločitev, na kak način bo ženska rodila, ostane med zdravnikom in žensko.