Avtor: priredila M.K.
Sezonsko depresivno motnjo (ang. seasonal affective disorder – SAD) je na osnovi svojih opazovanj prvi opisal dr. Norman Rosenthal, svetovno uveljavljen ameriški psihiater, javni govorec in avtor številnih knjižnih uspešnic o osebnostni rasti.
Motnjo je opredelil kot občasno depresijo, ki se pri osebi pojavi vsako leto v določenem letnem času oz. obdobju (najpogosteje jeseni in pozimi, manj pogosto spomladi in poleti). Sodi med atipične depresivne motnje in ni uradno priznana kot samostojna duševna motnja, zato jo psihiatri in psihologi obravnavajo kot pridruženo, ki se občasno pojavlja pri osebah z obsežnejšo depresijo in bipolarno motnjo. Tako jo klasificira tudi v Diagnostično-statističnem priročniku duševnih motenj (DSM-5) Ameriške zveze psihiatrov. Tudi prim. Gorazd Mrevlje, dr. med., s Psihiatrične klinike v Ljubljani pravi, da v njihovi sredini ne govorijo o sezonskih depresijah. Poznano pa je, da je več depresij lahko pri ljudeh spomladi, še pogosteje pa jeseni in pozimi, ko se bliža praznični čas in kmalu po njem, ko evforija popusti. V skandinavskih državah poznajo tako imenovane »zimske depresije«, ki so posledica pomanjkanja sončne svetlobe v obdobju dolgih severnih zim. Sončna svetloba je namreč zelo pomembna za tvorjenje serotonina, ki je bistven pri vzdrževanju našega dobrega počutja. Serotonin je prenašalec impulzov v možganih in ni nikakršen hormon sreče, o katerem se piše. Možgani sami tvorijo serotonin, sončna svetloba pa ima pomemben vpliv pri njegovi tvorbi. Simptomi t. i. sezonskih depresij so enaki kot pri »običajni depresiji«. Pri tem pa pomaga izpostavljanje sončni svetlobi – naravni ali umetni. V zadnjem času se tudi pri nas pojavljajo različni svetlobni pripomočki, ki naj bi pomagali ljudem, da bi se bolje počutili, same depresije pa najbrž ne pozdravijo.
Če se vas kaj loteva, pa le »za soncem« …
Sezonska depresivna motnja naj bi bila sicer sorazmerno pogosta. Jesenskozimsko oseba lahko prepozna po simptomih, kot so: povečana želja po spanju, povečan tek in želja po uživanju ogljikovih hidratov. Na drugi strani pa se t. i. spomladansko-poletna sezonska depresija kaže s simptomi nespečnosti in izgube teka, ki sicer sodita med najbolj tipične znake
dolgotrajne depresije. »Oče« sezonske depresivne motnje dr. Rosenthal opisuje, da naj bi vsak posameznik občasno doživljal »sezonske« spremembe v razpoloženju, ki se kažejo kot spremembe v počutju, spanju, prehranjevalnih navadah in v ravni energije. A spremembe, ki jih doživlja oseba, ki trpi za sezonsko depresivno motnjo, so običajno intenzivne ter povzročajo težave v vsakodnevnem življenju in delovanje te osebe. Po podatkih, ki jih opisuje psihiater in ki jih zasledimo pri številnih drugih strokovnjakih, je vzrok za nastanek sezonske depresije pomanjkanje sončne svetlobe, zato naj bi bila motnja najbolj razširjena ravno v državah z manj sonca. Dr. Rosenthal navaja, da je vzrok lahko tudi deden. Večina pacientov z motnjo naj bi imela v družini vsaj eno osebo, ki trpi ali je trpela za neko obliko depresije. Bolj izpostavljene naj bi ji bile tudi ženske med 20. in 40. letom, in sicer zaradi delovanja hormona estrogena in progesterona, ki naj bi bila povezana s sezonsko depresivno motnjo. Svoj vpliv pa prispeva tudi stres, ki lahko povzroči krajša ali daljša obdobja depresije in zaradi katerega se težje spoprijemamo z različnimi življenjskimi spremembami in izzivi.
Pomoč pri sezonski depresiji
Dr. Rosenthal je v sodelovanju z ameriškim Nacionalnim inštitutom za duševno zdravje opravil študijo, v katero je zajel skupino pacientov z bipolarno motnjo, ki so poročali o atipičnih simptomih depresije v zimskem času in so izginili spomladi in poleti. Udeležence so poslali s Severa, kjer so prebivali, na jug države, kjer je prevladovalo sončno in toplejše vreme. Že v nekaj dneh se je njihovo razpoloženje izboljšalo in spet poslabšalo z vrnitvijo na hladen in oblačen Sever. Psihiater je z njimi preizkusil tudi terapijo s svetlobo, ki je zelo hitro (v od treh do sedmih dneh) pokazala prve pozitivne rezultate. Dr. Rosenthal zato pri pojavu te depresije kot pomoč v prvi vrsti svetuje terapijo s svetlobo. Vsak posameznik pa ne sme pozabiti tudi na uživanje zdrave hrane, skrb za aktiven življenjski slog, počitek in sprostitev, zmanjševanje stresa, tudi na meditacijo, če so težave hujše, pa tudi selitev v bolj sončne kraje in obisk pri terapevtu.
Hormoni na delu
Številne študije kažejo na ugodne učinke terapije s svetlobo pri lajšanju sezonske depresije, vendar še nobena do zdaj ni uspela dokazati pozitivnega vpliva. Terapija naj bi se izvajala s pomočjo posebnega pripomočka, ki oddaja svetlobo, in naj bi imela ugoden učinek predvsem na delovanje možganov. Primanjkljaj sončne svetlobe jeseni in pozimi namreč vpliva na raven seretonina, kar posledično deluje tudi na naše razpoloženje in dobro počutje. Manj svetlobe pomeni nižje ravni seretonina in nizke ravni seretonina strokovnjaki povezujejo z nastankom depresije. Drugi hormon, ki naj bi prav tako vplival na pojav sezonske depresije, pa je melatonin. Ta hormon deluje na naše spalne navade in predvsem vpliva na željo po spanju, uravnava naš ritem spanja in budnosti ter ga prilagaja glede na naraven ritem menjavanja dneva in noči. Bolj je temno, več tega hormona telo proizvaja. Pozimi tema nastopi hitreje, zato hitrejše izločanje tega hormona lahko spodbuja razvoj sezonske depresije. Dr. Nassir Ghaemi, psihiater in profesor psihiatrije na Univerzi Tufts v Bostonu, ZDA, je za Medscape delil izkušnjo iz svoje večletne prakse: »Preprost način, s katerim si lahko pomagate pri zmanjševanju simptomov sezonske depresije, je, da odmaknete vse zavese in dvignete rolete na oknih, predvsem v spalnici. Največja težava je ravno pomanjkanje svetlobe; osebe, ki imajo že tako težave z nihanjem razpoloženja ali druge duševne motnje, so na to še posebno občutljive. Zanje je tako najpomembnejše, da ujamejo svetlobo ob zori, kajti naši možgani so naučeni, da zjutraj pričakujejo svetlobo. Z drugimi besedami: svetloba možganom sporoča, da se moramo prebuditi, brez svetlobe pa ni prebujanja. Brez prebujanja ni prave energije in volje do življenja. Pomanjkanje svetlobe torej lahko pripelje do milejše zimske brezvoljnosti, pri osebah z duševnimi težavami pa do sezonske depresije,« razlaga dr. Ghaemi.
Sezonska depresija – da ali ne
Številni raziskovalci in strokovnjaki ostajajo skeptični in se sprašujejo, ali sezonska depresivna motnja zares obstaja. Študija, o kateri pišejo na spletni strani Medscape, je motnjo postavila pod velik vprašaj. Na osnovi pregleda raziskave iz leta 2006, ki je pod drobnogled vzela 34.000 odraslih, ki so odgovarjali na vprašanja o depresivnem razpoloženju, avtorji raziskave niso našli trdnega dokaza, ki bi potrdil obstoj sezonske depresije ali depresije, povezane s pomanjkanjem svetlobe. Sklepna ugotovitev: čeprav bi ta motnja lahko obstajala, pa jo je zelo težko zaznati in razmejiti od navadne depresije in njenih simptomov.
Foto: Profimedia
