Življenje je prekratko za spanje na lovorikah

Te dni ga zopet lahko spremljamo v vlogi višjega inšpektorja Tarasa Birse. V mini seriji Leninov park, ki je nastala na podlagi istoimenske knjižne uspešnice izpod peresa Tadeja Goloba, s kolegi rešuje umore sredi Ljubljane.

Sebastian Cavazza na snemanju. Foto: Osebni arhiv

Sebastian Cavazza je igralec z raznovrstnimi gledališkimi in filmskimi vlogami ter prejemnik številnih nagrad. Malo manj znano je, da je od leta 2018 tudi prvi predsednik Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev. V pogovoru, ki je zaradi igralčeve prezasedenosti potekal na daljavo, je med drugim tudi razkril, kakšna je razlika med pripravo vloge v gledališču ali filmu.

Kam bi vas popeljala vaša življenjska pot, če se ne bi začeli ukvarjati z igro?

Kdo bi vedel …

Prvi del kriminalistične TV-serije Jezero, ki je nastala po romanih Tadeja Goloba in je v celoti posneta na območju Triglavskega narodnega parka, smo si lahko ogledali konec leta 2019 in v začetku leta 2020. Serija s pridihom skandinavskega žanra noir je postregla tudi z odlično igralsko zasedbo. Kaj vas je kot igralca najbolj prepričalo, da sodelujete v nadaljevanjih in kako se je razlikovalo samo snemanje, glede na to, da je snemanje tokrat potekalo izključno v Ljubljani?

Malce vas moram popraviti, serija Jezero ni bila v celoti posneta v Triglavskem narodnem parku. Kadri Tarasove hiše, policijske postaje in Tininega stanovanja so bili posneti v Ljubljani. Na sodelovanje sem pristal predvsem zaradi knjig Leninov park in Dolina rož (avtor obeh je Tadej Golob), po katerih sta nastala scenarija za nadaljevanje serije. In seveda tudi zaradi avtorske ekipe, režiserjev Klemna Dvornika in Matevža Luzarja in nepogrešljivih Vladana Jankovića in Miloša Srdića, ki sta stala za kamero. Odločilno je bilo tudi, da je glavna igralska zasedba ostala ista.

Samo snemanje je bilo ravno tako naporno, saj smo se tudi v Ljubljani soočali s podobnimi izzivi. Če so se v Bohinju temperature spustile krepko pod ničlo, na minus sedemnajst stopinj, se je v prestolnici ozračje lanskega avgusta pregrelo vse do štirideset stopinj. Moram omeniti, da mi je veliko lažje delati v hladnejšem vremenu.

Orlando. Foto: osebni arhiv

Ste se v obeh serijah morda posvetovali tudi z višjimi inšpektorji, kriminalisti, policisti, da so zadeve pred kamero izpadle zares verodostojno?

Že pri pripravah na serijo Jezero smo se posvetovali s strokovnjaki s področja kriminalitete.

So vam kot igralcu bližje gledališki odri ali se lažje v lik, ki ga igrate, vživite pred filmsko kamero?

Pri samem delu in pripravah na vlogo za predstavo ali film ni bistvene razlike. Je pa res, da imamo ustvarjalci v gledališču na voljo več časa za vaje in kreacijo lika, ki ga upodabljamo. Ravno zato se v vlogo v gledališču tudi lažje vživimo. Žal je na področju avdiovizualnih stvaritev občutno premalo sredstev, da bi se na projekt pripravili tako detajlno, kot se lahko v gledališču. Tudi način dela se na snemanju razlikuje od tistega na odru. Vaje v gledališču potekajo dvakrat dnevno po štiri ure. Neki splošni časovni okvir trajanja predstave je znotraj treh ur, so pa seveda različno dolge. Medtem ko snemanja trajajo tudi po dvanajst ur, saj se nikoli ne snema v kontinuiteti dramaturškega loka scenarija. Zaradi nepredvidljivih dogodkov (veliko je tudi specifičnih – strokovnih razlogov) moramo biti igralci pripravljeni na nepričakovano spremembo snemalnega plana ali scenarija. Moj srbski kolega Sergej Trifunović je nekoč dejal, da je zanj gledališče ljubezen, film pa seks.

Othello. Foto: osebni arhiv

Pred šestimi leti sta bila z očetom Borisom Cavazzo glavna akterja poletne reklamne kampanje Dvoboj. Za zadnjo steklenico piva se spopadeta z besednim duelom v rimah, kjer ste končni zmagovalec vi. Kako pa se drugače v življenju spopadate s porazi?

Življenje je prekratko za spanje na lovorikah ali utapljanje v depresiji zaradi porazov.

Z očetom ste med drugim tudi skupaj igrali v filmih Kratki stiki, Nahrani me z besedami in Lovec oblakov. Kako je igrati z očetom?

Genialno.

Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev je obiskalo vse poslanske skupine in jim predstavilo primere dobrih praks v tujini. Želimo si, da bi država pri uvedbi obeh direktiv v slovenski pravni red upoštevala stroko, saj se zakon ponovno odpira po skoraj dvajsetih letih. To pa za nas pomeni generacijsko priložnost, s katero bi odpravili vse dosedanje nepravilnosti.

S katerim svetovno znanim igralcem ali igralko bi zaigrali in v katerem žanru, če bi imeli to možnost?

Z marsikatero svetovno igralko ali igralcem bi zaigral. Ne iz razloga, ker so slavni, ampak predvsem zato, ker imajo normalne pogoje za delo. In ravno to jim omogoča, da izrazijo vse svoje sposobnosti, kar jih navsezadnje dela tudi tako dobre. Z veseljem bi jih povabil k sodelovanju, pod našimi pogoji, da vidim, ali bi uspeli loviti korak z nami (smeh).

Med številnimi nagradami ste bili leta 2018 na 46. mednarodnem filmskem festivalu Fest v Beogradu nagrajeni za najboljšega igralca v kategoriji »srbski film« za vlogo Milutina v filmu A.I. Rising. Za to vlogo ste bili istega leta nagrajeni tudi na Festivalu igralskih stvaritev v Nišu z nagrado za najboljšega igralca v regiji. V ospredju filma gre za odnos med Milutinom in Nimani, ki je androidka, in ne gre za klasično kemijo med moškim in žensko. Kako vidite odnos med spoloma v (daljni) prihodnosti?

Mislim, da se odnos med spoloma čez čas ne bo bistveno spremenil glede na današnje obdobje. Odnosi, ki bodo temeljili na privlačnosti in ljubezni, bodo še vedno živi ter polni strasti. Na drugi strani bodo odnosi, ki so že danes odtujeni in prazni, ostajali dolgočasni.

Kozmonavt Milutin v ozvezdje Alfe Kentavra prenaša korejsko džučejevsko ideologijo, ki zagovarja, da je človek sam krojač svoje usode. Verjamete, da lahko vplivamo na vse dogodke, ki se nam zgodijo v življenju, ali je le morda nekaj »višjega« nad nami?

Ne vem, ali je nad nami kaj višjega. Zagotovo pa na vse dogodke, ki nam jih prinese življenje, ne moremo vplivati.

Višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa kondicijo vzdržuje s tekom, kako pa za to poskrbi Sebastian Cavazza?

Za dobro počutje in konstantno kondicijo najraje poskrbim s smučanjem, hojo v hrib, telovadbo, kondicijskimi pripravami in skvošem.

Dolina rož. Foto: Ksaver Šnkar

Zdravje je naše največje bogastvo, pogosto radi rečemo. Ste se v življenju morda srečali s preizkušnjo, ki je spremenila vaš dotedanji osebni življenjski slog?

Soočil sem se s kar nekaj športnimi poškodbami, ki sem jih moral sanirati. Tudi te poškodbe so vplivale, da z leti pride do slabšega vmesnega časa pri hoji v hrib, vendar se nekaterim razvadam kljub vsemu nisem odpovedal. Še vedno rad prižgem cigareto in spijem vrček hladnega točenega piva.

Ste oče dveh sinov, Marka Jacoba in Luka Pascala, za katera pravite, da sta vaša največja motivacija. Mlajši, Mark Jacob, je ustvarjalen glasbenik – poznamo ga pod umetniškim imenom Vazz –, ki rime z zelo sporočilnimi vsebinami izraža skozi rap. Čemu ste dali poudarek pri vzgoji in kako vam ju je uspelo vzgojiti v mladi odgovorni osebi, ki se zavedata pomembnosti osnovnih življenjskih vrednot, ki so danes na žalost že skoraj v pozabi?

Odgovor se nakazuje že v samem vprašanju. Pomembno se mi zdi, da razumeta bistvo osnovnih življenjskih vrednot in jih tudi živita.

Ste tudi predsednik Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev. Kakšen je danes status igralcev pri nas in kako na situacijo vpliva tudi obdobje epidemije?

Status avdiovizualnih igralcev je žal še vedno v zelo diskriminatornem položaju, če ga primerjamo z glasbenimi ustvarjalci. Pred nami je implementacija dveh pomembnih evropskih direktiv na področju avtorskih pravic in njihovega upravljanja. Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev je obiskalo vse poslanske skupine in jim predstavilo primere dobrih praks v tujini. Želimo si, da bi država pri uvedbi obeh direktiv v slovenski pravni red upoštevala stroko, saj se zakon ponovno odpira po skoraj dvajsetih letih. To pa za nas pomeni generacijsko priložnost, s katero bi odpravili vse dosedanje nepravilnosti. Dejstvo je, da je zakon zastarel, ko je nastajal, je bilo v Sloveniji le nekaj internetnih priključkov. V večini so jih uporabljali po raznih inštitutih ter policijskih in vojaških sektorjih. Čas pandemije je med drugim tudi razkril, koliko uporabnikov je gledalo in prenašalo avdiovizualne vsebine različnih internetnih platform. Uporaba omenjenih vsebin je namreč poskočila za več kot dvesto odstotkov. Če bi imeli v Sloveniji urejene avtorske pravice tako, kot jih imajo drugod po svetu, bi naša avdiovizualna dejavnost veliko lažje preživela. Zavedati se moramo, da je večina filmskih delavcev pri nas samozaposlenih. Tudi sam sem v obdobju epidemije izgubil deset večjih projektov v tujini, ki so bili že vnaprej dogovorjeni. Zelo stresno je živeti od prihrankov, saj še vedno ne vemo, kdaj se bodo stvari normalizirale, da bomo lahko normalno živeli in delali naprej.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj